Težave s hrbtenico so ena najbolj razširjenih oblik težav zdravja sodobnega človeka. Vsaj enkrat v življenju se več kot 70 % ljudi sreča z bolečinami v ledvenem delu hrbtenice. Vsekakor se vsak izmed nas vsaj enkrat v življenju sreča z neko obliko težave s hrbtenico (mravljinčenje, glavoboli, napetost, boleče mišice). Bolečina v ledvenem delu hrbtenice tudi predstavlja enega izmed glavnih razlogov za koriščenje bolniškega dopusta in je ena izmed najdražjih bolezni sodobnega človeka.
Težave s hrbtenico so lahko akutne ali kronične. Akutne težave (bolečine) se pojavijo nenadoma in lahko izzvenijo brez pomoči terapevtov. Kronične bolečine so tiste, ki se v daljšem obdobju večkrat ponavljajo, posamezna obdobja poslabšanja pa trajajo tudi več mesecev. Večkrat ponavljajoče akutne bolečine navadno privedejo do kroničnih bolečin in težav.
Kaj vse je lahko vzrok?
Težave in bolečine hrbtenice lahko povzročajo različni vzroki, in sicer: prirojene spremembe, razvojne spremembe (npr. skolioza), vnetja (npr. revmatoidni artritis), tumorji in druge bolezni ter poškodbe (npr. zlomi). Zagotovo najbolj razširjen vzrok težav sodobnega človeka, pa so degenerativne spremembe. Med degenerativnimi spremembami so pogostejše spondiloza (obraba vretenca), degeneracija in hernija diskusa, stenoza (zožanje) hrbtenjačnega kanala, mišične zakrčenine ter artroze.
Treba se je zavedati in omiliti dejavnike tveganja, ki povečujejo možnost razvoja težav s hrbtenico. Ti dejavniki so: prevelika telesna teža, psihosocialni dejavniki (čustvena napetost, stres, …), sedeč in neaktiven način življenja, tveganja na delovnem mestu, slaba telesna drža, kajenje in nepravilna prehrana.
Reševanje težav hrbtenice
V primeru resnejših težav ali ponavljajočih se težav s hrbtenico je na prvem mestu pregled pri splošnem zdravniku, saj je le on usposobljen, da odloči o tem, kakšno je nadaljnje zdravljenje. On odloči o morebitnih nadaljnjih preiskavah, pregledu pri specialistu in obliki terapije. Če se najprej odločite za obisk terapevta, naj bo ta ustrezno izobražen, saj je pomembno, da je sposoben prepoznati resnost težav in vas po potrebi napoti k zdravniku.
Pravilna kombinacija
Hujše težave, povezane s hrbtenico, se najpogosteje rešuje s kirurškim posegom, o čemer lahko odloča izključno nevrokirurg ali ortoped. V precejšnem številu primerov pa zadošča že konservativno zdravljenje, ki zajema ustrezno manualno terapijo oz. terapevtsko masažo, primerno kinezioterapijo in odpravo napačnega, prisilnega ali pretiranega obremenjevanja v vsakodnevnem življenju. Za optimalne učinke je potrebna pravilna kombinacija načinov konservativnega zdravljenja in zmanjšanje drugih dejavnikov tveganja, opisanih v zgornjem poglavju. Ustrezna kombinacija le-teh je primerna tudi po operativnih posegih kot tudi po rehabilitacijah in postrehabilitacijah. Najboljše, kar lahko naredite zase, je preventiva pred kakršnimkoli pojavljanjem težav s hrbtenico. Tudi tu pride v poštev ustrezna kombinacija manualne terapije in zmanjševanje že naštetih dejavnikov. Zagotovo vas bo takšen način življenja »prikrajšal« nepotrebnih bolečin ter dolgoročno finančno manj prizadel (bolniški dopust, večje število samoplačniških terapij, če so težave že prisotne). Poleg navedenih načinov konservativnega zdravljenja imamo na voljo tudi medikamentozno zdravljenje in fizikalno terapijo. Slednja zajema hidroterapijo, termoterapijo, krioterapijo in elektroterapijo. V članku si bomo podrobneje pogledali manualno terapijo, kinezioterpijo in prilagoditve v vsakodnevnem življenju.
Manualna terapija
Kaj manualna terapija sploh je in kdo je manualni terapevt?
V Sloveniji žal pravno to področje ni najbolje urejeno in se prav vsak lahko okliče za manualnega terapevta. Ponekod v tujini so visoke šole za manualnega terapevta, pridobimo pa lahko celo univerzitetno izobrazbo za osteopata, ki zajema tudi znanja manualnega terapevta. Podobno je tudi s kiropraktiko, ki prav tako vsebuje znanje manualne terapije. V Sloveniji ljudje s takšno izobrazbo iz tujine ne dobijo nobenega posebnega certifikata, saj pri nas zaenkrat ne obstaja nobena specializirana izobraževalna ustanova.
