Tetanus. Bolezen, ki je bila za kar dvajset let izbrisana s seznama otroških bolezni, se je pred letom dni spet prikradla v zdravstveno ustanovo. Lanskega oktobra je namreč za tetanusom zbolel necepljeni otrok, pred tem pa se je kar dve desetletji bolezen primerila le starejšim, ki še niso bili vključeni v sistematično cepljenje, otroci pa so bili pred njo vse od uvedbe obveznega cepljenja varni. V zadnjem času je polemika vnovič aktualna, tudi zaradi padanja precepljenosti proti nalezljivim boleznim.
Avtorica: Nika Arsovski
Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje so ob številkah zaskrbljeni, število precepljenih otrok proti boleznim, kot so davica, tetanus ali oslovski kašelj, namreč pada. Starši so do cepljenja zadržani, vedno več pa jih prisega na zdravilne metode naših prednikov. Številni zdravniki se z njihovimi zadržki ne strinjajo, nekateri so šli celo tako daleč, da necepljenih otrok v svoje ordinacije ne sprejemajo. Prav zato se je polemika iz zdravniških ordinacij razširila tudi v javnosti. Tetanus vsekakor ni nedolžna bolezen, za njim pa lahko zbolijo tudi tisti, ki so bolezen že preboleli. Okužbo povzroča razrast nevrotoksina bakterije Clostridium tetani, čigar sledi lahko zavoljo živalskih iztrebkov najdemo tudi v zemlji, živalskem gnoju ali črevesju živih bitij, tudi človeka. Za svoje razmnoževanje bakterija potrebuje prav posebne pogoje, tkiva, kjer ni dostopnega kisika.
In kako do okužbe pride?
Človek se lahko okuži preko globoke rane, ki ni bila primerno oskrbljena, saj se tako v njej ustvarijo anaerobne razmere, ki jih bakterija potrebuje za razrast. Tako se prične razraščati in izločati toksin, ki preko krvi zajame celotno telo ter doseže tudi osrednji živčni sistem. Izloček bakterije v živčnem sistemu povzroči krče, najprej v žvekalnih mišicah, sledi otrdelost vratu, ob napredovanju bolezni pa tudi oteži dihanje ter požiranje. Tetanus se lahko razširi po celotnem telesu. Okužba lahko povzroči podaljšanje krčenja vlaken skeletnega mišičja, najpogosteje pa so prizadete prečno progaste mišice, udeležene v hoteno gibanje, kljub temu pa ne vpliva na delovanje srčne mišice. Med simptomi, ki se ob okužbi lahko pojavijo, uvrščamo še razdražljivost, pretirano potenje, pospešen srčni utrip ter zožene žile. Bolezen pri otrocih najpogosteje opazimo zaradi odsotnosti sesanja in prenehanja pridobivanja teže ter otrdelosti telesa, pojavu krčev. To lahko vodi tudi v zlom hrbtenice, pojavijo pa se lahko tudi motnje srčnega ritma, med sekundarnimi okužbami je tudi pljučnica. Prav zaradi številnih simptomov, ki doletijo novorojenčke, se okužba najpogosteje konča s smrtjo.
Z odkritjem cepiva je število obolelih močno upadlo
Inkubacijska doba bolezni lahko znaša tudi več mesecev, običajno pa okoli pet do deset dni po okužbi rane. Zdravniki bolezni ne diagnosticirajo s pomočjo krvnih testov, temveč diagnoza temelji na prisotnosti znakov in na osamitvi bakterije. Tetanus ne glede na stopnjo bolezni zahteva nujno bolnišnično obravnavo, bolnik pa mora biti pod stalnim nadzorom. Bolezen lahko preprečimo s cepljenjem, ki je na voljo že vse od leta 1951, odkar je število obolelih tudi močno upadlo. V cepivu, ki ga zdravniki vbrizgajo v naše telo, so spremenjeni tetanusni toksini, imenovani toksoidi, ki naj bi poskrbeli za obrambo pred okužbo, čeprav nekateri imunologi še vedno dvomijo o njihovi učinkovitosti. Cepljenje se izvaja v rednem programu za otroke in odrasle, tako je okuženost najpogostejša med tistimi, ki cepivo odklanjajo, in starejšimi, ki niso bili cepljeni.
