Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

V prihodnjih mesecih bodo sončni žarki glavni vzrok opeklinskih ran in pregretja telesa, zato je dobro poznati preproste napotke, s katerimi lahko hitro in učinkovito pomagamo sebi ali ljudem z resnimi težavami. Opeklinske poškodbe lahko sicer nastanejo tudi zaradi številnih drugih vzrokov. Do nesreče najpogosteje pride v domačem okolju, kjer so jim še posebej izpostavljeni otroci. Pravilno nudenje prve pomoči je izjemno pomembno, saj lahko močno pripomore k dobremu rezultatu zdravljenja predvsem velikih opeklinskih ran in opeklin rok ter obraza. Hitro ukrepanje je bistveno tudi pri pregretju telesa, nevarnem stanju povišane telesne temperature zaradi vročega okolja in naporne mišične aktivnosti.

Avtor: Peter Kordiš

 

Opeklina

Opeklinske rane najpogosteje nastanejo kot posledica delovanja toplotne energije v obliki suhe vročine (sonce, vroč zrak, plamen, razbeljene kovine) ali dotika kože z vročimi tekočinami (vrela voda, para, olje). Opekline, ki jih v vsakdanjem življenju najpogosteje vidimo, so oparine z vročimi tekočinami, ki so pod temperaturo vrelišča in s katerimi smo v stiku le nekaj sekund. Čeprav je mehanizem nastanka nekoliko drugačen, med opeklinske rane štejemo tudi poškodbe zaradi delovanja električne energije, kemikalij (kislin in lugov) in trenja kože ob predmete.

Resnost opeklinske poškodbe je odvisna od temperature in trajanja stika toplotnega vira s kožo ter površine in področja telesa, ki je prizadet. Večja opeklinska rana vpliva tudi na druge organske sisteme: spremeni se delovanje srčno-žilnega sistema, ledvic, pljuč, prebavil, žlez z notranjim izločanjem in imunskega sistema. Do tega pride zaradi velike količine izgubljene telesne tekočine ali okužbe mesta opekline. Pri različnih oblikah opeklin moramo zato najprej ločiti blažje od resnejših opeklinskih ran, ki so lahko bolj obsežne ali pa zajemajo pomembne dele telesa.

 

Ocena velikosti in globine opekline

Če se boste srečali s poškodovancem z opeklinsko rano, je dobro, da poznate nevarnosti, ki spremljajo opeklino ali celo ogrozijo bolnikovo življenje. S preprostimi pravili najprej ocenite površino in globino rane, da boste lahko pravilno nudili prvo pomoč.

Velikost opekline opišemo kot delež prizadetega področja glede na skupno telesno površino (STP). Površino lahko hitro ocenimo, če vemo, da dlan predstavlja približno 1 % skupne telesne površine. Površina glave in vratu tako predstavlja 9 % STP, površina zgornjega uda 9 % STP, površina trupa spredaj 2 x 9 % STP, površina trupa zadaj 2 x 9 % STP, površina spodnjega uda 2 x 9 % STP, površina spolovila in presredka pa 1 % STP. Ocena velikosti opekline je pomembna, ker nam približno pove, koliko telesne tekočine je bolnik izgubil preko opečene kože.

Po videzu in občutljivosti kože lahko ocenimo globino opekline, ki nam pove, kako hudo je koža poškodovana. Med povrhnje štejemo opekline, ki prizadenejo samo vrhnje plasti kože; ta postane rdečkasta in otečena, pri rahlo globlji rani vidimo tudi mehurje. Bolnika opečeno področje zmerno ali hudo boli, vendar sposobnost čutenja ni prizadeta. Manjše opekline se po navadi celijo brez brazgotin, lahko pa se na mestu opekline pojavijo spremembe pigmenta kože. Globoke opekline prizadenejo celotno debelino kože, ki je videti opečnate do belkasto rdeče barve, v še hujših primerih pa je belkasto-siva. Včasih takšne opekline prizadenejo tudi podkožje, redkeje mišice ali kosti. Bolečina je blaga ali je ni, ker opeklina poškoduje čutilne celice in živčne končiče, odgovorne za prenos bolečinskih dražljajev. Sposobnost čutenja kože je slabša ali odsotna. Takšna opeklina se sama ne zaceli in jo moramo zdraviti operativno s presaditvijo kože.

