Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Ob obilici informacij, potuhi tehnologije in s hitrim življenjskim tempom ljudje vse manj pomnimo in vse bolj pozabljamo. Težave s spominom. Nič takega, boste rekli, vsem nam se dogaja. Kdaj pa obstaja nevarnost, da trpimo za demenco? Prim. asist. Mojca Muršec, dr. med., psihiatrinja z Univerzitetnega kliničnega centra Maribor, nam je podrobneje osvetlila to tematiko.

Je demenca težava starostnikov ali lahko zbolijo tudi mlajši?

Po oceni je bilo po svetu ljudi z demenco v letu 2010 kar 35,6 milijonov. Število bolnikov se bo vsakih 20 let podvojilo in do leta 2050 preseglo 115 milijonov. V to so všteti vsi bolniki z demenco, ki je sindrom, ne bolezen in se lahko pojavlja pri številnih boleznih, najpogosteje z deležem okrog 60 % pri alzheimerjevi bolezni. Med pogostejšimi so še vaskularna demenca (VaD), demenca z Lewyjevimi telesci (LBD) in frontotemporalna demenca (FTD). Po oceni mednarodnega združenja za alzheimerjevo demenco se v svetu vsake tri sekunde pojavi nov bolnik. Bolnikov z alzheimerjevo demenco je veliko tudi v Sloveniji, več kot 30.000, z vsemi drugimi demencami skupaj pa že skoraj 50.000. Delež starejših nad 65 let v Sloveniji narašča hitreje kot v primerljivih državah v soseščini in trenutno znaša 19,1 %. Čeprav iz različnih razlogov, predvsem genetskih ali žilnih, za demenco lahko zbolijo tudi mlajši, je ta pri mladih ljudeh redka.

Kakšni so prvi znaki demence, ki jih lahko opazimo?

Klinični znaki različnih bolezni z demenco se razlikujejo predvsem po začetnih simptomih. Pri alzheimerjevi demenci je pozabljivost eden prvih znakov, pri VaD je lahko ob težavah s spominom v ospredju čustveno nihanje, pri demenci z LBD težave s hojo, spanjem ali prividi in pri FTD izrazite osebnostne spremembe z neustreznim vedenjem. Ob teh razlikah je vsem demencam skupen neopazen začetek, težave na kognitivnem področju (spomin, mišljenje, računanje, logičnost, presoja, razsojanje, abstraktno in logično razmišljanje, koncentracija, pozornost …) in to, da vse vodijo v izgubo samostojnosti in v odvisnost od drugih.

Je pomembno, da čim prej reagiramo in se odločimo za zdravljenje?

Osnovna težava je v tem, da bolniki v začetku pozabljivosti ne pripisujejo posebnega pomena ali pa so celo prepričani, da je to sestavni del staranja, kar pa seveda ne drži. Res je, da se tudi v starosti lahko pojavi občasna pozabljivost, vendar je ta kratkotrajna, običajno povezana z utrujenostjo, obremenjenostjo ali zamišljenostjo in ne posega v običajne dnevne dejavnosti. Pozabljivosti se zdravi starostniki (in tudi mlajši) zavedajo, in čeprav je to neprijetno in jih spravi v stisko, se spontano ali po premisleku kasneje vsega spomnijo. Bolniki z alzheimerjevo demenco se pozabljenega včasih spomnijo ob namigu, praviloma pa ne. Zaradi težav se pretirano ne obremenjujejo, saj se ne zavedajo, da so kaj pozabili, večkrat povprašali isto ali povedali enako zgodbo istim ljudem. Če so na to opozorjeni, običajno težave zanikajo ali pa se jezijo na druge. Iz tega razloga sami le redko poiščejo pomoč in je toliko pomembnejše, da jih o tem prepričajo njihovi najbližji ali ljudje, ki jim zaupajo. To je pomembno, saj je potek bolezni odvisen od zgodnjega zdravljenja.

Kdaj pravzaprav ljudje z demenco pridejo po pomoč? Jih torej največkrat pripeljejo svojci?

Svojci začnejo iskati pomoč zaradi vedenjskih in duševnih simptomih ob demenci. Na svojega osebnega zdravnika ali psihiatra se najpogosteje obrnejo takrat, ko postanejo bolniki nemirni, nespeči, ko se jim pojavi poznopopoldanska zmedenost, so blodnjavi, ko imajo privide in prisluhe ali so že povsem nemočni. To je v poteku bolezni relativno pozno in povezano z dodatnim psihofarmakološkim zdravljenjem, ki ga bolniki z demenco vsaj po začetku uvajanja zdravil težko prenašajo, povezano pa je tudi z različnimi zapleti, ki nemalokrat zahteva bolnišnično obravnavo. To je za bolnike dodaten stresni dejavnik, saj se v zanje neznanem okolju še toliko težje znajdejo. To pa vpliva na prehodno poslabšanje bolezni in zviševanje zdravil in znajdemo se v začaranem krogu. Ob tem so bolniki v bolnišničnem okolju izpostavljeni različni okužbam, kar je ob oslabelem imunskem odzivu bolnikov z demenco še dodatna težava. Za bolnike z demenco je najbolje, da ostajajo v domačem okolju in da so njihovi družinski člani ali negovalci dovolj dobro poučeni, da poiščejo pomoč zgodaj v poteku bolezni, najboljše že ob prvih znakih pozabljivosti ali ob spremenjenem razpoloženju, saj je takrat pomoč še mogoča.

