Občutek nestabilnega ali kot rečemo pogovorno »klecajočega« kolena je po besedah ortopeda prof. dr. Matjaža Vogrina zelo splošen in ne zajema enega samega vzroka oz. patologije.
Avtorica: Petra Bauman v sodelovanju z doc. dr. Matjažom Vogrinom, dr. med., spec. ortopedom, UKC Maribor
Pogost vzrok nestabilnega kolena je poškodba pomembnih ligamentarnih struktur* v kolenskem sklepu, kot so sprednja in zadnja križna vez ter obe stranski kolenski vezi. Najpogosteje je sicer poškodovana notranja stranska vez, vendar je potencial njenega celjenja velik, tako da ne pride do trajne nestabilnosti. Povsem nasprotno je pri poškodbi sprednje križne vezi, kjer praktično nikoli ne pride do spontane ozdravitve in je, še posebej pri športni populaciji, potrebna operacija.
Tovrstni posegi so zelo pogosti. V Sloveniji se letno opravi okrog tisoč rekonstrukcij sprednje križne vezi, v ZDA pa kar več kot 500.000. Vzrokov za občutek nestabilnosti v kolenu je seveda več. Lahko gre za nestabilnost v sklepu med pogačico in stegnenico kot posledico prirojene ohlapnosti ligamentarnih struktur, lahko pa gre za stanje po poškodbi. Občutek nestabilnosti v kolenskem sklepu lahko povzroča tudi raztrgan meniskus, ki se občasno vklešči v sklep, ali pa prosto telo, ki je v sklepu prisotno po poškodbi hrustančnih struktur.
Sestava kolena
Osnovo kolenskega sklepa tvorijo kosti, in sicer golenica, stegnenica in majhna kost – pogačica. Vse tri kosti delujejo druga na drugo, kar omogoča štiri milimetre debela hrustančna obloga, ki prekriva vse kosti in omogoča lepo drsenje, hkrati pa amortizira delovanje sil. Okrog sklepa leži sklepna ovojnica, ki skrbi za prehrano sklepa, saj so v njej hranilne snovi, živci in žile.
Okoli sklepa in v njem pa so tudi številni ligamenti (vezi), ki povezujejo dve kosti. Zelo pomembni sta sprednja in zadnja križna vez, na vsaki strani pa sta tudi stranski vezi. Posebej pomembna je štiriglava mišica, ki leži na sprednji strani stegna in se razteza preko pogačice v golen, kjer omogoča iztegnitev kolenskega sklepa.
Na zadnji strani stegna so t. i. hamstringi, mišice, ki omogočajo upogibanje kolena. Koleno je zmožno prenašati velike sile, zato je pomembno, da so hrustančne strukture primerno ohranjene. Do okvare – klecajočega kolena ‒ lahko pride zaradi poškodbe (udarec, zvin v kolenskem sklepu) ali dolgo časa trajajočih obremenitev, denimo ob ekstremnem ukvarjanju s športom. Ker se z leti obremenitve (sile, ki delujejo na kolena) seštevajo, pride do okvare hrustanca.
Nestabilno ali klecajoče koleno nastane tudi zaradi kroničnega izliva v kolenu, ohromelosti mišic (denimo zaradi otroške paralize) ali oslabelosti mišic (denimo zaradi dolgotrajne nošnje mavčnega ovoja ali dolgotrajnega natezanja s pretežkimi utežmi). Klecajoče koleno je lahko tudi eden od znakov bolezni, pri katerih oslabijo vse mišice in vezi, denimo pri progresivni mišični distrofiji. Najpogosteje pa gre za poškodbo sprednje križne vezi, meniskusa, hrustanca ali pogačice.
Poškodba meniskusov
Poškodbe kolena so najpogostejše pri športu, posebej pri nogometu, košarki in smučanju. V večini primerov sicer ne gre za poškodbo hrustanca, ampak za poškodbo (strganje) meniskusov, to sta lunasti ploščici hrustančne strukture, ki amortizirata sklep in vezi. Pri vseh poškodbah pride do nestabilnosti oz. mehanske okvare v kolenskem sklepu in to pripelje do neposredne ali posredne poškodbe hrustanca. To se pri poškodbi meniskusov zgodi tako, da ti pri določenih gibih inkarcerirajo (se ukleščijo) v sklep in človek ima občutek, da koleno zaskoči ali da ni prav stabilno.
Pri pregledu je značilno, da ko koleno iztegnemo iz skrčenega položaja in ga zasukamo navzven, izzovemo preskok oziroma pok v kolenu. Pri poškodbi meniskusov se v zadnjih 20 letih zdravniki vedno pogosteje odločajo za šivanje, ne pa za odstranitev, kot je bila pogostejša praksa nekoč. Res je, da se po odstranitvi lahko pacient (zlasti se mudi športnikom) že čez tri tedne vrne v običajno življenje oz. športniki na treninge, a vsaj čez dvajset let ga skoraj zagotovo čaka operacija, in sicer zamenjava sklepa ‒ implantacija totalne kolenske endoproteze.
