Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Med nami je ogromno ljudi, ki jih pestijo duševne težave, vendar se o tem še vedno ne govori kar tako. Pa vendarle je prav, da vsi skupaj opozarjamo, da je shizofrenija prav tako težava kot denimo epilepsija ali pa astma oziroma katera koli druga motnja ali bolezen. S pravilnimi zdravili v pravi meri lahko strokovnjaki pomagajo posameznikom s težavami. O tem smo se pogovarjali z asist. Arijano Turčin, dr. med., specialistko psihiatrije.

Avtorica: Katja Štucin

asist. Arijana Turčin, dr. med., specialistka psihiatrije

asist. Arijana Turčin, dr. med., specialistka psihiatrije

Za začetek vas prosim za kratek oris shizofrenije, da bomo imeli celotno sliko o tej motnji, še preden podrobneje pogledamo načine zdravljenja.

Shiozofrenija sodi med težje duševne motnje iz kroga psihotičnih motenj, s prevalenco en odstotek v populaciji.

Lahko izpostavite še simptomatiko?

Oseba, ki zboli za psihotično motnjo, izgubi stik z realnostjo. Da lahko postavimo diagnozo shizofrenije, morajo biti simptomi akutno prisotni najmanj mesec dni, pri čemer težave trajajo najmanj šest mesecev pred dejanskim izbruhom bolezni.

Bolniki imajo blodnje z različnimi vsebinami (paranoidnimi, nanašalnimi, megalomanskimi, religioznimi, erotomanskimi, ljubosumnostnimi, nihilističnimi, ipd.) ter motnje zaznavanja (vidne, slušne, motnje voha ali okusa in dotika).

Lahko se pojavi tako imenovana negativna simptomatika, kar pomeni, da se bolnik zapira vase, postaja socialno izoliran, izjemno se mu zoži interesna sfera, ostane lahko povsem brez čustev. Brez zdravljenja se postopoma poslabšujejo tudi spoznavne sposobnosti, posledično tak bolnik vse težje opravlja vsakodnevne dejavnosti in vse težje poskrbi sam zase.

Bolniki so zaradi vsega običajno zelo tesnobni, prestrašeni, nekateri so tudi grozavi, lahko se pojavijo še simptomi depresije, nekateri postanejo tudi samomorilno ogroženi, bodisi zaradi depresije bodisi zaradi slušnih halucinacij, ki jim lahko ukazujejo, da naj si vzamejo življenje.

Kako je zdravljenje napredovalo skozi čas? Je velika razlika med pomočjo pred recimo 15, 20 leti in danes?

Zdravljenje shizofrenije je izjemno napredovalo, saj imamo na voljo nova, učinkovitejša in varnejša zdravila, ki jih štejemo v skupino antipsihotikov. Zaradi tega lahko dandanes nekaterim bolnikom pomagamo do popolnega okrevanja, kar pomeni, da lahko dosežejo svojo prvotno raven funkcioniranja. Žal ta zdravila še zmeraj zelo slabo odpravljajo prav negativne simptome, kar omejuje kakovost rezultatov zdravljenja. Ob zdravilih so bolnikom na voljo tudi nemedikamentozne oblike zdravljenja, predvsem psihoterapija psihoz in socioterapija, obstajajo pa tudi nove možnosti za lažje vključevanje bolnikov s shizofrenijo v dejavno družbeno življenje.

Včasih slišimo očitke, da psihiatri samo predpišejo tablete, ki imajo hude stranske učinke, in da se tu zdravljenje zaključi. Da se preprosto nimajo časa poglobljeno ukvarjati z vsakim posameznikom in je tableta najpreprostejši način pomoči. Gre za mit?

Gre za slabo in napačno informiranost. Vemo, kakšne neželene učinke imajo antipsihotiki in ostala psihiatrična zdravila. Zaradi tega se trudimo natančno presoditi, katera zdravila bodo nekemu bolniku pomagala in katera ne. Zmeraj to seveda ni možno, vsaj ne na začetku zdravljenja.

Če se podrobneje ustaviva pri farmakološkem zdravljenju, kako lahko bolnikom pomagamo z zdravili pri duševnih boleznih? Kako delujejo?