Tako je najbolje v Sloveniji manualno terapijo razumeti splošno, torej kot terapijo, pri kateri z rokami poskrbimo za lajšanje ali odpravo težav, povezanih s hrbtenico. Zato je manualna terapija pri nas velikokrat poimenovana tudi kot terapevtska masaža. Na področju masaže je pri nas mogoče pridobiti macionalno poklicno kvalifikacijo za klasično masažo, ki pa vsekakor ne zagotavlja, da je maser tudi dovolj izobražen za izvajanje kakovostnih terapevtskih masaž. V Sloveniji lahko največ znanja manualne terapije in mejnih znanosti pridobimo na Visoki šoli za fizioterapijo, pa tudi na Fakulteti za šport, vendar mora biti ustrezna smer študija. Veliko znanja s tega področja pa imajo zagotovo tudi srednje in višje medicinske sestre in tehniki. Poleg tega potekajo tudi številna interna izobraževanja s področja manualne terapije, ki pa nimajo javno veljavne pridobljene izobrazbe, ampak so namenjena izpopolnjevanju že pridobljenega znanja. Torej je od vsakega posameznika odvisno, za katerega »manualnega terapevta« se odloči. Pri tem pa naj le preveri, kakšna je njegova izobrazba in pridobljeno znanje, pa naj prihaja iz tujine ali Slovenije.
Nepogrešljiva oblika terapije
Kakovostna manualna terapija je vsekakor nepogrešljiva oblika terapije pri lajšanju in odpravi težav hrbtenice in je ključni del konservativnega zdravljenja težav s hrbtenico. Pomembno vlogo pa ima tudi v rehabilitaciji in postrehabilitaciji po operativnih posegih. Da pa zdravljenje sploh ne bi bilo potrebno, pa je manualna terapija tudi izrednega pomena kot preventivna dejavnost. Če imate dobrega terapevta, skoraj ne morete narediti napake. Manualni terapevt mora poleg znanja klasične masaže, anatomije, fiziologije in patologije imeti tudi specialna znanja, ki zajemajo znanje terapevtskih in globokih masažnih tehnik, znanje kraniosakralne terapije, kineziotapinga, znanje manipulacij, …
Kaj pa učinki?
Učinki kakovostne manualne terapije oziroma terapevtske masaže se kažejo v zmanjšanju spazma paravertebralnih mišic obolelega predela, ki je skoraj vedno prisoten in še dodatno povečuje bolečino. Prav tako pa omogoča tudi razbijanje mišičnih zakrčenin na drugih delih hrbta. Učinki manualne terapije so tudi izboljšanje krvnega in limfnega obtoka, boljša in hitrejša regeneracija tkiv in hitrejše odplavljanje presnovnih produktov. Ustrezna manualna terapija vpliva na zmanjšanje oteklin, zmehčanje zatrdlin in zlepljenih tkiv, omogoča boljšo sklepno gibljivost, sprostitev in gibljivost skrajšanih kit in mišic.
Omogoča tudi poživitev centralnega in perifernega živčevja, izboljšuje dihalne funkcije in izboljšuje psihično počutje. Manualna terapija pa žal ne more neposredno pozdraviti sprememb na vretencih in diskih, temveč lahko le lajša nastalo stanje in skrbi za počasnejše napredovanje sprememb.
Sicer pa se manualna terapija ne ukvarja le s težavami hrbtenice, temveč celotnega lokomotornega aparata.
Kinezioterapija
Pri večini težav s hrbtenico je kinezioterapija nujni del celostne terapije. Kinezioterapija je terapija s korekcijskimi gimnastičnimi vajami ob uporabi pripomočkov ali lastnega telesa. Prednost le-teh je v tem, da jo lahko prav vsak izvaja tudi doma, vendar mora najprej vaje popolnoma osvojiti pod strokovnim vodstvom.
Velika večina težav hrbtenice izhaja iz slabe telesne drže (povečana lordoza, okrogel hrbet, ploski hrbet), ki negativno vpliva na mišično stanje telesa. Povzroča asimetrije v moči mišičja, povzroča šibkost določenih mišic in vpliva na skrajšanje nekaterih mišic. V začetku so težave zgolj mišične, ki se kažejo v mišičnih zakrčeninah, napetosti, bolečinah. To pa lahko z leti zaradi nepravilnega obremenjevanja hrbtenice pripelje do že v drugem poglavju omenjenih degenerativnih sprememb vretenc in diskov. Težave z mišičjem hrbtenice lahko povzročijo tudi mravljinčenje, glavobole, motnje ravnotežja, vrtoglavice in šumenje v ušesih. Dobra lastnost mišičnih težav je v tem, da se jih s kinezioterapijo in manualno terapijo lahko zelo dobro reši, medtem ko se degenerativnih sprememb vretenc in diskov ne da več pozdraviti, temveč le lajšati.