Kakšne načine zdravljenja imajo na voljo?

Na voljo so zdravila, s katerimi vplivamo na kognitivni upad, tako da ostajajo bolniki dalj časa osebnostno neodvisni. Z zdravili sicer bolezni še ne moremo pozdraviti, upočasnimo pa njen potek. Ob tem so nujni nefarmakološki ukrepi. Med njimi je najpomembnejše druženje. Dokazano je namreč, da je to eden najpomembnejših preventivnih dejavnikov pri demenci. Druženje znatno vpliva na samopodobo, daje življenju smisel in veselje in to ne glede na telesne sposobnosti. Svetujemo obiskovanje prijateljev, prisotnost na družabnih dogodkih, sodelovanje pri verskih obredih ali celo nakupovanje. Pomembne so tudi dejavnosti, ki prinašajo ne le zadovoljstvo, ampak dajejo tudi občutek potrebnosti in koristnosti, ter dajejo življenju smisel. Dobro učinkuje ples, poslušanje glasbe, opravki v gospodinjstvu, svetujemo pa tudi gledanje zanimivih televizijskih oddaj, branje, reševanje križank, risanje ali brskanje po albumih. Vedno ob obravnavi bolnikov z demenco svetujemo še 30 minut zmernih dejavnosti na dan ali vsaj 20 minut težjih telesnih vaj trikrat na teden toliko časa, kot to še zmorejo, kasneje pa predlagamo preprostejše telesne dejavnosti, kot so vrtnarjenje, hoja, vzpenjanje po stopnicah … Ob vsem tem svetujemo še zdrav način prehranjevanja, opustitev kajenja ali pretiranega uživanja alkohola ter družinskim članom, da poskrbijo za varnost bolnikov.

Novost je, da lahko zdravila za pomoč pri demenci predpiše tudi osebni, splošni zdravnik. Vam je poznano, zakaj se je stroka tako odločila?

To, da lahko kognitivne modulatorje od 1. 2. 2018 v skladu s Slovenskimi smernicami za obravnavo pacientov z demenco uvedejo tudi družinski zdravniki, se je zgodilo iz več razlogov. Prvi je nedvomno argument zdravstvene zavarovalnice, da zdravila nimajo več patentne zaščite in so bistveno cenejša kot pred nekaj leti. Drug pomemben razlog je najverjetneje sprejetje Strategije obvladovanja demence do leta 2020, ki ga je naša država sprejela na pobudo združenja za alzheimerjevo demenco in Svetovne zdravstvene organizacije. Strategija namreč izhaja iz problema naraščajočega deleža bolnikov z demenco povsod po svetu in med drugimi zastavljenimi cilji priporoča diagnostiko demence že na primarni ravni, z namenom, da bi bilo čim več bolnikov z demenco pravočasno diagnosticiranih in zdravljenih, saj je dostop do specialističnih psihiatričnih ali nevroloških ambulant zaradi dolgih čakalnih dob v naši državi otežen. Tretji in verjetno najpomembnejši razlog pa je zagotovo dejstvo, da osebni zdravniki diagnostiko poznajo in so o demenci dobro poučeni, poznajo pa tudi svoje bolnike in so dejansko tisti, ki lahko bolnikom z alzheimerjevo demenco najhitreje pomagajo. Diagnostika in uvedba zdravljenja ostalih oblik demence je še vedno v domeni specialistov in na tem področju za zdaj ni sprememb.

Koliko sploh pomaga zdravljenje? Kakšna so lahko realna pričakovanja bolnikov?

Čeprav bi si bolniki ter njihovi bližnji in na drugi strani tudi terapevti želeli, da bi bila alzheimerjeva demenca in vse ostale oblike dementnega procesa ozdravljive, žal ni tako. Še vedno je mogoče bolezen le omiliti in upočasniti njen potek. Ne glede na to pa je zdravljenje smiselno, saj lahko z njim bolniki še dolgo ohranjajo svojo samostojnost. Bolj optimistične so napovedi. Raziskovalci po vsem svetu si prizadevajo najti zdravilo, ki bi delovalo vzročno na bolezenske spremembe v možganih, jih odpravljale ali preprečevale nastanek novih. Raziskav je zelo veliko. Prvi preliminarni rezultati nekaterih od njih so vzpodbudni, in čeprav bo zagotovo potrebnih še nekaj let, da bodo zdravila uvrščena v klinično prakso, to daje bolnikom novo upanje, da bo tudi demenca morda nekoč ozdravljiva in vse težave v zvezi z njo preteklost.

 

April 2018

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja