Družina je celica, iz katere izvirajo vrednote, spoštovanje, naši odnosi. Pri vzgoji otrok se trudimo po najboljših močeh, čeprav nimamo zagotovila, kako bodo naše vzgojne metode vplivale na otroke. Z gospo Ivo Hiti, ki je v letošnjem letu izgubila dragega moža, z njo pa ostajajo otroci in tudi že vnuki, ki ji vlivajo voljo do življenja, sva se razgovorili o tem, kako lahko otroštvo vpliva na dojemanje življenja v zrelih letih.
Avtor: Damijana Škrlj
Gospa Iva, vaše življenje je zelo bogato. Letošnje leto vas je postavilo pred preizkušnjo, saj vam je umrl soprog. Kako ocenjujete svoje življenje?
Z možem sva imela zelo lep in spoštljiv zakon in sva si ustvarila prijazno in veliko družino. Do bolezni soproga Lojza je bila najina sreča popolna. Pričel se ga je lotevati obup, saj se je zavedal, da mu ni pomoči. Veliko sva se pogovarjala in našla uteho v molitvi, saj smo verna družina. Sprva se je molitve za ozdravitev otepal, zato sva jo namenila moči. Prosila sva torej za moč, da preneseva to preizkušnjo, ki nama je namenjena. V tem skupnem obredu sva se zahvalila tudi za vse lepo, kar nama je bilo v življenju podarjeno, saj sva živela srečno življenje, v slogi in radosti. In dobila sva moč. Moram pa priznati, da mi je bilo predvsem pred njegovim odhodom težko, saj sem želela oditi z njim. V bolečini mi je priznal, da se mu smilim, ker bom ostala sama. Pa je danes že nekaj mesecev, kar ga ni več, a čutim, da je vedno z mano, kjerkoli že sem …
Poleg toplega spomina pa imate tudi otroke in vnuke …
Res je. Tega sem zelo vesela, saj se vsak dan srečamo, se usedemo skupaj in se pogovorimo. Po svojih močeh jim pomagam, popazim na male vnučke in skuham kosilo. Današnje življenje ni naklonjeno družini, celodnevne službe pa te lahko uničijo. Kar nam na koncu ostane, so otroci, ki so naše življenje in smisel življenja. Imeti otroke je naše poslanstvo, naša naloga pa, da jim podarimo prave vrednote in odnos do sočloveka. Vzgoja otrok je v današnjem času ena težjih stvari, predvsem zaradi preobremenjenosti staršev. Ravno zaradi preobremenjenosti mnogo ljudi nima potomcev in ko zaprejo vrata za službo in ostalimi obveznostmi, ostanejo popolnoma sami. Marsikdo si težko predstavlja, kakšen pomen ima družina.
Kako pa ste vi pripravili svoje otroke na življenje?
Otroke je treba že od malega naučiti delati, mu vcepiti odnos do dela in ga navaditi na red. Le če to storiš, lahko to od njih tudi zahtevaš. Tudi vlogi staršev sta v družini točno določene: mati je zavetje in toplina, oče pa predvsem steber, na katerega se lahko nasloniš. Očetje so pri vzgoji sinov zelo pomembni, saj jih morajo naučiti delati, gospodariti in vse, kar sodi poleg. Moj dragi mož je zelo cenil materni jezik in ni nikoli dovolil grdega govorjenja in uporabe tujih besed, kot so ful, kul in podobno. Otrokom nisva nikoli vcepljala razmišljanja, da bodo morali oni poskrbeti za naju, ko bova midva stara in obnemogla, saj otrok nimamo zato, da bodo oni poskrbeli za nas. Vsak odrasel otrok namreč živi svoje življenje in ga torej mi, starši, ne smemo obremenjevati s svojimi skrbmi. Je pa res, da če smo otroku podarili in privzgojili srčno kulturo, bo ob naši stiski vedel, kaj storiti, ne da bi ga prosili. Moj mož je bil moder človek, zato je bilo tudi otroke lažje vzgajati. Zavedam se, da ne bom mogla vedno dajati. Dokler lahko dajem, bom dajala, ko pa ne bom več mogla, bom pač morala sprejemati.
Pri vzgoji otrok ima poleg staršev pomembno vlogo tudi šola, ki bi morala dati večji poudarek medsebojnim odnosom. Žal so učitelji dandanes preveč obremenjeni, učenci pa se preveč zavedajo svojih pravic in premalo svojih dolžnosti.
Kako pa vaši otroci sprejemajo dejstvo, da ste bili v času njihovega odraščanja vendarle doma in tako imeli drugačen vpliv na njihovo vzgojo?
