Nam, laikom, parametri in vrednosti, označene na krvni sliki, običajno ne pomenijo kaj dosti, zato pa so njeni rezultati toliko bolj pomembni za zdravstveno stroko. »Krvna slika ali hemogram je ena najpogostejših preiskav v laboratorijski medicini ter najpogostejša in izhodiščna preiskava v hematologiji. Imenujemo jo kar kraljica preiskav v medicini,« ob začetku najinega pogovora pojasni Romana Rotdajč, dr. med., spec. s hematološke ambulante v Splošni bolnišnici Murska Sobota, ki je s svojim bogatim znanjem in izkušnjami sooblikovala nastali članek.
Avtorica: Nika Arsovski
Po žilah odraslega človeka se pretaka 5–6 litrov krvi. To sestavljajo rdeče krvne celice (eritrociti), bele krvne celice (levkociti) in krvne ploščice (trombociti). Naloga rdečih krvnih celic je prenos kisika v vse dele človeškega telesa, bele krvničke so zadolžene za obrambo pred okužbami, krvne ploščice pa zaustavljajo krvavitve, pri čemer sodelujejo s faktorji strjevanja krvi iz plazme. Po zaslugi koncentracije posameznih krvnih celic in njihove prostornine je mogoče diagnosticirati posamična bolezenska stanja. Izvid krvne slike analizatorja vedno vsebuje citarne vrednosti, ki jih izda analizator.
Popolno krvno sliko razdelimo na levkocitno, eritrocitno in trombocitno. Poleg že omenjenih osnovnih parametrov podaja še diferencialno krvno sliko (DKS), ki nam podaja delež in številčne koncentracije nevtrofilcev, limfocitov, monocitov, eozinofilcev ter bazofilcev. Hematološki analizatorji so manj zanesljivi pri zaznavi patoloških sprememb v morfološki obliki krvnih celic. Ob prisotnosti patoloških vrednosti v kateri koli celični vrsti je ključna in nujna nadaljnja preiskava mikroskopski pregled krvnega razmaza.
Bela krvna slika, kazalnik koncentracije levkocitov
Bela krvna slika nam poda informacijo o tem, kakšna je številčna koncentracija belih krvnih celic in njihovih podvrst (granulociti, limfociti in monociti). Referenčno območje, torej območje sprejemljive koncentracije, za odraslo osebo se giblje med 4 in 10 × 109/L.
Če se vrednost giblje izven referenčnega območja, ima pomembno vlogo diferencialna krvna slika, s katero je mogoče določiti število in razmerje med posameznimi podvrstami celic. »V primeru odstopanj naredimo krvni razmaz, pri čemer pod mikroskopom ocenimo posamične celice in njihovo število, kar je pogosto bistvenega pomena za diagnostiko rakavih obolenj,« pojasnjuje dr. Rotdajč. Levkocitoza, kakor strokovno imenujemo povišano koncentracijo levkocitov v krvi, je lahko ob bakterijski okužbi odraz obrambe našega imunskega sistema pred povzročiteljem bolezni.
Povišano število je lahko povsem fiziološkega izvora – t. i. psevdolevkocitoza, ki se pojavi ob hudem naporu, levkocitoza pa je lahko prisotna tudi pri kadilcih. Povišane vrednosti levkocitov se poleg bakterijskih okužb kažejo tudi pri kroničnih boleznih in pri rakavih obolenjih, pri čemer je treba določiti levkocitne podvrste, na podlagi katerih je mogoče diferencialno diagnostično odkriti bolezen, ki spremenjene vrednosti povzroča.
Stanje, ko je vrednost levkocitov nižja od referenčne vrednosti, imenujemo levkopenija in je običajno posledica zmanjšanja ene ali dveh vrst levkocitov. Levkopenija je kazalnik nezadostne zmožnosti obrambe našega telesa pred bakterijami in zajedavci v telesu ter okolju. Nižje vrednosti levkocitov je mogoče zaznati pri bolnikih, okuženih z virusom humane imunske pomanjkljivosti. Levkopenija je lahko tudi nezaželen stranski učinek jemanja posamičnih zdravil, kar se pogosto zgodi pri bolnikih, zdravljenih s kemoterapijo. Pri tem se namreč uničujejo maligno spremenjene celice, z zdravili pa ni mogoče ohraniti vseh zdravih, kar privede do zmanjšanih vrednosti tudi belih krvnih celic.