Kaj lahko dosežemo?
Cilj kinezioterapije je torej, da poskušamo skrajšane mišice raztegniti z razteznimi vajami, šibke pa okrepiti s krepilnimi vajami. S tem pa posledično tudi odpravimo mišično asimetrijo. Mišične težave poskušamo rešiti z lokalnimi vajami, pa tudi z vajami, ki posredno vplivajo na težavo. Npr. tenzijski glavobol: težavo rešujemo neposredno z vajami za vrat in ramenski obroč, hkrati pa poskrbimo, da so tudi ostali deli hrbtenice, medenica in drugi sklepi spodnje ekstremitete v pravilnem položaju. Včasih lahko težave hrbta izhajajo iz težav sklepov spodnjih ekstremitet (gleženj, …), zato je smiselno vključiti tudi proprioceptivne vaje.
Krepilne vaje morajo biti izbrane tako, da okrepijo tudi stabilizatorje hrbtenice (m. transversus abdominis, mišičje medeničnega dna, paravertebtralne mišice), ki so največkrat glavni vzrok mišične bolečine v hrbtenici in so ključnega pomena tudi pri lajšanju težav diskov in vretenc. Torej kinezioterapija je nepogrešljivi del preventive pred težavami hrbtenice, prav tako pa nujno potrebna pri reševanju mišičnih težav in lajšanju težav degenerativnih sprememb vretenc in diskov. Prav tako je nujni del rehabilitacije in postrehabilitacije po operativnih posegih. Vse, kar potrebujete, je le volja do vadbe!
Nekaj napotkov
Pri preprečevanju in tudi reševanju težav s hrbtenico je izrednega pomena, da vsakodnevne obremenitve izvajamo na način, ki je čim bolj varen za našo hrbtenico. Zakaj je to tako pomembno? Ker je ravno takšnega obremenjevanja dnevno največ, pa čeprav ponavadi ne gre za velike obremenitve, se sčasoma (meseci, leta) negativni učinki teh dražljajev naberejo. Z drugimi besedami oziroma če posplošimo: če gremo na manualno terapijo in naredimo še vadbo s korekcijskimi vajami, nam predstavlja to 2 uri pozitivnih dražljajev na telo. V preostalih 22 urah na dan, pa prejema naša hrbtenica številne negativne dražljaje, če ne pazimo. Tehtnica se bo sčasoma zagotovo prevesila na stran težav.
Velika težava so rizični poklici, kjer je v večji meri prisotno sedeče delo (npr. pisarniški delavci, vozniki), kjer se veliko stoji v prisilni drži (delavci v proizvodnji) in kjer se dviguje bremena (gradbeništvo). Mislim, da so redki pisarniški delavci, ki še niso občutili napetosti v vratu ali glavobola, saj je v veliki meri obremenjen vratni del hrbtenice. To pripelje do šibkih in raztegnjenih mišic zgornjega dela hrbta in lahko tudi do okroglega hrbta.
Preveč sedenja
Sedenje prav tako povzroča težave tudi ledvenemu delu hrbtenice, kar prav gotovo začutijo številni sedeči poklici. Posledica je skrajšanje mišic upogibalk kolka, kar posredno privede do sprememb krivin hrbtenice in do povečane lordoze (mišice ledvenega dela so pretirano napete v taki drži). Pravilno torej sedimo tako, da ima hrbtenica svoje pravilne krivine, zravnana medenica je nagnjena nekoliko naprej, medtem ko trup ni zgrbljen naprej, temveč je naslonjen na naslon. Poleg tega pa so pri preventivi ustrezne korekcijske vaje nujno potrebne, da okrepimo in raztegnemo obremenjeno mišičevje.
Tako pretirano sedenje kot tudi stoječa drža je obremenjujoče za hrbtne mišice. Lahko pa poskrbimo vsaj toliko, da ima hrbtenica svojo naravno obliko in postavimo eno nogo, ki nosi nekoliko več teže, malo naprej.
Pri dvigovanju bremen pa moramo poskrbeti, da imamo trup vzravnan, breme pa dvignemo z nogami. Ob tem se izogibamo zasukom, predklonom in odklonom v hrbtenici, saj so tu medvretenčne ploščice najbolj obremenjene.
Zelo pomembna je tudi ustrezna regeneracija in dovolj spanja, saj pritisk na medvretenčne ploščice, vretenčna telesa in sklepe v ležečem položaju najbolj popusti in omogoča ustrezno obnovo tkiv.
Januar 2013
