Kako načrtovano in organizirano urejati zadeve, ki so zelo kompleksno povezane z dejstvom, da starostna struktura prebivalstva, tudi v Sloveniji, vse bolj številčno narašča in da se zvišuje tudi zgornja meja pričakovane življenjske dobe? O teh vprašanjih smo se pogovarjali s predsednikom Slovenskega zdravniškega društva, prof. dr. Pavlom Poredošem, dr. med.
Avtor: Dušica Herman
Geriatrija je le en vidik zelo širokega področja raziskovanja starostnih pojavov, kar poznamo pod izrazom gerontologija?
Najbrž je primerno, če za začetek pojasnim, kaj vse razumemo pod izrazom gerontologija. To je veda o starostnikih in staranju, ki pa vključuje raznovrstne vidike, ki so povezani s tem obdobjem človekovega življenja: od psihološke, socialne, materialne in drugih podpor, do različnih oskrbnih možnosti, pa vse do medicinskega vidika oskrbe starostnikov, kar zajema pojem geriatrija. Pojma gerontologija in geriatrija sta v Sloveniji prisotna zlasti po zaslugi prof. Accetta, ki je že v 60. letih prejšnjega stoletja prinesel ta spoznanja v naš prostor. Kot predstavnik medicinske stroke bi želel povedati nekaj več predvsem o geriatriji, kajti zdravstvene potrebe starostnika se razlikujejo od drugih starostnih skupin prebivalstva ali od ljudi v obdobju med 50. in 60. letom. Na nek način je geriatrija pravzaprav nasprotje pediatrije.
Kakšne so posebnosti zdravstvene oskrbe starostnikov?
Organizem se z leti spreminja, organi, zlasti vitalni, kažejo zmanjšano funkcijsko sposobnost, zmanjšano sposobnost prilagajanja in s tem odzivanja na spremembe, torej že samo normalno fiziološko staranje pomeni spremembo v fiziološkem delovanju človekovega telesa ob dejstvu, da se z leti zmanjšuje tudi njegova splošna odpornost. V starosti se ob tem pogosto začnejo nabirati in kopičiti kronične bolezni, in to bistveno bolj kot pri mlajših starostnih skupinah – srčno-žilne, pljučne bolezni, mnogo oseb ima celo več kroničnih bolezni hkrati, pogostnost naraščanja beležimo tudi pri rakavih obolenjih. Vse našteto pomeni, da te osebe potrebujejo več in delno tudi drugačno zdravstveno oskrbo. Značilnost, na katero želim še posebej opozoriti, pa je, da se simptomi nekaterih bolezni pri starejših osebah kažejo drugače kot pri mlajših. Pojavne oblike so drugačne in bolezen največkrat ne poteka tako burno kot pri mladostniku. Starejši človek lahko zboli npr. za pljučnico, pa se ta sploh ne kaže z visoko temperaturo, ki je eden od značilnih simptomov te bolezni v drugih starostnih obdobjih, ampak so simptomi za nepoznavalca celo zavajajoči. Ni redko, da se pri starostniku, ki zboli za pljučnico, kažejo za to bolezen precej neznačilni znaki, npr. neješčnost, utrujenost, zmedenost in nejevoljnost.
Naslednja značilnost različnih bolezni starostnikov je, da je za prepoznavanje oziroma diagnostiko potrebnih več preiskav, zaradi zmanjšane odpornosti in splošne vitalnosti je potek bolezni daljši, daljše so rekonvalescenca, rehabilitacija in fizioterapija. Zaradi polimorbidnosti (več bolezni hkrati) je potrebnih tudi več invazivnih posegov, na primer od operacij do kateterizacij, kar je vse povezano z večjim tveganjem, zato je tudi umrljivost večja.
