Horopito (lat. Pseudowintera Colorata) je ena prvih razvitih cvetočih rastlin na svetu, ki se ni spremenila že 65 milijonov let. Njeno domovanje so vlažni in z deževjem namočeni pragozdovi Nove Zelandije. Sodi v skupino poprovcev. Zaradi svoje starodavnosti nima razvitega sistema žil, ki poganjajo vodo po rastlini kot pri drugih cvetočih rastlinah, zato velja za pravega fosila med cvetočimi rastlinami.
Avtor: Saša V.
Horopito (lat. Pseudowintera Colorata) je ena prvih razvitih cvetočih rastlin na svetu, ki se ni spremenila že 65 milijonov let. Njeno domovanje so vlažni in z deževjem namočeni pragozdovi Nove Zelandije. Sodi v skupino poprovcev. Zaradi svoje starodavnosti nima razvitega sistema žil, ki poganjajo vodo po rastlini kot pri drugih cvetočih rastlinah, zato velja za pravega fosila med cvetočimi rastlinami.
Maori, domorodci z Nove Zelandije, so bili pravi izvedenci za horopito. Uporabljali so ga za odganjanje zlih duhov. Verjeli so, da rastlina lahko pomaga človeku in da ozdravi telo plesni in bakterij. Zato je horopito tudi danes njihov vsakodnevni spremljevalec:
- liste prežvečijo ali zdrobijo ter iz njih delajo zvarke z vročo vodo, ki jih uporabljajo kot obkladke, ali uživajo, ko pride do prebavnih motenj;
- z rastlino celijo rane, zdravijo glivična obolenja kože, venerološke bolezni, zobobole in glavobole;
- doječe matere si natirajo dojke z zelo pekočim sokom rastline, ko začenjajo odstavljati dojenčke.
Ime »novozelandski uničevalec bolečine« so mu nadeli številni evropski priseljenci. Horopito so začeli uživati kot napitek v obliki čaja, ki je lajšal driske in trebušne bolečine.
Med Maori je konec 19. stoletja živela tudi francoska nuna in izdelovala zdravilne pripravke, ki so sčasoma postali priljubljeni v vsej novozelandski koloniji. Horopito je bil eden od dveh sestavin njenega patentiranega zdravilnega pripravka, karana, ki je odlično kljuboval želodčnim slabostim in bil celo uspešnejši od kinina. Liste so uporabljali kot analgetik.
Kako učinkuje?
Številne raziskave so potrdile izredno močno protibakterijsko in protivnetno delovanje horopita. Glavna aktivna učinkovina horopita je poligodial, vsebuje pa še najmanj tri druge sestavine proti plesnim, ki so prisotne v listih. Vsebuje tudi močna antioksidativna flavonoida – kvercetin in taksifolin. Univerzitetne raziskave na Novi Zelandiji in v ZDA so dokazale učinkovanje horopita na glivice in plesni, ki naj bi bilo enakovredno nekaterim farmacevtskim izdelkom. Tako je raziskovalna skupina z univerze v Canterburyju na Novi Zelandiji leta 1982 potrdila učinkovitost horopita na kandido, ki velja za izredno trdovratno glivo kvasovko in povzroča v človeškem telesu različne blažje ali težje motnje.
Tudi začimba v novozelandski kulinariki
Zaradi specifičnega pekočega okusa in prijetne arome je horopito v tradicionalni kulinariki Nove Zelandije priljubljen tudi kot začimba. Uporabljajo ga za začinjanje mesa, zelenjave, morskih jedi, sladoleda, peciva ter kot dodatek in konzervans vloženi zelenjavi.
Varnostni ukrepi in kontraidikacije
Čeprav ni nobenih dokazov o teratogenosti ali škodljivosti uporabe horopita, pa vseeno ni priporočljiva uporaba med nosečnostjo ali dojenjem. Horopito v črevesnem traktu zelo hitro deluje proti kandidi, zato se lahko v prvih dneh zaužitja pojavlja Herxheimerjeva reakcija oziroma začasno poslabšanje simptomov, kot na primer glavobol in slabo počutje, ki pa sta blaga in prehodnega značaja.
julij – avgust, 2018
