Hrbtenica je sestavljena iz vretenc in pravzaprav povezuje glavo z našimi udi. Večkrat slišimo, da je steber, ki nosi telo, še večkrat, da boli, da imajo ljudje težave z njo, celo da se seseda. Kako pride do tega, zakaj se ljudje zmanjšamo oziroma znižamo, kdo je bolj nagnjen k temu in kako lahko to preprečimo, smo med drugim vprašali prof. dr. Vaneta Antoliča, dr. med., višjega svetnika, predstojnika Ortopedske klinike UKC Ljubljana.
Avtorica: Katja Štucin
prof. dr. Vane Antolič, dr. med., specialist ortopedije
Za začetek bi morda nekaj besed namenili splošnim dejstvom o hrbtenici, nekakšnemu orisu, za kasnejše razumevanje dogajanja v povezavi z njo.
Telesna višina je odvisna od velikosti glave, »dolžine hrbtenice« in dolžine nog. Dolžina hrbtenice se spreminja vsak dan v odvisnosti od položaja telesa. Ugotovili so, da je dolžina hrbtenice sede v primerjavi z dolžino hrbtenice v stoječem položaju manjša od 2 do 8 milimetrov. Dolžina hrbtenice je pogojena z velikostjo oziroma višino medvretenčne ploščice – ki je sede nižja, manjša – in od telesa vretenca. Medvretenčne ploščice so najširše v ledvenem delu hrbtenice (od 10 do 12 milimetrov). Pri rojstvu ima medvretenčna ploščica okrog 90, pri 75 letih pa samo še okrog 70 odstotkov vode.
Medvretenčna ploščica je sestavljena iz trdega obroča in mehkega jedra in se z leti tudi morfološko spreminja. To je proces, ki ga imenujemo spondiloza, in sicer pomeni, da medvretenčna ploščica izgublja vodo, medvretenčna ploščica se nekako »potopi v telo vretenca«, na robovih pa nastanejo izrastki (osteofiti). S staranjem namreč prihaja tudi do spremembe same morfologije koščenega telesa vretenca, ki postane bolj konkavno in tudi nižje. Največje spremembe so med četrtim in petim ledvenim vretencem.
V kakšnih primerih lahko pride do sesedanja hrbtenice?
Telesna višina se v največji meri zmanjša, ker medvretenčna ploščica izgublja vodo in se zniža (se tanjša). Ob tem se še nekako »potopi v vretence«, ker postanejo telesa vretenc konkavna, na robovih pa pride do dodatnega stanjšanja medvretenčne ploščice. Včasih rečemo, da nastanejo take spremembe, kot če bi »spustila avtomobilska guma«. Do sesedanja hrbtenice pride tudi, ko se spremeni oblika telesa vretenca, ki postane na sredini bolj konkavno, celotna višina pa se z leti znižuje. Tudi v primeru osteoporoze ali drugih razlogov lahko pride do oslabitvenih zlomov vretenc (tipično v prsnem in ledvenem delu hrbtenice), kar še dodatno znižuje višino oziroma dolžino hrbtenice.
Z leti lahko nastanejo najpogosteje zaradi degenerativnih sprememb skoliotične deformacije (ukrivljenost hrbtenice v stran) ali pa kifotične, (ukrivljenost hrbtenice naprej – usločenost npr. v prsnem delu naprej oziroma nastane grba). Zaradi zmanjšane mišične moči so te spremembe lahko še bolj izražene. Vse te spremembe pa so zelo individualne in je za posameznega človeka težko natančno napovedati spremembo v višini, vsekakor pa je dejstvo, da se z leti višina zmanjšuje na račun hrbtenice.
Nam lahko orišete bolečine, ki nastajajo zaradi tega!
Sam proces nižanja hrbtenice oziroma nižanja telesne višine v principu ni boleč. Lahko pa pride do bolečin pri oslabitvenih zlomih (kar 50 odstotkov oslabitvenih zlomov zaradi osteoporoze je povsem nebolečih), do bolečin lahko prihaja tudi zaradi skolioze ali kifoze. Degenerativna bolezen hrbtenice je lahko bolj ali manj ali nič boleča, zelo težko je klinično ločiti sam proces nižanja oziroma zmanjševanja telesne višine od same degenerativne bolezni, ker sta oba procesa v bistvu povezana.
Če se hrbtenica seseda, je najbrž logična posledica, da se človek zniža. V katerih primerih pa pride do tega?
Telesna višina je pogojena v glavnem z dolžino hrbtenice. Dolge kosti (golen in stegnenica) se z leti praviloma ne spreminjajo v dolžini brez poškodb ali bolezni. Največji vpliv na telesno višino torej sledi iz sesedanja hrbtenice.
Koliko se lahko posameznik največ zniža?
