Smrčanje je značilen zvočni pojav, ki nastaja v žrelu med spanjem. Če je smrčanje tiho, je lahko celo prijetno, največkrat pa je (pre)glasno in huda nadloga. Nadležen hrup smrčanja je razlog za prepir med zakonci, vzrok za ločene spalnice, utemeljen razlog za razvezo zakonov in dokumentirano je, da je bilo tudi že vzrok za umor (!!).
Avtor: dr. Igor Fajdiga, dr. med, specialist otorinolaringolog
»Tisti, ki smrči, trpi veliko bolj od okolice, ki ga posluša, saj je med spanjem njegovo dihanje ovirano.«
Zanimivo je, da večina »smrčačev«, ki me obiščejo v ambulanti, prihaja na pobudo zakoncev ali prijateljev/prijateljic, ki jih njihovo »nočno žaganje« moti. Prepričali so jih, da terorizirajo bližnjo in daljno okolico in da je to razlog za zdravljenje.
To mnenje je zmotno! Smrčanje je predvsem problem tistega, ki smrči, čeprav se tega sam največkrat niti ne zaveda. Tisti, ki smrči, trpi veliko bolj od okolice, ki ga posluša, saj je med spanjem njegovo dihanje ovirano. Vzrok za smrčanje je namreč ovira v dihalni poti, ki predvsem otežuje dihanje, smrčanje pa je le znak (simptom), ki na to opozarja. Za premagovanje dihalne ovire je potreben velik napor med spanjem, ki je namenjeno počitku. S smrčanjem je zato povezano tudi nemirno spanje, nočne more, pogosto zbujanje, jutranji glavoboli, slabo razpoloženje, razdražljivost, izguba koncentracije, kronična utrujenost in prekomerna dnevna zaspanost, ki je najpogosteje »neznan« vzrok za nesreče pri delu in v prometu, …
V približno 10 % postane smrčanje tako hudo, da povzroči zastoje dihanja in s tem pravo dušenje med spanjem. To stanje je resen zdravstveni problem, ki sproži nastanek različnih bolezni, predvsem povišanega krvnega tlaka in bolezni srca, poslabša pa tudi druga, že prisotna obolenja. Smrčanje torej sploh ni le nadležno nočno razgrajanje, ampak resen znak, ki opozarja na motnje dihanja med spanjem in na možnost nastanka zdravstvenih težav.
Kaj je vzrok za smrčanje?
Smrčanje povzroča plapolanje mehkega neba. To je mogoče tudi videti skozi priprta usta »smrčača«, saj jih večina smrči z odprtimi usti. Vzrok za plapolanja mehkega neba je ožina za mehkim nebom, ki jo vedno ustvari mehko nebo samo. Ožina se razvije najpogosteje s staranjem, kriva pa je tudi debelost, veliki mandlji in žrelnica (pri otrocih). Uživanje pomirjeval, uspaval in alkohola pred spanjem tudi poslabša ali sproži smrčanje zaradi povečane ohlapnost mišic mehkega neba. Podobno je pri spanju na hrbtu, saj mehko nebo pade v tem položaju nazaj in utesni prehod zraka za njim.
Kako ožina povzroči opletanje mehkega neba, je mogoče zelo enostavno pokazati s pihanjem med dve poli papirja. Če sta papirja narazen (3 cm ali več), ostaneta pri tem mirna, če pa ju približamo (1 cm), ju pihanje potegne skupaj, plapolata ter proizvajati zvok, ki je podoben smrčanju.
Zdravljenje smrčanja
Če nastanek smrčanja pravilno razumemo, je recept za njegovo zdravljenje enostaven. Potrebno je odstraniti vzrok za smrčanje! Poznamo ukrepe, ki jih lahko poskusi vsak sam, na voljo so različni pripomočki, če pa vse to ne zaleže, ostane še kirurško zdravljenje.
