Ste opazili, da se vaš otrok ponoči prebuja, ker ga okoli zadnjične odprtine močno srbi? Je čez dan utrujen in razdražljiv? Morda ste v njegovem blatu celo opazili kratke belkaste gliste, tanke kot nitka, ki se gibljejo? Potem ni dvoma, da ima podančice in se boste morali odpraviti k zdravniku, da bo predpisal zdravila za odpravo zajedavcev.
Avtorica: Tanja Pihlar
Podančice in askarije
Poznamo več vrst glist. Pri ljudeh so najpogostejše podančice (Enterobius vermicularis) in navadne človeške gliste (Ascaris lumbricoides), človek je tudi njihov edini gostitelj. Podančice so najpogostejše pri otrocih, zlasti predšolskih, okužijo se lahko tudi odrasli.
Po podatkih Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja se je lansko leto pri nas v Sloveniji s podančico (enterobioza) okužilo 2715 ljudi; največ okuženih je bilo v starostnih skupinah od enega do četrtega leta in od petega do štirinajstega leta – v prvi 708 in v drugi kar 1456 otrok, medtem ko je bil med odraslimi delež manjši in se je z naraščanjem starosti opazno zmanjševal. V starostni skupini 25–34 let, na primer, je za enterobiozo obolelo 126 oseb, v starostni skupini 65–74 let pa le še 15.
Okužimo se z jajčeci
Pri podančicah se okužimo z jajčeci, ki potujejo v tanko črevo in se razvijejo v ličinke, te pa se v debelem črevesu razvijejo v odrasle gliste, ki so videti kot tanke nitke in merijo 8–13 mm. Po oploditvi samice potujejo ponoči skozi zadnjično odprtino in v kožne gube izležejo jajčeca – okoli 15.000 na dan. Njihovo potovanje povzroča srbenje, pri praskanju se jajčeca, ki so zelo lepljiva, prilepijo na nohte. Pri deklicah lahko zaidejo podančice tudi v spolne organe in povzročijo vnetje. Razvojni krog pri podančicah traja okoli štiri do šest tednov, jajčeca so zelo odporna in v zunanjem okolju preživijo do tri tedne.
Spolno zrele navadne človeške gliste živijo v tankem črevesu. So rjave barve in dolge okoli 15–35 mm. Samice, ki so večje od samcev za približno četrtino, vsak dan v blato okužene osebe izležejo okoli 200.000 jajčec. Ko se okužimo z njimi, se v tankem črevesu gostitelja razvijejo v ličinke, ki lahko predrejo steno črevesa in zaidejo v krvni obtok. Potujejo do jeter, srca in pljuč ter od tod v bronhije in po sapniku v požiralnik, nato pa nazaj v tanko črevo, kjer se razvijejo v odrasle zajedavce. Pri tem lahko pride do različnih zapletov; pri okuženi osebi se lahko pojavi vnetje v osrčniku, pljučih in žolčevodih. Odrasle živali živijo okoli 18 mesecev.
Po navadi okužbe z glistami niso nevarne in le redko pride do zapletov. O tem, kako se okužimo, kako poteka zdravljenje in katere higienske ukrepe je treba upoštevati, smo se pogovarjali s pediatrinjo Ivo Kalinšek iz Zdravstvenega doma Ljubljana, Enota Moste – Polje.
Kako se lahko okužimo s temi črevesnimi zajedavci?
Vedno gre za fekalno-oralno okužbo. Pri otrocih so zelo pogoste okužbe s podančicami, ki so zelo nalezljive. Okužb z askarijami je danes manj, v zadnjih nekaj letih sem imela le eno, dve. Menim, da je to zaradi tega, ker danes vrtov in polj ne gnojijo več s fekalijami, ki so jih včasih zbirali v jamah, in so se ljudje okužili s slabo umito zelenjavo. Pred tridesetimi leti pa je bilo tovrstnih okužb precej.
Pri podančicah se otroci okužijo zaradi slabe higiene rok, tesnih medsebojnih stikov ter igranja s travo, zemljo in različnimi igrali. Okužba se prenaša z dotikanjem predmetov, na katerih so jajčeca, lahko pa tudi s samim dotikom, če se na primer otrok praska in nato z okuženo roko poboža drugega otroka. Enterobioza je zelo nalezljiva in lahko zbolijo tudi starši. Mogoča je tudi samookužba: otroci se praskajo okoli zadnjične odprtine in z rokami znova zanesejo jajčeca v usta.