Ugotovljeno je bilo, da se telesna višina bolj zmanjša pri ženskah kot pri moških. Pri ženskah se od 30. do 70. leta lahko telesna višina na račun »posedanja« hrbtenice zmanjša do 5 centimetrov, po 80. letu pa celo do 7,5 centimetra. Pri moških se do 70. leta zmanjša za približno 2,5 centimetra, po 80. letu pa lahko tudi do 5 centimetrov. To so povprečne vrednosti, ugotovljene na klinično kakovostnih študijah, obstajajo pa seveda zelo velike individualne razlike. Ugotovljeno je bilo, da se po 40. oziroma 50. letu telesna višina v poprečju lahko zmanjša od 0,6 do 1,2 centimetra na deset let.
Kdo je bolj nagnjen k tem težavam? So to ženske, moški, fizični delavci, visokorasli ljudje itd.?
Ugotovljeno je bilo, da se ženske v povprečju bolj znižajo kot moški. Poleg tega je bila ugotovljena tudi jasna povezava s telesno aktivnostjo: ustrezno telesno aktivni ljudje po 40. letu se lahko tudi za polovico manj znižajo od neaktivnih. Zelo pomembna okoliščina, ki znižuje telesno višino, je tudi operacija zaradi diskus hernije. Na nivoju, kjer je bila narejena sprostitvena operacija, praviloma pride do znižanja oziroma stanjšanja medvretenčne ploščice in posledično do sesedanja hrbtenice in zmanjšanja telesne višine. Težko fizično delo povečuje možnost recidiva diskus hernije. Sicer pa povsem jasne povezave med degenerativno boleznijo hrbtenice in telesno aktivnostjo ni. Vsekakor pa so ljudje, ki so iz drugih razlogov nagnjeni do degenerativne bolezni hrbtenice, bolj ogroženi pri težkem fizičnem delu.
Na kakšen način lahko to omejimo?
Nižanje oziroma sesedanje hrbtenice je pogojeno genetsko. Pregled literature govori v smeri, da lahko z ustrezno telesno aktivnostjo zmanjšamo sesedanje, ni pa dokončnega konsenza o vplivu različnih diet, vnosu kalcija in vitamina D na sesedanje hrbtenice. Mnogi govorijo o tem, da kajenje in alkohol povzročata še dodatno sesedanje hrbtenice. Pomembne okoliščine so tudi osteoporoza, ki praviloma znižuje višino telesa vretenca, še dodatno znižanje pa lahko prihaja tudi zaradi osteoporotičnih zlomov, kjer se telo vretenca še dodatno sesede. Poleg tega lahko k nižanju pripomore tudi deformacija hrbtenice, ki značilno nastane z leti (kifoza, skolioza). Izjemno pomembna je še sama drža, ki pa je pogojena tudi s samopodobo posameznika oziroma posameznice.
Če ne ravnamo preventivno, se moramo soočiti z zdravljenjem. Kako poteka?
Priporočamo zlasti redno telesno aktivnost, zmeren vnos alkohola in odsvetujemo kajenje. Potrebno je zdravljenje osteoporoze. Ugotovljeno je bilo namreč tudi to, da sesedanje hrbtenice pomeni tudi večje tveganje za zlom kolkov. To je lahko povezano s slabšo mišično močjo in s slabšim ravnotežjem. Poleg tega je sesedanje hrbtenice povezano še z večjo incidenco oziroma pojavljanjem osteoporotičnih zlomov. Ugotovljeno je bilo tudi, da pomeni nižanje telesne višine pri moških za več kot 3 centimetre večjo nevarnost za nastanek srčnega infarkta (ishemična bolezen srca).
Ogromno ljudi ima težave s hrbtenico, zato bi lahko za konec še enkrat več izpostavili najpomembnejša načela, ki se jih moramo držati, da bi se tem težavam izognili.
Od vseh parametrov, ki vplivajo na sesedanje hrbtenice, je najpomembnejša telesna aktivnost, na katero lahko vplivamo. Na genetiko namreč ne moremo vplivati z načinom življenja. Priporočamo redno vsakodnevno telesno aktivnost in krepitveno vadbo, ki delujeta preventivno, tudi na sesedanje hrbtenice (ki se s tem manj posede). Telesna vadba ugodno vpliva tudi na splošno počutje in zdravje človeka. V primeru osteoporoze je potrebno ustrezno zdravljenje, odsvetujemo pa pretirano uživanje alkohola in kajenje. Preventivni vnos kalcija in vitamina D in specialnih diet nima jasnega konsenza v literaturi glede vpliva na sesedanje hrbtenice.
ABC
A Dolžina hrbtenice se spreminja vsak dan v odvisnosti od položaja telesa.
B Sam proces nižanja hrbtenice oziroma nižanja telesne višine v principu ni boleč.
C Od vseh parametrov, ki vplivajo na sesedanje hrbtenice, je najpomembnejša telesna aktivnost.