Zdravljenje starostnikov je torej v vsakem primeru zahtevnejše, dolgotrajnejše in s pričakovanimi številčnejšimi zapleti kot v drugih življenjskih obdobjih. Še en problem je s tem povezan – zdravila. Kadar gre za več različnih bolezni, mora posameznik jemati več zdravil, kar zahteva tehten premislek, ali posamezna zdravila sploh lahko delujejo skupaj, da se njihov učinek ne izniči, ali, kar je še slabše, da se učinki ne potencirajo, torej da zdravila škodujejo, namesto da bi pomagala. Pri starostnikih lahko predstavlja kar velik problem tudi način jemanja zdravil – njihova pravilna časovna razporejenost in natančnost odmerkov ter seveda ne opuščanje predpisanih terapij ali ravnanje po lastnem preudarku. Vemo, da je približno 5 odstotkov hospitalizacij starostnikov zaradi zapletov, povezanih z zdravili oziroma njihovimi stranskimi učinki. Tovrstne zaplete bi lahko preprečili z večjo pomočjo in sodelovanjem svojcev oz. drugih bližnjih ter seveda zdravnikov.
Kako naj bi bila po medicinski doktrini geriatrična (medicinska bolnišnična) oskrba starostnikov najprimerneje urejena?
Prof. Accetto je že pred štiridesetimi leti zagovarjal princip, da mora biti vsak pacient obravnavan na tistem oddelku, kot to narekuje narava bolezni, ne glede na njegovo starost. Ustanavljanje posebnih bolnišnic samo za starostnike bi pomenilo njihovo getoizacijo, poleg tega pa vemo, da predstavljajo starostniki v bolnišnicah že sedaj več kot polovico pacientov. Medicinska stroka zagovarja stališče, naj se ne bi ustanavljale posebne akutne bolnišnice za različna starostna obdobja – izjema je samo pediatrija. Vendar pa bolne osebe v pozni starosti zaradi potrebne daljše rehabilitacije, navsezadnje tudi zaradi socialnih okoliščin, če živijo same, potrebujejo podaljšano bolnišnično zdravljenje v negovalnih bolnišnicah. Teh v Sloveniji žal še nimamo, kot tudi nimamo dovolj medicinskega znanja s področja geriatrije. Ideje prof. Accetta so z leti nekako zamrle, tudi sami se v medicinski stroki z geriatrijo nismo posebej ukvarjali, ukinjen je bil Inštitut za geriatrijo v Ljubljani kot nosilec tega znanja. Zdaj se znova vračamo k ideji, da je potrebno zdravstvene delavce na vseh ravneh dodatno izobraziti in jim dati dodatna znanja s področja geriatrije.
Lahko govorite že o kakšnih konkretnih korakih?
V različnih dokumentih in tudi v sklepih kongresov Slovenskega zdravniškega društva smo leta 2008 ponovno zapisali, da moramo na dodiplomski stopnji tako na medicinski fakulteti kot na drugih zdravstvenih šolah, se pravi pri šolanju medicinskih sester, dodati geriatrijo ali kot poseben predmet ali pa geriatrične vsebine dodajati k najpomembnejšim študijskim predmetom. Predlagamo tudi, da bi na podiplomskem nivoju začeli na medicinskih fakultetah s specializacijo iz geriatrije, ki je zaenkrat pri nas sploh še nimamo. Kar zadeva same učne ustanove, pa potrebujemo zaradi izobraževanja posebne bolnišnične oddelke, morda enega ali dva v okviru UKC Ljubljana in Maribor, kjer bi delali strokovnjaki, ki ta znanja že imajo. In še nekaj se je pokazalo kot nujno. Na področju organizacije potrebujemo na nacionalni ravni ustanovo, ki bo koordinirala vse aktivnosti, ki spadajo v področje gerontologije. Vlada je sicer pooblastila Inštitut dr. Antona Trstenjaka, ki že zdaj kakovostno opravlja nekaj nalog s področja gerontologije, vendar pa pokriva le del celote, o kateri sem govoril.
Zadeve, ki jih naštevate, terjajo velika organizacijska, finančno-materialna in tudi kadrovska vlaganja. V kakšnem časovnem razponu je realno pričakovati začetek njihovega uresničevanja?