Pri šivanju je čas rehabilitacije mnogo daljši, saj traja kar štiri mesece. Večina jih izbere krajšo pot, kar pa je dolgoročno slabo. V nogometnem klubu s 25 igralci pride povprečno do dveh takšnih poškodb/operacij na vsaki dve leti, pri smučarjih, kjer so sile, ki delujejo na kolenski sklep, še višje, pa je ta številka še višja.
Poškodba sprednje križne vezi
Pogost razlog za nestabilno koleno, zlasti pri športnikih, je poškodba sprednje križne vezi. Gre za akutno poškodbo, po kateri se koleno sicer postopoma opomore, čeprav je bilo na začetku otečeno in boleče. Vendar takšno koleno ostane trajno nestabilno. Ko na primer naredimo neki podzavestni gib ali s takšnim kolenom hodimo po neravnem terenu, prihaja do delnih izpahov v kolenskem sklepu, ki so boleči, neprijetni in povzročajo izlive tekočine.
Če pri poškodbi športnik začuti raztrganje oziroma pok v kolenu, če ni več sposoben igrati, koleno pa po poškodbi oteče, so to skoraj zanesljivi znaki poškodbe sprednje križne vezi. Led in kompresijski povoj bosta omilila bolečino in oteklino pri poškodbi vezi kolena, tudi krvavitev je zaradi tega manjša. Poškodovanec mora čim prej obiskati zdravnika. Koleno lahko kleca tudi, če je v njem tujek. Nastane v kolenskem sklepu, najpogosteje po poškodbi hrustanca, ki se odlušči in prosto plava v kolenu. Pri določenih gibih zaskoči med sklepne strukture in ob tem lahko povzroči bolečino, občasne nestabilnosti pri hoji ali ukleščenost.
Na iks ali na o
Pri nogah na iks gre redko za prirojeno napako, saj se deformacija navadno razvije med drugim in petim letom starosti. Sprva se napačni položaj kolena pojavlja samo pri obremenitvi zaradi prevelike ohlapnosti kolenskih vezi. V puberteti imajo predvsem predebeli otroci zelo izražena iksasta kolena zaradi hormonskih motenj v rasti ali zaradi poznega rahitisa (zmehčanje kostnega tkiva zaradi pomanjkanja vitaminov).
Iksaste noge so neugodne za statiko telesa in hojo. Sčasoma namreč pride do preobremenitve notranje kolenske vezi in klecajočega kolena. Stanje se zdravi konzervativno, kar pomeni odkrivanje vzroka, vaje in nošnjo opornic, včasih pa je potrebna tudi operacija.
Pri nogah na »o« pa lahko gre za posledico zloma glave goleni, obrabe sklepov kolena ali tumorje. Pri dojenčku so takšna kolena normalna. Močna deformacija nog na »o« je pogosta posledica težkega rahitisa. Zdravljenje je največkrat operativno, pri majhnih otrocih najprej konservativno.
Diagnostika
Pacient v ordinaciji bo najprej deležen natančnega pogovora, v katerem bo ortoped poskušal ugotoviti, kaj botruje težavam, kako dolgo že trajajo, kdaj se pojavljajo in po katerih gibih. Zelo važno je poznavanje natančnega mehanizma poškodbe. Druga stopnja je natančen klinični pregled, kjer bo zdravnik z zelo veliko verjetnostjo ocenil, katera struktura je poškodovana. Sledi rentgensko slikanje, s katerim se izloči resnejšo bolezen, kot je tumor ali vnetje.
Magnetna resonanca bo zelo natančno pokazala, kaj je poškodovano. Sledi odločitev o operaciji. Če je neobhodna, bo kirurg z artroskopsko tehniko opravil poseg na način, da koleno ponovno vzpostavi vse funkcije, ki jih je imelo pred poškodbo. Pri poškodbi dvocentimetrske sprednje križne vezi se opravi rekonstrukcija (nadomeščanje raztrgane vezi s tkivom, odvzetim drugod v telesu, najpogosteje gre za presajeno kito iz zadnje stegenske lože ‒ mišici semitendinosus in gracilis), saj šivanje zaradi slabe prekrvavitve v tem predelu ne bi prineslo rezultatov.
Celjenje po operaciji je zelo počasen proces, saj se nova vez vrašča v kost, hkrati pa poteka proces ligamentizacije v intraartikularnem (medsklepnem) poteku presadka. Po rekonstrukciji križne vezi to traja šest do devet mesecev. Na to dejstvo je potrebno posebej opozoriti športnike v procesu rehabilitacije, saj lahko prehitre obremenitve (kljub temu da se športnik dobro počuti) vodijo v ponovno poškodbo.