Shizofrenija se razvije, ker se poruši ravnovesje nevrotransmiterjev v možganih. To pomeni, da bodisi teh snovi ni dovolj ali jih je preveč bodisi ne morejo pravilno učinkovati, saj pride do napak pri receptorjih za nevrotransmiterje. Najpomembnejši nevrotransmiterji so dopamin, serotonin, glutamat, acetilholin itd., vlogo pa imajo tudi nevromodulatorji, denimo adenozin. Zdravila na možganske celice vplivajo tako, da z vezavo na receptorje spodbujajo ustvarjanje pravih količin nevrotransmiterjev in na ta način odpravljajo simptome psihoze.

O kakšnih stranskih učinkih pa je govora, če vzamemo v obzir tovrstna zdravila?

Lahko se pojavijo glavoboli, prebavne motnje, zaradi zniževanja krvnega pritiska pride do omotice in slabosti, nekatera zdravila vplivajo na telesno težo, lahko povzročajo tudi presnovne motnje, pri nekaterih pa se pojavijo tudi prav specifične motnje gibanja, ki jih štejemo v ekstrapiramidno simptomatiko. Pri modernih zdravilih so ti simptomi bistveno redkejši pojav, kot so bili v preteklosti. Bolniki jih zato tudi lažje prenašajo in bolje sodelujejo v zdravljenju.

Je lahko zdravljenje brez zdravil prav tako uspešno ali to dejansko ni mogoče pri tako hudi motnji?

Na žalost so psihotične motnje hude duševne motnje in zdravljenje brez zdravil ni možno.

Potemtakem bi morali biti veseli, da obstajajo ta zdravila in se ljudem z motnjami pravzaprav sploh da pomagati, ne pa da se vzbuja strah pred jemanjem teh zdravil. Zakaj po vaše še vedno velja, da se je treba bati obiska psihiatra in posledično predpisanih zdravil?

Na splošno se duševne motnje doživljajo drugače kot telesne bolezni. Večinoma ljudje bistveno lažje povedo, da so preboleli recimo srčni infarkt ali da imajo sladkorno bolezen kot to, da imajo shizofrenijo. Srčni infarkt ali sladkorna bolezen pri drugih ljudeh pogosteje vzbujata sočutje, medtem ko shizofrenija vzbuja strah. Ljudje se bojijo neznanega, ki a priori predstavlja nevarnost, zato je bistvenega pomena ozaveščanje o duševnih boleznih.

Se vam zdi, da se ljudje še vedno bojijo zdravljenja duševnih bolezni? Je to še vedno tabu ali smo že naredili korak naprej in se je stanje na tem področju vsaj nekoliko izboljšalo?

Psihiatrični bolniki so še zmeraj izjemno stigmatizirani, posebej ko govorimo o psihotičnih motnjah. Neznanje je tisto, ki spodbuja strah pred shizofrenimi bolniki, ki pa živijo med nami in z nami. Ozaveščanje o naravi te duševne motnje je izjemno pomembno – proti stigmatizaciji se moramo dejavno boriti.

Za konec še enkrat poudariva, da lahko posameznik z duševnimi motnjami ob jemanju zdravil v veliko primerih normalno deluje. Drži?

Če bolniki redno jemljejo predpisana zdravila v predpisanem režimu, če se držijo tudi drugih navodil in skrbijo za zdrav slog življenja z izogibanjem alkoholu, drogam, nikotinu, neredni in nekakovostni prehrani, če se redno gibljejo, potem lahko normalno funkcionirajo. Če imajo to srečo, da imajo tudi podporo svojcev in družbe, potem lahko v življenju optimalno uživajo. Zato je zelo pomembno, da jim pri tem pomagamo in jih spodbujamo – ne samo stroka, temveč družba v celoti.

 Zdravljenje shizofrenije je izjemno napredovalo, saj imamo na voljo nova, učinkovitejša in varnejša zdravila, ki jih štejemo v skupino antipsihotikov.

 Psihotične motnje so hude duševne motnje in zdravljenje brez zdravil ni možno.

 Ozaveščanje o naravi duševnih motnenj je izjemno pomembno – proti stigmatizaciji se moramo dejavno boriti.