MRSA je kratica za meticilin rezistentni (odporni) Staphylococcus aureus. Gre za poseben sev bakterije S. aureus, ki je v naravi sicer zelo pogosta. »Obstaja okužba z bakterijo S. aureus, torej bolezen, ki jo zdravimo, in obstaja kolonizacija, naselitev bakterije na sluznicah in koži. V večini primerov, pri katerih izoliramo MRSA, gre za kolonizacijo. Pri kolonizaciji MRSA ne povzroča bolezni, ljudje pa sploh ne vedo, da jo imajo,« pojasnjuje dr. Viktorija Tomič, dr. med., vodja laboratorija za respiratorno mikrobiologijo in vodja komisije za bolnišnične okužbe v Bolnišnici Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo.
Viri navajajo, da ima bakterijo S. aureus »na sebi« kar 30 odstotkov vse populacije.
Bakterija S. aureus je večinoma (vsaj v 80–85 odstotkih) občutljiva na meticilin in ima kratico MSSA (meticilin občutljiv S. aureus). Majhen delež te bakterije pa je proti meticilinu (in tudi na številne druge antibiotike) odporen in ima kratico MRSA. Do 40 odstotkov slovenske populacije ima trajno ali občasno v nosu bakterijo S. aureus. V večini primerov gre za MSSA, v določenem (majhnem) deležu pa za MRSA. Bakterija S. aureus se poleg nosu najraje naseli še na koži pod pazduho ali v dimljah.
Ali se S. aureus na koga raje naseli?
Ni pravila, kdo bo bakterijo dobil in kdo ne. Na nekatere ljudi se nikoli ne naseli, na druge pa se naseljuje ponavljajoče. Verjetno gre za neke faktorje pri vsakem posamezniku. Vsaka bakterija se namreč na človeka »pripne« in če slednji določenega receptorja na koži ali sluznici nima, pripenjanje ni mogoče.
Kako vemo, da smo nosilci MSSA (na meticilin občutljiv S. aureus) ali MRSA (na meticilin neobčutljiv S. aureus) in ali je to nevarno?
Ne moremo vedeti, ali smo kolonizirani z bakterijo S. aureus, to potrdi šele mikrobiološka analiza brisa našega nosu ali katere druge kužnine (npr. bris kože, bris žrela, bris rane, izmeček ipd.). Tedaj se tudi ugotovi, za kateri sev bakterije gre. Se pa ta preiskava ne izvaja rutinsko, ker kolonizacija (naselitev bakterije) pri zdravem človeku ne povzroča popolnoma nobenih težav. Pomembno je vedeti, da so okužbe, ki jih povzročata MSSA in MRSA, popolnoma enake (saj gre za isto bakterijo), le nabor antibiotikov, ki jih imamo na razpolago za boj proti njim, je različen in pri MRSA bistveno bolj omejen. Samo nosilstvo bakterije pa človeku ne stori nič. Lahko smo nosilci celo življenje, pa tega nikoli ne bomo izvedeli in nikoli ne bo prišlo do okužbe.
Kdaj in zakaj MSSA ali MRSA postaneta človeku nevarni?
MSSA in MRSA lahko povzročita pljučnico, okužbe sečil, okužbe ran, kože in mehkih tkiv, … Če prideta v kri, povzročita najhujši obliki okužbe: bakteriemijo in sepso. Takrat je človek zelo bolan. Ključni »pogoj« za okužbo je oslabel imunski sistem, drugi dejavniki tveganja pa so poškodba kože kot naravne zaščite telesa, denimo po prometni nesreči, pridružene kronične bolezni (npr. diabetes), … S. aureus se zelo rad naseli v rane, stafilokokna pljučnica pa se pogosteje pojavlja po prebolevanju gripe.
Kje je več MRSA – v bolnišnicah ali zunaj njih?
Zagotovo je MRSA veliko bolj pogost v zdravstvenih in negovalnih ustanovah: bolnišnicah, domovih starejših občanov in rehabilitacijskih centrih, povsod tam, kjer imamo opravka z oslabelimi, starejšimi ljudmi ter z bolniki. V zadnjih nekaj letih pa se že pojavlja nova oblika MRSA, za katero je značilno, da jo najdemo pri populaciji ljudi, ki niso bili nikoli v bolnišnici. Od bolnišničnega MRSA se razlikuje po tem, da ni tako zelo odporen na antibiotike. Pri bolnišničnem imamo namreč za zdravljenje na razpolago le tri ali štiri vrste antibiotikov.
Ali se bolnik z okužbo zaradi MRSA lahko zdravi doma?
