Kar nekaj je bolezni, ki lahko povzročijo prehitro dihanje, med njimi alergije, bronhitis, kronična obstruktivna bolezen pljuč, napadi panike, tudi smrčanje in še bi lahko naštevali. Morda ste se s prehitrim dihanjem ponoči soočili tudi vi oziroma se soočate, vendar ne veste, zakaj. Tematiko nam je tokrat razjasnil prim. mag. Igor Koren, dr. med., specialist interne medicine in pulmologije.
Avtorica: Katja Štucin
Za začetek morava najprej osvetliti, koliko vdihov na minuto je normalnih pri odraslem in koliko pri otrocih.
Frekvenca dihanja je vedno odraz presnove oziroma metabolizma posameznika oziroma njegove potrebe po kisiku. Višja kot je presnova, višja je frekvenca dihanja.
Odrasli največkrat dihamo s frekvenco med 12 do 20 vdihov na minuto. Otroški bazalni metabolizem je višji kot pri odraslih, zato dihajo v primerjavi z nami pospešeno. Šolski otroci vse do 18. leta starosti dihajo s frekvenco med 20 do 30, novorojenčki pa celo do 60 vdihov na minuto.
Kdaj torej govorimo o prehitrem dihanju?
Strokovno pravimo prehitremu dihanju tahipneja, preglobokemu dihanju pa hiperpneja.
Za odrasle je dihanje nad 20 vdihov na minuto prehitro, za šolske otroke pa nad 30 na minuto. Pri dojenčkih frekvence dihanja ni smiselno preresno in pretogo ocenjevati, ker je frekvenca nad 40 pa vse do 60 na minuto še vedno normalna in celo zaželena.
Normalen vdih oziroma dihalni volumen je 500 mililitrov zraka na vsak vdih oziroma 7 mililitrov zraka na kilogram telesne teže. Vse, kar presega te vrednosti, je hiperpneja.
Kdaj pa govorimo o hiperventilaciji?
O hiperventilaciji govorimo, če dihamo prehitro in/ali pregloboko. To pomeni, da v določenem časovnem intervalu predihamo več zraka, kot je to pričakovano. Običajno predihamo od 5 do 8 litrov zraka na minuto. Ob težkem delu hiperventiliramo, ker zaradi visoke potrebe po kisiku in po izločanju ogljikovega dioksida predihamo kar 40 do 60 litrov zraka na minuto.
Hiperventilacija je normalen odziv na telesni napor ali pa se pojavi kot posledica pomembnega organskega obolenja.
V uvodu sem nanizala nekaj stanj, ko lahko pride do prehitrega dihanja ponoči. Katere bi še veljalo izpostaviti?
Pospešeno in/ali poglobljeno dihanje se pojavlja tako podnevi kot ponoči. Za zunanjega opazovalca, največkrat je to mamica ali partner, pa je bolj opazna sprememba dihanja ponoči. Takrat se svet umiri, ni več toliko hrupa v ozadju in sprememba dihanja je veliko bolj izrazita.
Medicincem je znano tako imenovano Kaussmalovo dihanje. Gre za globoko in pospešeno dihanje pri iztirjeni sladkorni bolezni. Tankočutne opazovalce moti sicer nenevarno, neenakomerno in včasih celo pospešeno dihanje med REM spanjem; to je med fazo spanja, ko intenzivno sanjamo in ritem dihanja prilagajamo intenziteti in vsebini sanj.
Pospešeno dihanje vedno spremlja zvišano telesno temperaturo. Če gre za banalno okužbo, to stanje »pozdravimo« z antipiretiki, zdravili, ki nižajo telesno temperaturo. Če zvišana telesna temperatura vztraja več dni, pa je potreben obisk pri osebnemu zdravniku.
Lahko hitro dihanje spremljajo še drugi simptomi? V katerih primerih?
Tako podnevi kot tudi ponoči lahko pospešeno in globlje dihanje spremljajo simptomi pomanjkanja ali tako imenovane kratke sape. Strokovno rečemo kratki sapi dispneja. Ni pa nujno, da je dispneja samo spremljevalec hitre frekvence dihanja. Lahko se pojavlja tudi ob normalni ali celo znižani frekvenci dihanja.
