Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Nenormalna žeja in suha usta, pogostejše uriniranje, utrujenost in pomanjkanje energije, nenadna izguba teže, počasno celjenje ran, ponavljajoče se okužbe, … To je le nekaj najbolj tipičnih opozorilnih znakov, ki kažejo na sladkorno bolezen. Navedeni simptomi veljajo tako za sladkorno bolezen tipa 1 kot tudi tip 2, le da so pri slednji manj izraženi, bolezen pa napreduje počasneje, zato jo zdravniki tudi težje ugotovijo.

Sicer pa se število obolelih za sladkorno boleznijo iz leta v leto povečuje. Podatki Mednarodne federacije za diabetes pravijo, da je na svetu že 366 milijonov ljudi s sladkorno boleznijo. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja Republike Slovenije iz leta 2008 naj bi bilo pri nas približno 125.000 bolnikov s sladkorno boleznijo. Mateja Tomažin Šporar, višja medicinska sestra iz Ambulante za sladkorne bolnike v Ljubljani, ima na področju izobraževanja o sladkorni bolezni dolgoletne izkušnje. Poudarja, kako pomembno je, da se zdravstveno osebje prilagodi bolniku in mu stopi nasproti, prav tako pa velik pomen pripisuje različnim preventivnim akcijam, s katerimi bi bilo treba začeti že pri najmlajših.

 

Pomen rednega merjenja ravni glukoze v krvi

Mateja Tomažin Šporar poudarja, da je redno merjenje glukoze v krvi pomembno tako za bolnike, ki so zdravljeni z inzulinom kot tudi za novoodkrite sladkorne bolnike. Bolniki, ki se zdravijo peroralno ali raven sladkorja v krvi uravnavajo s pomočjo prehrane, pridejo na kontrolni pregled približno enkrat na leto, kjer jim takrat tudi preverijo povprečno raven glukoze v krvi, a kot pravi sogovornica, je to premalo za to, da bi bolnik lahko dobil realne podatke o tem, kaj se dogaja z njegovim krvnim sladkorjem.

Mateja Tomažin Šporar meni, da je zato zelo dobrodošlo, če bi tudi ti bolniki sami občasno preverili raven glukoze v krvi. »Meritve vsak dan v teh primerih niso potrebne, poleg tega pa so za bolnike še velik finančni zalogaj, saj bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 niso upravičeni do merilnikov in diagnostičnih trakov s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pogostost merjenj glukoze v krvi je odvisna od primera do primera, zato ni univerzalne formule, kako pogosto naj bi si bolnik meril sladkor v krvi,« pojasnjuje Mateja Tomažin Šporar.

Strokovnjakinja poudarja, kako zelo pomembno je, da se ljudje naučijo smotrno uporabljati merilnike in diagnostične trakove, saj potem merjenje glukoze zanje ne predstavlja več take finančne obremenitve. Sogovornica bolnike, ki pridejo k njej v ambulanto, spodbuja, da si občasno pomerijo raven glukoze na tešče, pa tudi pred obrokom in uro in pol do dve uri po obroku. Novoodkriti sladkorni bolniki imajo po njenem mnenju veliko možnosti, da izboljšajo svoje stanje: »Veliko bolnikov ima čezmerno telesno maso, zato jih zelo spodbujamo, da spremenijo svoje prehranjevalne navade, hkrati pa tudi shujšajo. Poleg tega pa je zelo priporočljivo tudi to, da si občasno izmerijo raven glukoze v krvi.«

Vsekakor pa je popolnoma drugače pri bolnikih, ki se zdravijo z inzulinom. Redno merjenje je njihov način življenja. Po besedah sogovornice si ti bolniki raven glukoze merijo tudi po večkrat na dan, odvisno od njihovega stanja. Mateja Tomažin Šporar pojasnjuje, da so merilniki, ki jih imajo bolniki na voljo, zelo natančni, prav vsi so namreč testirani v skladu z referenčnim merilnikom v njihovem laboratoriju. Odstopanja pri rezultatih so minimalna, a popolnoma v skladu s predpisi.