Primer: Če je bolnik doma in ima neko bakterijsko okužbo in gre k svojemu zdravniku, mu bo predpisal antibiotik. Če je MRSA dejanski povzročitelj okužbe, antibiotik, ki ga bo izkustveno predpisal zdravnik, ne bo pomagal. Izkustveno predpisovanje antibiotikov »na terenu«, izven bolnišnic, je naravnano na večinske povzročitelje okužb, med katerimi se MRSA pojavlja le izjemoma. Zunaj bolnišnic je zato smiselno predpisovati antibiotike z ožjim spektrom delovanja, ki ne pokrivajo MRSA. Verjetnost, da bo družinski zdravnik »dobil« bolnika z okužbo MRSA, je minimalna. Če pa se to že zgodi, antibiotik ne bo pomagal, in ker se bolnikovo stanje ne bo izboljševalo, ga bo napotil v bolnišnico. Tam bodo opravili mikrobiološke preiskave in predpisali ustrezno zdravilo.
Ali je kakšen del populacije izven bolnišnice bolj ogrožen za okužbo?
Glavni dejavniki tveganja za MRSA so: pogoste hospitalizacije, pogosto zdravljenje z antibiotiki, sladkorna bolezen ter stari bolniki z oslabelim imunskim sistemom, ki so odvisni od tuje nege. S. aureus (MSSA in MRSA) se praviloma prenaša z rokami.
Kako poteka zdravljenje okužbe z bakterijo S. aureus?
Večina zdravljenja okužb se ravna po mestu okužbe in najpogostejših možnih povzročiteljih, po vrsti bakterije se zdravljenje z antibiotiki uravnava takrat, ko imamo bakterijo, ki je povzročitelj okužbe, mikrobiološko izolirano in določeno njeno občutljivost za antibiotike. So sicer določene okužbe, kjer dolžino in vrsto zdravljenja uravnavamo glede na vrsto bakterije, vendar je to redko. Pljučnico in bakteriemijo zdravimo v povprečju 10–14 dni, okužbo sečil pa 3–5 dni. Pri nekaterih bolnikih z MRSA okužbo se stanje hitro izboljša, pri bolnikih, katerih organizem je omagan in imajo še druge pridružene kronična bolezni, pa je okrevanje počasnejše, vendar ne zaradi MRSA, pač pa zaradi siceršnjega stanja bolnika.
So potrebni kakšni posebni ukrepi, če se z MRSA ali MSSA kolonizira zdrav človek?
Pri vsakem človeku, ki je nosilec MRSA, se odločamo individualno. Če gre za bolnika z zelo slabimi izidi za izboljšanje stanja, ki je v terminalni fazi bolezni, dekolonizacije običajno ne izvajamo. Če pa je upanje, da bomo stanje bolnika izboljšali in bo lahko zapustil bolnišnico, poskusimo dekolonizacijo. Tako preprečimo morebitno okužbo v prihodnosti, pa tudi zmanjšamo obremenjenost okolja (manj kot je bolnikov z MRSA, bolje je) in psihološko obremenjenost oziroma strah svojcev (ki je neupravičen). Pri negi bolnika z MRSA je treba upoštevati samo stroge higienske ukrepe. Če MSSA (»navadni« S. aureus) najdemo pri zdravi osebi, ni nobenega ukrepa. Če pa gre za MRSA, se zato, da odpravimo možnost, da bi nekoč v bodočnosti prišlo do okužbe po nekem izrednem dogodku (na primer prometni nesreči), pa tudi, da preprečimo strah okolice, izvedemo dekolonizacijo oziroma odstranjevanje bakterije.
Proces je preprost: oseba se pet dni umiva s posebnim preparatom, si daje antibiotično mazilo v nos in grgra predpisano tekočino. Pri zdravih ljudeh je dekolonizacija zelo uspešna, pri starih in zelo bolnih ljudeh pa nekoliko manj.
Zakaj je MRSA kljub relativni nenevarnosti deležna tolikšne pozornosti zdravstvenega sistema?
Zaradi potencialne nevarnosti, ki jo MRSA lahko pomeni za prihodnost. Če bi se MRSA izjemno razžiril (in bi ga denimo našli pri vsakem drugem prebivalcu), bi bila to zelo velika obremenitev mikrookolja z bakterijo, ki je zelo odporna, za katero imamo malo antibiotikov in pri kateri se lahko (po črnem in malo verjetnem scenariju) zgodi, da čez čas razvije odpornost tudi proti njim. V tem primeru nam za zdravljenje ne bi ostalo nobeno sredstvo in bi se »vrnili« v obdobje pred odkritjem antibiotikov, ko zdravil za bakterijske okužbe ni bilo in so te sejale smrt med ljudmi.