Čeprav se sliši res zelo zahtevno in obsežno, ni nujno, da bi bilo časovno oddaljeno, ker bi lahko na različnih nivojih zadeve peljali sočasno, je pa res, da glede na ugotovljeno stanje in potrebe že zelo zamujamo. Največ znanj iz geriatrije bodo morali imeti družinski zdravniki in številni že imajo precej izkušenj. Z dodatnim izobraževanjem tistih zdravnikov, ki imajo začetna znanja, pridobljena tudi v tujini, pa bi prav oni v relativno kratkem času lahko predstavljali oziroma oblikovali neka jedra, od koder bi se znanje in njihovo povezovanje širilo navzven. Problem, na katerega moram ob tem takoj opozoriti, pa so časovni normativi, kar terja tehten razmislek in spremembe tudi v zdravstveni politiki. Časovne normative za preglede je namreč treba prilagoditi zmožnostim oziroma sposobnostim starostnikov. Starostnik se v nekaj minutah komaj pripravi za pregled, tistih 6–7 minut, kolikor jih ima družinski zdravnik zdaj na razpolago za en pregled, je mimo, še preden tak pacient sploh lahko dobro razloži svoje težave. Naj pa to povežem še z mislijo, da je mogoče veliko narediti tudi na splošni ravni osveščenosti prebivalstva. Starejša oseba potrebuje pomoč bližnjih ne le doma, temveč tudi pri obiskih pri zdravniku, kajti prizadetost vida, sluha, gibalna okrnjenost ali celo starostne spominske in govorne motnje so lahko velika ovira. Če zdravnik dobi natančne podatke, če pride pacient na pregled v spremstvu svojcev, opremljen s podatki o zdravilih, simptomih, težavah, zaradi katerih je prišel, bi bilo mogoče lažje in hitreje priti do diagnoze in se odločiti za nadaljnje postopke. Medgeneracijsko sodelovanje in sožitje ni nekaj abstraktnega, je zelo blizu, je praktično in je odvisno od vsakega posebej. In vsak posameznik – družinski član, sorodnik, prijatelj – bi se moral vprašati, kako lahko pomaga starostniku tudi ob njegovem obisku pri zdravniku.
Če je mogoče načrtovane zamisli začeti uresničevati usklajeno in v relativno doglednem času, pa je najbrž vprašanje negovalnih bolnišnic kot podaljška bolnišničnega zdravljenja precej bolj zahtevno?
To je res velik zalogaj in čaka nas pravzaprav še vse, kajti narejenega je malo. To vprašanje je povezano tako s prostorskimi kot s finančno-materialnimi in kadrovskimi problemi. Vseeno ocenjujem, da bi bilo mogoče z reorganizacijo nekaterih obstoječih bolnišnic to realizirati v doglednem času in z ne prevelikimi stroški oziroma vložki. Sprememba namembnosti nekaterih obstoječih splošnih bolnišnic v negovalne je po mnenju stroke najbolj realna možnost, hkrati pa tudi najbolj racionalna. Tej zamisli je naklonjen tudi sedanji minister za zdravje.
Kako bi ocenili stopnjo razvitosti na področju geriatrije v Sloveniji, če jo primerjate z drugimi evropskimi državami?
Zahteve, ki jih narekujejo spremembe med aktivnim in pasivnim prebivalstvom, so tema, s katero je Evropa zadnjih nekaj let prav obsedena, vendar z izjemo skandinavskih držav in Velike Britanije druge evropske države ne odstopajo veliko na boljše v primerjavi s Slovenijo. Je pa bil v zadnjih letih v nekaterih državah narejen velik napredek na področju izobraževanja in ustanavljanja rehabilitacijskih centrov za starostnike in tiste, ki potrebujejo podaljšano bolnišnično zdravljenje. Povezave med različnimi strokovnimi združenji različnih držav obstajajo in se bodo še bolj razvijale, obetam si, da tudi z večjim sodelovanjem slovenskih strokovnjakov.
Marec, 2009