Prehrana igra zelo pomembno vlogo             

Prehrana sladkornih bolnikov se ne razlikuje od splošnih smernic zdrave in uravnotežene prehrane. Mateja Tomažin Šporar poudarja, da igra glavno vlogo pri prehrani vzgoja in podajanje informacij na način, ki bo vsakemu posamezniku razumljiv in blizu: »Kot strokovnjaki se moramo zavedati, da je naš povprečni bolnik star približno 65 let. Sprejeti moramo, da spremembe niso mogoče čez noč, niso pa nemogoče, zato ne smemo vreči puške v koruzo. Z vztrajnostjo, dobro voljo in ohranjanjem motivacije je mogoče prav vse.«

Sogovornica pravi, da od bolnikov nikakor ne zahteva, da bi hrano odmerjali do grama natančno. Pomembno pa je, da bolniki spoznajo načela zdrave in uravnotežene hrane ter da se naučijo jesti večkrat po malo. To pomeni, da imajo vsak dan 3–5 obrokov, saj z manjšimi in rednimi obroki razbremenijo trebušno slinavko, majhno žlezo, v kateri nastaja hormon inzulin.

Mateja Tomažin Šporar priznava, da imajo bolniki največ težav pri količini hrane, ki naj bi jo zaužili pri enem obroku: »Imamo številne različne pristope, s katerimi poskušamo ljudi na čim bolj preprost način naučiti, kako naj si sestavljajo obroke. Povprečni bolnik je navajen, da polovico krožnika napolni s krompirjem, testeninami, z rižem ali drugo škrobnato hrano, drugo polovico pa z mesom. S prakso pa bolniki počasi dobivajo občutek za količine. Prav tako morajo razumeti, da sicer lahko jedo ogljikove hidrate, ampak da morajo biti sestavljeni ogljikovi hidrati, ki vsebujejo veliko prehranskih vlaknin.«

Sogovornici se zdi tudi zelo pomembno, da ima bolnik podporo in razumevanje svojih bližnjih. Nenazadnje se mora njegovemu načinu prehranjevanja v določeni meri prilagoditi vsa družina.

Poleg tega, da sladkorni bolniki spoznajo, kako pomembno vlogo pri uspešnem zdravljenju oziroma obvladovanju sladkorne bolezni igra prehrana, pa jih strokovnjaki ves čas spodbujajo tudi k rednemu gibanju, ki mora biti prilagojeno njihovim sposobnostim. Pomembno je, da vztrajajo in da redna telesna dejavnost postane del njihove vsakodnevne rutine.

 

S preventivo je treba začeti že pri najmlajših

Mateja Tomažin Šporar je vesela, da pri nas na primarni ravni poteka kar nekaj akcij, a bi bilo za osveščanje o sladkorni bolezni treba narediti še več. Po njenem mnenju bi bilo mogoče veliko narediti že v vrtcih in šolah. »Zelo me skrbi čedalje večji delež otrok s čezmerno telesno maso ali debelostjo, zato menim, da se je tej skupini treba še posebej posvečati in ji namenjati več pozornosti. Tudi pri nas že imamo otroke s sladkorno boleznijo tipa 2, kar se nam je še pred nekaj leti zdelo popolnoma nemogoče. Zdaj to postaja naša realnost,« ugotavlja Mateja Tomažin Šporar.

Strokovnjakinja zelo pozdravlja prizadevanja Zveze društev diabetikov Slovenije, ki že vrsto let v osnovnih in srednjih šolah organizira tekmovanje v znanju o sladkorni bolezni. Zdelo pa bi se ji smiselno, da bi določene akcije potekale že v vrtcih, saj bi lahko skozi igro in različne zabavne aktivnosti tudi otrokom v najbolj rosnih letih predstavili številne informacije, povezane s sladkorno boleznijo.

»Poleg različnih preventivnih akcij za splošno populacijo pa je treba tudi bolnike ozaveščati o zapletih, ki lahko spremljajo sladkorno bolezen. Naučiti jih moramo, da morajo misliti na svojo prihodnost. Čeprav se kljub povišani vrednosti glukoze počutijo dobro, ne smejo kar opuščati zdravljenja, ampak ves čas vestno upoštevati nasvete zdravstvenih strokovnjakov. Obravnavo sladkorne bolezni je treba jemati celostno. Pomembne se mi zdijo tudi osvežitvene posvetovalnice, saj tako ohranjamo stik z bolnikom, on pa obnavlja svoje znanje in ima priložnost, da razreši morebitna vprašanja in dileme,« še sklene Mateja Tomažin Šporar.

 

September 2013