Ukrepi kot so telovadba, izogibanje alkoholu, pomirjevalom in uspavalom pred spanjem okrepijo mišice žrela oz. preprečijo njihovo ohlapnost med spanjem. Priporočljivo je spanje na boku (koristni trik je npr. tenis žogica, prišita na hrbtni strani pižame!). Zelo uspešno je hujšanje. Poznam kar nekaj debelih »bolnikov«, ki so smrčanje povsem odpravili samo z normalizacijo svoje telesne teže! Pomagajo lahko tudi razni spreji, ki mehko nebo zatrdijo in ustne naprave, ki potegnejo spodnjo čeljust naprej in s tem povečajo prehod za mehkim nebom. Teh naprav pri nas ni mogoče kupiti, priporočljivo je, da jih izdela zobozdravnik po meri. Pri zelo hudem smrčanju, ki je povezano tudi z zastoji dihanja, pomaga aparatura, ki vpihuje zrak v nos. Seveda taka priprava ni preveč udobna, povzroča pa tudi marsikatero drugo nevšečnost v področju nosa in žrela.
Če omenjeni postopki in pripomočki ne prinesejo želenega rezultata, je potreben pregled pri otorinolaringologu. Če so prisotni tudi zastoji dihanja (apneje) in znaki prekomerne dnevne zaspanosti, je potreben še obisk pri specialistu za motnje spanja. Namen teh pregledov je ugotoviti stanje v zgornjih dihalih, prepoznati vzroke za smrčanje ter opredeliti najustreznejše zdravljenje.
Operativno zdravljenje smrčanja
Za odpravo smrčanja je najučinkovitejše kirurško zdravljenje. Ne gre za velike operacije, a vsi posegi niso enaki. Med njimi so velike in pomembne razlike! Ločimo vzročno in simptomatsko kirurško zdravljenje.
Vzročne operacije odpravijo ožino v žrelu, ki je osnovni vzrok za nastanek smrčanja. Odpravijo smrčanje ter izboljšajo dihanje in spanje. Tak poseg je uvulopalatoplastika.
Druga možnost so simptomatski posegi, ki jih strokovno imenujemo somnoplastika., in so nastali pravzaprav zaradi nepoznavanja nastanka smrčanja. Ti posegi zatrdijo mehko nebo in preprečijo nastanek zvoka smrčanja, oviranega dihanja in motenega spanja pa ne izboljšajo. Mehko nebo je mogoče zatrditi z visoko temperaturo (koblacija, radiofrekvenca), kemično (injiciranje kemikalij v mehko nebo) ali mehanično (vstavljanje teflonskih vložkov). Po teh posegih se dihanje lahko celo poslabša zaradi zatezanja brazgotin v mehkem nebu, povzroči pa lahko tudi nosljanje pri govoru ter zatekanje pijače v nos pri pitju.
Uvulopalatoplastika
Sem zagovornik uvulopalatoplastike, ker je to manjši in povsem neboleč poseg v lokalni anesteziji, s katerim mehko nebo skrajšamo in preoblikujemo ter tako razširimo prehod za dihanje. Poseg traja 15–30 minut. Uro po posegu «bolnik« že lahko odide domov. Celjenje traja teden dni kot pri vsakem kirurškem posegu. V tem času je potrebno uživati mehko in prekuhano hrano, dovolj tekočin ter zdravila proti bolečinam. Večina operiranih je ob prenehanju smrčanja zadovoljna predvsem zaradi izboljšanega spanca.
Neugodnih posledic po uvulopalatoplastiki praktično ni, po lastnih izkušnjah in navedbah drugih kirurgov so prisotne v manj kot 5 %. Nekoliko se lahko spremeni barva glasu, kar je pomembno morda le za pevce, ostane lahko tudi občutek napetosti v žrelu.
Z leti prakse je postala uvulopalatoplastika zanesljiv poseg. Kot zanimivost naj omenim, da sem sprva pri delu uporabljal laser in nato radiofrekvenčno aparaturo, izkazalo pa se je, da sta ta dva instrumenta, ki delujeta na toplotnem principu, kriva za hudo pooperativno bolečino, saj pri posegu povzročata tudi opeklino tkiva. Z uporabo klasičnih instrumentov je postala bolečina bistveno manjša, primerjali bi jo lahko z bolečino pri angini.
Smrčanje je torej zoprna nadloga, ki pa jo je mogoče uspešno odpraviti. Vsem, ki ste neposredno prizadeti in se odločate o morebitnem zdravljenju, priporočam najprej obisk v ORL ambulanti. S pregledom je mogoče natančno opredeliti problem smrčanja, svetovati primerno zdravljenje, morda celo brez kirurškega posega, napovedati uspeh in tudi priporočiti ukrepe, ki uspeh posega še izboljšajo.