Vsak človek je posameznik in tako tudi moji otroci moj status gospodinje različno sprejemajo. Mene so predvsem okoliščine prisilile v to, da sem ostala doma kot gospodinja, saj nisem imela varstva za otroke. Je pa tudi res, da mi je družina od nekdaj ogromno pomenila. Svojim dekletom sem položila na srce, da je finančna neodvisnost še kako pomembna. Vedno sem jih usmerjala v to, da si je treba zaposlitev pridobiti, jo spoštovati in obdržati! Koliko je bolečine v tem svetu, ko ljudje nimajo svojih dohodkov! Koliko gorja, ko so ženske odvisne od moških in če se v neki skupnosti karkoli zgodi (smrt, ločitev, bolezen itd.), so ženske odvisne od sebe in od tistega, kar imajo. Socialna varnost je pomembna, saj v stiski ne moreš računati na koga. Ko ti je lepo, moraš misliti na čas, ko ti mogoče ne bo, nikoli tudi ne smemo zaspati na tistem, kar smo dosegli. Dobi lepih stvari običajno sledi doba preizkušenj. Današnji čas nas preizkuša s celodnevnim delom v službah, zato se ljudje zaradi preobremenjenosti težko odločijo za prekvalifikacijo ali pa drugo, mogoče manj stresno delo. Premalo se zavedamo, da je denar sicer mnogo, ni pa vse in da zaradi pomanjkanja časa staršev, ki ne vzgajajo več, otroci niso več pripravljeni niti ubogati niti delati niti spoštovati in isti vzorec prenesejo v odraslo dobo. Imeli bi pa vse! Žal tako ne gre, saj se »brez muje se še čevelj ne obuje«. O teh stvareh in o vzgoji se v družini še danes pogovarjamo, kadar pride beseda na mojo »službo«. Vzgoja je pomembna in če ti spoštuješ otroka in ga ne tepeš, bo tudi on spoštoval tebe. Običajno se šele čez leta spomnimo zlatih naukov, ki smo jih prejeli v otroštvu.
Bili ste in ste še hiša odprtih vrat …
Pri nas so bili ljudje vedno dobrodošli, zato jih je bilo zmeraj dosti. Naša hiša je bila neke vrste zavetje, saj so v času avtobusnih prevozov na delo pri nas spravljali kolesa. Ko so bili vnučki še majhni, pa so se pri nas družili otroci iz cele vasi in pod kozolcem izdelovali inštrumente in se imeli res lepo. Otroci se zbirajo tam, kjer čutijo zavetje, zaupanje, sprejetost in dom. Danes se mi otroci kar smilijo, ker se nimajo kam dati, niti nimajo kaj početi. Med počitnicami se vidi, da otroci nimajo kaj početi in da jim gredo po glavi same neumnosti. Pa je zelo pomembno, da imajo otroci delo, hobi, zaposlitev, saj so drugače hitro prepuščeni cesti in ulici. Potem se pa sprašujemo, zakaj je toliko gorja z drogami in ostalimi »priložnostmi«. Starši in starejši smo otrokom zgled z delom in dejanji, včasih pa jim moramo tudi dovoliti, da sami naredijo kakšno stvar, pa čeprav narobe, saj se iz tega največ naučijo. Zanimivo je, da se še danes pri nas ustavi veliko ljudi.
Ko ostaneš sam in otroci zapustijo gnezdo, ali se takrat morda spremeni odnos drugih ljudi do tebe?
Ko so otroci zapuščali dom, se mi je zdelo, kot da bi mi ruvali hrast iz srca. Res sem živela za te moje sončke. Sčasoma se navadiš tudi na to, da niso vsak trenutek doma. Kar pa se tiče obiskov ostalih ljudi, moram reči, da ne vidim pri sebi nobene razlike, saj nismo gojili navade obiskovanja sorodnikov in prijateljev. Jaz sem se sicer rada družila z ljudmi, šla v kino, mož pa se je raje bogatil z branjem knjig. Tako sem se sčasoma jaz prilagodila njemu in pač nisva prav pogosto obiskovala drugih. Človek se tako navadi biti bolj le s svojimi, ki pa me pogosto obiskujejo. Pa še to je, da starejši ko si, več miru potrebuješ. Z nekdanjimi prijateljicami se še rade srečamo in obujamo spomine na stare čase, ko smo pomagale druga drugi.
Kako pa doživljate praznike?
Prazniki so zato, da se družina zbere skupaj. Moji dragi radi pridejo, opažam pa, da se mi ne da več tako pripravljati na praznike kot včasih. Pa toliko krožnikov sem kupila, da bi lahko stregla. Danes nas je že toliko, da se težko spravimo v kuhinjo in nam en velik prostor kar manjka. Ker pa se imamo radi, tudi to ni problem. Otroci od nekdaj radi prihajajo domov, tako da mi tudi danes ni dolgčas. Zdaj me pogosto povabijo na nedeljsko kosilo in kar malo se moram prepričevati, da ne ostanem doma.
Mogoče kakšna lepa misel za konec najinega pogovora …
Starost vpraša, kaj je delala mladost. Moja mladost je bila, čeprav smo očeta zgodaj izgubili, raj na zemlji. Naša zlata mama nas je peljala na njivo. Ona je delala, mi pa smo bili poleg nje. Jaz, majhna punčka, sem se igrala z zemljo, iskala bibice, pregledala vse kepice, … In še danes me ta majhna, srečna punčka spremlja tudi takrat, ko mi je hudo. Sreča, ki jo prejmemo v otroštvu, je eno veliko sonce, ki nas greje celo življenje in njen odsev se kaže v naših potomcih, ki svetijo naprej.
December, 2009