Preberite tudi prispevek o darovanju krvi ter koliko življenj s tem rešimo: Kri je življenje – ABCzdravja.si
Rdeča krvna slika, kazalnik koncentracije eritrocitov
Hemogram poleg številčne koncentracije eritrocitov prikazuje tudi koncentracijo hemoglobina (Hb) in hematokrita (Ht) ter posamične eritrocitne indekse (MCV, MCH, MCHC). Eritrociti imajo eno najpomembnejših nalog v našem telesu, saj prenašajo kisik do celic. Barvila v hemoglobinu jim dajejo rdečo barvo.
Pri rdeči krvni sliki pa ni pomembna le koncentracija eritrocitov, temveč tudi njihovo število, oblika in velikost. Referenčne vrednosti se pri rdečih krvnih celicah razlikujejo glede na spol. Pri moških se vrednosti gibljejo med 4,5 in 6,3 × 1012/l, pri ženskah pa so vrednosti nižje, med 4,2 in 5,4 × 1012/l. Odstopanja od referenčne vrednosti koncentracije eritrocitov opredeljujeta tudi vrednosti hemoglobina in hematokrita. »Kadar se vrednosti nahajajo pod referenčnim območjem, govorimo o slabokrvnosti oz. anemiji, ki jo natančneje lahko opredelimo s podatkom o povprečni prostornini eritrocitov (MCV). Anemija je najpogosteje posledica pomanjkanja železa, folne kisline ali vitamina B12. Vrednosti, nižje od referenčnih, so lahko tudi posledica prikritih kroničnih krvavitev. Slabokrvnost je lahko tudi sekundarna in nastane kot posledica kronične vnetne bolezni, kronične odpovedi ledvic, sočasnega rakavega obolenja ali srčnega popuščanja.
Preberite tudi prispevek: Slaba kri – anemija – ABCzdravja.si
Povišane vrednosti koncentracije eritrocitov strokovno imenujemo eritrocitoza, ki je pogosta pri boleznih krvotvornih organov. Ločimo absolutno in relativno eritrocitozo. Absolutne oblike delimo nato na primarne in sekundarne ter obe skupini še na prirojene in pridobljene. Eritrocitoza je lahko nevarna, saj je možno nastajanje krvnih skupkov. Ob sočasni povišani koncentraciji hemoglobina, hematokrita in eritrocitov v krvi ter mejni koncentraciji levkocitov lahko govorimo tudi o reaktivni eritrocitozi, ki je posledica kroničnega obolenja pljuč.
Hemoglobin (Hb) je beljakovina, ki vsebuje železo in veže kisik ter predstavlja tretjino celotnega eritrocita. Referenčno območje se razlikuje glede na spol. Pri moških se giblje 140–180 g/l, pri ženskah 120–160 g/l. Znižane vrednosti so pogosto posledic anemije, ki se jo opredeli na podlagi povprečne prostornine eritrocita (MCV). Če so vrednosti tega znižane, lahko govorimo o mikrocitni anemiji, ki je pogosta pri ženskah v rodni dobi zaradi izgube železa ob močnih menstruacijah; normacitne anemije, ki je pogosto pridružena rakasti bolezni; makrocitne anemije kot pomanjkanje folne kisline in vitamina B12, lahko pa je tudi posledica obolenja kostnega mozga.
Hematokrit (Ht) je prostornina stisnjenih eritrocitov v polni krvi. Referenčno območje tako za moške kot za ženske znaša 37–54 %. Povišane vrednosti hematokrita kažejo na bolj viskozne lastnosti krvi, s čimer pa se zviša tudi tveganje za nastanek trombotičnih zapletov. Povišane vrednosti hematokrita in hemoglobina so značilne za ljudi, ki bivajo na višji nadmorski višini, lahko pa so tudi posledica dehidracije telesa ali prej omenjenih sprememb zaradi bolezni kostnega mozga. Znižana vrednost hematokrita je lahko posledica nizke koncentracije rdečih krvnih celic ali hiperhidracije, čezmernega uživanja tekočine.