Po katerih znakih lahko prepoznamo okužbo?
Okužbe s podančicami ni težko ugotoviti. Otroke v večernem času in ponoči srbi ritka in se praskajo, kar opisujejo kot čuden pikajoč občutek. Staršem vedno svetujem, naj otroku, ki ima tovrstne težave, pogledajo zadnjico, in sicer tako, da s prsti malo razmaknejo zadnjično odprtino. Vidijo se majhne gliste, samice, ki odlagajo jajčeca, kar povzroča močno srbenje; jajčeca s prostim očesom niso vidna. Pregledajo naj tudi otrokovo blato, če so v njem gliste.
Zanesljiv je preizkus z lepilnim trakom, ki ga dobijo v laboratoriju in ga zjutraj preprosto prilepijo na zadnjično odprtino. Če je otrok glistav, se nanj prilepijo jajčeca; trak nato v laboratoriju pogledajo pod mikroskopom. Pri deklicah podančice lahko pridejo v spolovila in sečnico ter povzročajo pikajoč občutek. Pogosto morajo na malo potrebo, boli jih spolovilo, ki je spraskano in imajo izcedek; v vagini lahko povzročijo vnetje.
Ob okužbi z askarijami otrok hujša, ima slabši apetit, bolečine v trebuhu, je nemiren in razdražljiv, v krvi so prisotne eozinofilne celice. Ob sumu na okužbo pregledamo blato, če so v njem jajčeca. Odrasle gliste je mogoče včasih videti v telesnih odprtinah. Pri askariozi so možni zapleti, vendar jih še nisem videla.
Če starši pri otroku opazijo gliste ali ima zanesljive znake za okužbo, naj se odpravijo k zdravniku po zdravila, saj v tem primeru glistavosti ni treba dokazovati.
Kako lahko odpravimo gliste? Je to mogoče doseči tudi z naravnimi zdravili?
Običajno jih zdravimo z zdravili. Pri okužbi s podančicami otroci vzamejo eno tableto na dan, nato ponovno eno po dveh tednih, da se prekine njihov življenjski krog. Pri askarijah vzamejo eno tableto dvakrat na dan tri dni zapored, ponovitev ni potrebna. Ne priporočamo preventivnega jemanja zdravil za odpravo glist, ampak le ob okužbi. Ker se okužba lahko prenese na vse družinske člane, morajo vsi v družini jemati zdravila.
Včasih, ko ni bilo na voljo drugih sredstev, so gliste odpravljali z naravnimi metodami, s česnom; z njim preženemo samo odrasle gliste, zato se iz ličink spet razvijejo odrasle gliste in je treba kuro ponavljati.
Za katere higienske ukrepe naj poskrbimo, če je otrok glistav?
Vse v stanovanju je treba očistiti in razkužiti. Pomembna je dobra higiena rok. Otrok naj si vedno umije roke po opravljeni potrebi in pred jedjo. Priporoča se tudi dnevno umivanje zadnjika. Podančice so pogostejše pri otrocih, ki še sesajo palec, in grizejo nohte. Staršem svetujemo, naj otroku na kratko pristrižejo nohte. Uporablja naj svojo brisačo. Dobro je treba oprati in razkužiti vse igrače. Vso posteljno in osebno perilo je treba prati na čim višji temperaturi, saj jajčeca uničita le visoka temperatura in sušenje. Stranišča, kljuke na vratih in pipe razkužimo, dobro očistimo tudi tla v stanovanju.
Če ima otrok podančice, obvestimo vzgojiteljice v vrtcu ali učiteljico. Problematično je že, če samo eden od staršev tega ne stori, ker se tega sramuje ali se mu ne zdi pomembno. Posledica tega je, da se otroci, pri katerih so že odpravili glistavost, znova okužijo z njimi.
S katerimi splošnimi ukrepi lahko preprečimo okužbo?
Z njimi lahko bistveno zmanjšamo možnost okužbe: redno si umivajmo roke, uporabljajmo svoje brisače, nohti na rokah naj bodo na kratko pristriženi, otroci naj svojih igrač ne posojajo drugim otrokom. Pomembno je tudi navodilo leve roke, ki ga danes premalo upoštevamo: z levo roko si brišemo zadnjico, desnico uporabljamo za odpiranje vodovodne pipe in prijemanje mila. To je še zlati pomembno v javnih straniščih, kjer se lahko hitro okužimo; sama kljuko na vratih vedno primem le s papirjem.