Poživitveni odmerki na vsakih deset let
Kljub prvotnemu cepljenju pa je za zaščito potrebno postopek ponavljati. Otroke prvič cepijo pri prvem letu starosti, ko so deležni prvih treh odmerkov kombiniranega cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, hemofilusu influence tipa B in otroški paralizi. Ostale tri odmerke dobijo v starosti od enega do dveh let, v tretjem razredu osnovne šole ter med 16. in 18. letom starosti ob sistematskem pregledu v srednji šoli. V naslednjih letih zdravniki priporočajo poživitveni odmerek na vsakih deset let oziroma ob poškodbi. Pri tveganih poškodbah se zdravnik po preverjanju zaščite proti tetanusu lahko odloči tudi za morebitno zaščito s humanim tetanusnim imunoglobulinom (TIG). Slednjega strokovnjaki pacientu po že oskrbljeni rani ali pa ob sumu bolezni vbrizgajo v mišico. TIG namreč tako kot cepivo vsebuje tetanusni toksoid, ki povzroči razrast protiteles, še preden bi toksin uspel doseči centralni živčni sistem.
V tretjem svetu so številke še vedno skrb vzbujajoče
Bolezen je še danes močno prisotna v državah tretjega sveta, kjer tako zaradi slabih higienskih razmer kot tudi pomanjkanja cepiva še vedno kosi med prebivalstvom. Največji delež statistike smrtnosti so primeri neonatalnega tetanusa, ki se bi jim bilo mogoče izogniti z izboljšanjem higienskih razmer pri porodih in v prvih dneh po rojstvu. Tudi zaradi ravnanja z nesterilnimi in okuženimi instrumenti, s katerimi ob porodu preprežejo popkovnico, pa tudi zaradi neustrezne nege popka že ob samem porodu umre 14 odstotkov novorojenčkov. Vendar pa se stanje izboljšuje, leta 2013 je po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije zaradi tetanusa umrlo 49.000 novorojenčkov, starih manj kot 28 dni, medtem ko je leta 1988 zaradi te iste bolezni umrlo kar 787.000 dojenčkov, starih manj kot mesec dni. Zaradi izboljšanja razmer in cepljenj ter tudi oskrbe globokih ran pa v razvitih državah ostaja redkost, omejena zgolj na nekaj primerov letno. Kljub temu so še vedno na udaru starejši, ki proti tetanusu morda niso cepljeni, saj se zaradi slabe prekrvavljenosti tkiv pri njih okužba razvije dosti hitreje, s tem pa je lahko dosti hujša tudi intenziteta. Bolezen moramo vsekakor jemati skrajno resno in odgovorno, toda o tem, ali smo kot družba razvili prave pristope k njenemu preprečevanju in zdravljenju, je mogoče preko soočenja študij in mnenj strokovnjakov resno podvomiti.
Zaradi izboljšanja razmer in cepljenj ter tudi oskrbe globokih ran tetanus v razvitih državah ostaja redkost, omejena zgolj na nekaj primerov letno. Kljub temu so še vedno na udaru starejši, ki proti tetanusu morda niso cepljeni, saj se zaradi slabe prekrvavljenosti tkiv pri njih okužba razvije dosti hitreje, s tem pa je lahko dosti hujša tudi intenziteta.
Za tetanusom lahko obolijo ljudje vseh starosti, vendar pa je bolezen po poročanju Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) najpogostejša in najnevarnejša med novorojenčki in njihovimi materami, če te niso ustrezno zaščitene.