MCV – povprečna prostornina eritrocita MCV ali PVE. Referenčna vrednost se giblje od 83,0 do 101,0 fL.
MCH – povprečna količina hemoglobina v eritrocitih. Referenčna vrednost se giblje od 27,0 do 32,0 pg.
MCHC – povprečna koncentracija hemoglobina v eritrocitih. Referenčna vrednost se giblje od 315 do 345 g/l.
Krvne ploščice, kazalnik koncentracije trombocitov
Referenčno območje trombocitov pri odrasli osebi se giblje med 140 in 340 × 109/l. Trombociti so skupaj z drugimi dejavniki soudeleženi v procesu strjevanja krvi. Izmed vseh celic imajo najkrajšo življenjsko dobo, saj razpadejo že po desetih dneh. Tudi pri trombocitih so lahko povišane ali znižane vrednosti kazalnik bolezenskih stanj. Zvišane vrednosti trombocitov imenujemo trombocitoza, ki je lahko posledica akutnih ali kroničnih vnetij, za kar vrednosti trombocitov narastejo tudi do 1000 × 109/l.
Trombocitoza je lahko tudi posledica rakastih bolezni ali krvavitev različnega izvora. Trombocitopenija je strokovni izraz, s katerim označujemo vrednosti, manjše od referenčnega območja. Nastane lahko kot posledica okužbe, pogosto kot posledica okužbe z virusom Epstein-Barr, virusi herpesa, virusom humane imunske pomanjkljivosti, avtoimunskih bolezni. Lahko je tudi odraz jemanja posamičnih zdravil. Pri tem velja opozoriti na lažno trombocitopenijo, ko so vrednosti trombocitov lažno znižane, kar se dogodi pri eni na tisoč preiskav. »Ob odvzemu krvi jo shranimo v epruveto, kjer je kot antikoagulant prisoten EDTA. Zaradi protiteles pride do nastanka skupkov trombocitov, ki se zlepijo skupaj. Analizator jih tako ne uvrsti med trombocite, rezultati pa kažejo na trombocitopenijo. Da v tem primeru izključimo lažno trombocitopenijo, moramo koncentracijo trombocitov ponovno določiti z koagolantom s citratno epruveto, kjer ne prihaja do nastajanja skupkov,« pojasnjuje dr. Rotdajč.
Preberite tudi prispevek: Kaj pove laboratorijska preiskava krvi – ABCzdravja.si
Diferencialna krvna slika
Drugi del hemograma predstavlja diferencialna krvna slika, s katero je mogoče oceniti delež in številčno koncentracijo nevtrofilcev, limfocitov, monocitov, bazofilcev in eozinofilcev. Ti podatki nam namreč razkrijejo popolno krvno sliko belih in rdečih krvnih celic ter krvnih ploščic.
Naloga rdečih krvnih celic je prenos kisika v vse dele človeškega telesa, bele krvničke so zadolžene za obrambo pred okužbami, krvne ploščice pa zaustavljajo krvavitve, pri čemer sodelujejo s faktorji strjevanja krvi iz plazme. Po zaslugi koncentracije posameznih krvnih celic in njihove prostornine je mogoče diagnosticirati posamična bolezenska stanja.
Preberite tudi prispevek: Za zdravo kri – naj bo hrana vaše zdravilo – ABCzdravja.si
ABC
A Bela krvna slika nam poda informacijo o številčni koncentraciji belih krvnih celic in njihovih podvrst.
B Pri rdeči krvni sliki ni pomembna le koncentracija eritrocitov, temveč tudi njihovo število, oblika in velikost.
C Trombociti so skupaj z drugimi dejavniki soudeleženi v procesu strjevanja krvi.