 

Ocena nevarnosti opekline

Pri oceni nevarnosti moramo poleg površine in globine upoštevati tudi mesto opekline. Na funkcionalnem delu telesa (obrazu, rokah, stopalih, sklepih) je zdravljenje zahtevnejše in ima hujše posledice. Zaradi okvare sluznice zgodnjih dihal do glasilk so nevarne tudi opekline dihalnih poti pri vdihavanju zelo vročega zraka. Poseben primer so globoke opekline celega uda ali prsnega koša. Na udih lahko zaradi neraztegljivosti opečene kože in naraščajoče otekline že po nekaj urah pride do stisnjenja žil in živcev ter nepopravljive škode. Zmanjšana pomičnost prsnega koša pa lahko onemogoča zadostno dihanje.

 

Hlajenje opekline

Poleg odstranitve vira toplote je pri poškodovancih z opeklino najpomembnejši ukrep čim zgodnejše hlajenje s čisto tekočo vodo. S tem zmanjšamo oteklino in bolečine ter preprečimo nadaljnjo poškodbo še živih celic. Z vodo, temperature 8–25 °C, hladimo toliko časa, da ni več bolečin, ko prenehamo s hlajenjem (običajno 30–60 minut). Če ne moremo zagotoviti tekoče vode, hladimo z brisačami, namočenimi v hladno čisto vodo. Napotke za hlajenje si najlaže zapomnimo s »pravilom 15«: opeklino hladimo v prvih 15 minutah, vsaj 15 minut z vodo pri 15 °C. Poškodovanca ne smemo podhladiti, zato v primeru obsežnih opeklin primerno skrajšamo čas hlajenja. Med prevozom v bolnišnico ga pokrijemo s toplo odejo, saj hitro izgublja toploto.

 

Obisk zdravnika

Obisk zdravnika je potreben, kadar gre za večjo povrhnjo opeklino ali kadar je rana na pomembnem funkcionalnem delu telesa. Če je opeklina globoka ali je nastala zaradi visokonapetostnega električnega toka, je potrebna takojšnja medicinska oskrba. Prav tako je nujen takojšen prevoz k zdravniku, če opeklina zajema celoten obseg uda ali prsnega koša. Če se na kakršnikoli opeklinski rani razvije okužba in se pojavi povečana bolečina, rdečina, oteklina in povišana telesna temperatura, poiščite zdravniško pomoč.

 

Napake pri oskrbi opeklin

Za zdravljenje opeklin obstaja kar nekaj neprimernih domačih metod. Pogosto se opekline najprej hladi z ledom ali hladilnimi vložki, ki lahko povzročijo dodatno poškodbo kože in drugih tkiv, zato se jim moramo vedno izogibati. Zaradi neustreznega ali predolgega hlajenja, zlasti pri otrocih, obstaja nevarnost podhladitve. Na opeklinske rane ne nanašamo mazil ali krem, prav tako ne uporabljamo vat in podobnih materialov, ki se lahko prilepijo na kožo. Kadar se po opeklini na koži pojavijo mehurji, jih ne prediramo, saj lahko s tem dodatno poškodujemo kožo, povečamo pa tudi nevarnost okužbe. Eno leto po opeklini se je dobro izogibati ponovni poškodbi ali sončenju opeklinske rane, saj lahko koža tega predela močneje spremeni barvo.

Prva pomoč manjših povrhnjih opeklin na nenevarnih mestih:

  1. Hladite opeklinsko rano pod tekočo vodo, dokler bolečine ne prenehajo (15–30 minut).
  2. S sterilno gazo in povojem pokrijte opeklino, vendar povoja ne zategujte preveč.
  3. Vzemite enega izmed analgetikov za lajšanje bolečine.
  4. Če je potrebno, obiščite osebnega zdravnika.

 

Prva pomoč težjih opeklin:

  1. Takoj pokličite 112, če je opeklinska rana večja, je poškodovancev več ali gre za poškodbo v zaprtem prostoru.
  2. Odstranite vir toplote – pogasite ogenj s plaščem, z odejo ali vodo.
  3. Preglejte poškodovanca in ga prenesite na varno. Pazite na morebitne pridružene poškodbe, še zlasti poškodbe hrbtenice.
  4. Če poškodovanec na kaže znakov življenja, pričnite s temeljnimi postopki oživljanja.
  5. Odstranite vsa oblačila, ki niso prilepljena na rano. Pri oparinah in opeklinah s kemičnimi sredstvi takoj odstranite vsa oblačila.
  6. Začnite s hlajenjem opekline takoj, ko je mogoče. Hladite toliko časa, da ni več bolečin, ko prenehate s hlajenjem (navadno 30–60 minut).
  7. Rano pokrijte s sterilno gazo in povojem ter opečenca pokrijte z odejo, da ga ne zebe. Odstranite nakit in pas, saj lahko pride do oteklin.