Ob tem gre za zapletene pato-fiziološke mehanizme, ki presegajo obseg tega prispevka in seveda zahtevajo poglobljeno medicinsko znanje.
Najbrž je pomoč odvisna od vzroka, zaradi katerega pride do prehitrega dihanja, pa vendarle: ali obstaja splošni napotek, kaj storiti, če pride do prehitrega dihanja ponoči?
»Noč ima svojo moč,« so trdile že naše babice. Vsega, česar podnevi ne opazimo, nas v tišini noči moti oziroma zaskrbi. Zato so obiski v dežurnih ambulantah in urgentnih centrih ponoči pogostejši.
Daleč najpogostejši vzrok za pospešeno dihanje ponoči (in podnevi) je zvišana telesna temperatura. Dvig vsake stopinje Celziusa nad normalo pospeši frekvenco dihanja za do 10 vdihov na minuto. Sicer pa je za dvig frekvence dihanja ogromno vzrokov, in sicer so med njimi dihanje s kisikom osiromašenega zraka v visokogorju (npr. Himalaja ali Andi), obolenja pljuč in srca, anemija, hormonske in metabolne motnje, pa vse do zastrupitev s snovmi, ki okvarjajo celično dihanje ali zastrupljajo naše možganske centre. V urgentnih centrih se vse bolj srečujejo z zastrupitvami s simpatikomimetiki (kokainom, amfetaminom), kanabinoidi (marihuano, hašišem …) halucinogeni (PCP …). Vsi ti vplivajo na pospešeno dihanje pri sicer zdravih ljudeh.
Kako si pomagamo v primeru bolezni dihal?
Najprej je treba opredeliti, ali gre za akutno oziroma za kronično dogajanje. Pri akutnih zapletih gre najpogosteje za okužbo dihal (navadna viroza, gripa, pljučnica …). Med kroničnimi obolenji gre pogosto za kronični bronhitis, tako imenovani KOPB, astmo, pljučno fibrozo, bronhiektazije, pljučne embolije … Pri virozah zbijamo zvišano telesno temperaturo, pri pljučnicah si pomagamo z antibiotiki, pri ostalih boleznih pa upoštevamo navodila osebnega zdravnika.
Kaj pa smrčanje?
Smrčanje ni povezano s hitrostjo ali globino dihanja. Gre za zvočni fenomen, ki največkrat bolj moti partnerja kot samega smrčača in nastaja zaradi nihanja oziroma hitrega vibriranja sluznice v nosu, žrelu ali grlu.
Seveda pa so med smrčanjem zelo pomembne morebitne prekinitve dihanja, tako imenovane apneje. Te so lahko napovednik hudih zdravstvenih zapletov obolelega: srčni infarkt, možganska kap, težka arterijska hipertenzija, motnje srčnega ritma, depresivnost, anksioznost in celo demenca.
V katerih primerih mora posameznik, ki se mu dogaja prehitro dihanje ponoči, oditi po pomoč k zdravniku?
V vsakem primeru. Če gre za akutno dogajanje ob zvišani telesni temperaturi, bo treba opredeliti vzrok okužbe. Virusne okužbe zdravimo samo z antipiretiki, bakterijske pa z antibiotiki. Če ne gre za okužbo, mora zdravnik izključiti še druga obolenja kot denimo pljučno embolijo, pnevmotoraks, plevralni izliv in še mnogo, mnogo drugih obolenj.
Pri dlje trajajočem hitrem dihanju ponoči (in podnevi) je potrebno izključiti tudi anemije, hormonske motnje, predvsem prekomerno delovanje ščitnice, metabolne motnje s poudarkom nad iztirjeno sladkorno boleznijo, obolenja pljuč in srca ter razne zastrupitve.
Najbolje, da se v teh primerih obrnete na osebnega zdravnika, ki bo znal izluščiti srž problema in bo največkrat zaplet pozdravil sam ali pa bo bolnika napotil k ustreznemu specialistu.