 

Pregretje (hipertermija)

Povečanje telesne temperature nad normalno je lahko posledica vročine (febrilnosti) ali pregretja (hipertermije). V primeru vročine (npr. zaradi okužbe) je možganski »termostat« nastavljen na višjo vrednost, zato se telo ogreje in bolj uspešno bori proti mikroorganizmom. Dobimo občutek, da nas zebe, roke in noge postanejo hladne, lahko nas trese mrzlica. Pri pregretju ostane termostat nastavljen na običajno temperaturo, telo pa segreje zaradi notranjih ali zunanjih vzrokov. Takrat možgani poskušajo telo ohladiti, koža postane topla, pričnemo se potiti. Kadar ti mehanizmi ohlajanja niso dovolj uspešni, začne temperatura telesa naraščati. Še posebej nevarno je dehidrirano stanje, ko telo ni več zmožno oddajati toplote s potenjem in lahko temperatura zelo hitro naraste.

V večini primerov je vzrok za pregretje zelo vroče okolje z visoko vlažnostjo, hkratna naporna mišična aktivnost in nezadostno uživanje tekočin. Redko pa je lahko posledica prevelikih odmerkov nekaterih zdravil ali drog.

Prvi simptomi pregretja so občutek izčrpanosti in krči velikih mišic zaradi pomanjkanja vode in soli v telesu, ki se izgubita z znojenjem. Predvsem pri starejših se prav tako ob visoki temperaturi okolja in naporu lahko pojavi vročinska sinkopa, kratkotrajna izguba zavesti pregretega bolnika zaradi prehodnega padca krvnega tlaka.

Ob stopnjevanju dehidracije ali izgube soli z znojenjem se pojavi vročinska izčrpanost. Splošni oslabelosti in glavobolu se pridružita slabost in bruhanje, razsodnost bolnika pa postane omejena. Telesna temperatura običajno ne preseže 40 °C. Vročinska izčrpanost lahko napreduje do vročinske kapi, življenjsko ogrožajočega stanja z visoko smrtnostjo. Mehanizmi za uravnavanje temperature telesa odpovejo, bolnik se ne poti več in temperatura preseže 40,5 °C. Prisotni so lahko krči, nehoteni gibi in motnje ravnotežja, posebej značilne pa so motnje zavesti, in sicer od zmedenosti in halucinacij do kome. Vročinska kap se najpogosteje razvije pri telesno ali duševno prizadetih ljudeh, starostnikih in alkoholikih.

 

Prva pomoč pri pregretju:

  1. Preprečite nadaljnje segrevanje bolnika in ga premestite v senčen, zračen in hladen prostor.
  2. Čim hitreje poskušajte bolnika ohladiti na telesno temperaturo 38–39 °C. Slecite ga, močite kožo z mlačno vodo in vanj usmerite ventilator. Pod pazduhe, na vrat in na dimlje lahko namestite hladne obkladke. Kri se bo na teh mestih hitreje ohladila, ker so velike žile blizu kože.
  3. Ko temperatura pade pod 39 °C, morate ohlajevati počasneje in bolj previdno.
  4. V primeru vročinske kapi takoj pokličite 112. Namestite bolnika v položaj za nezavestnega in mu ne dajte ničesar jesti ali piti! V primeru nezavesti pričnite z oživljanjem.
  5. Pri manj hudih oblikah pregretja je telo samo sposobno znižati temperaturo po premestitvi v hladen prostor. Če je bolnik popolnoma pri zavesti, lahko pomagate s hladno vodo in z nadomeščanjem soli z oralno rehidracijsko raztopino. Alkohol in pijače s kofeinom odsvetujemo.
  6. Izogibajte se uporabi zdravil za znižanje telesne temperature, saj lahko še poslabšajo stanje.

 

 

Julij – avgust, 2012