Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Odhod k psihiatru ali sprejem v psihiatrično bolnišnico sta še vedno nekaj, kar je treba skriti pred sosedi. Pa vendarle gre za motnje, ki so dokaj pogoste in jih je treba zdraviti kot denimo prehlad ali raka. Zakaj tega tudi v letu 2016 še ne moremo razumeti? Med tovrstne motnje spada tudi shizofrenija, s katero se spopade marsikateri mladostnik. Kaj lahko storimo, da bomo ljudje bolj osveščeni in bo življenje ljudi z motnjami in njihovih svojcev karseda kakovostno, smo povprašali dr. Silvo Demšar, dr. med., spec. psihiatrije.

Avtorica: Katja Štucin

 

Morda je za začetek prav, da poveva nekaj več o sami shizofreniji. Gre za duševno motnjo, ki ni dedna, ne povzroča je takšna ali drugačna vzgoja pa tudi ne stresi oz. obremenitve. Kakšni simptomi jo spremljajo?

Bolezenski simptomi so lahko zelo pestri. Med najznačilnejšimi so halucinacije, glasne misli, vsiljevanje ter odtegovanje misli in občutki vplivanja ali nadzorovanja, formalne motnje mišljenja, blodnje, pomanjkanje volje, spremembe v čustvovanju. Najpogosteje je bolnik prepričan, da ga opazujejo, zasledujejo, da ga snemajo, o njem govorijo po medijih, da je vse, kar se dogaja okoli njega, nekako povezano z njim.

Običajno vse to v slabem smislu, se pravi, da se mu posmehujejo, da mu želijo kaj slabega storiti, da mu nastavljajo stvari, zastrupljajo hrano. Včasih pa so blodnje tudi veličanske, da imajo posebna velika poslanstva, da so povezani in dobivajo energije ter moči. Vsa ta doživljanja in prepričanja spremenijo vedenje bolnikov. Pogosto se zaprejo vase, ne zaupajo, postanejo zelo previdni v stikih z ljudmi, previdni pri hrani, ki jo lahko tudi močno spremenijo. Nimajo volje za nujne stvari v običajnem življenju, kot je skrb za higieno, težko zmorejo opravljati službene ali šolske obveznosti. Eden prvih znakov shizofrenije se kaže tudi skozi govor, ki postane osiromašen, slabše povezan, včasih kar nerazumljiv ali pa bolnik sploh ne govori.

Ali posameznik s to motnjo pride k zdravniku sam in izpostavi omenjene težave ali ga po navadi pripeljejo svojci?

Zgodi se, da bolnik pride sam, največkrat zaradi kakšne posamezne težave, panike, nespečnosti ali strahu. Bolniki pogosto ne opažajo spremembe pri sebi; če jih, pa ne verjamejo, da gre za bolezen in zato ne razumejo, zakaj bi mogli k psihiatru. Tako do zdravljenja prihajajo na različne načine. Včasih še pripomore nagovarjanje svojcev, včasih pa se zdravljenje začne šele, ko je zaradi težkega zdravstvenega stanja, hudega zanemarjanja, agresije do sebe ali drugih potrebno posredovanje urgentnih zdravstvenih služb na domu, tudi ob pomoči policije.

Shizofrenija poteka epizodno. Nam lahko na kratko orišete njene faze?

Shizofrenija je v posameznih elementih lahko različna med posamezniki in pri posamezniku čez leta. Pri nekaterih je potek bolezni tih, plazeč, ko so simptomi prisotni od nekaj mesecev do več let pred izbruhom psihotičnih simptomov. To so spremembe v socialni spretnosti, sumničavost, čustvovanje je lahko spremenjeno, kot da ne bi zmogli globine čustev, pravega veselja ali žalosti, imajo razne psevdofilozofske ideje ali telesne težave, bolečine, brez jasnega vzroka.

Pri takih stanjih pogosto šele izbruh simptomov z blodnjami, halucinacijami, dezorganiziranostjo, torej nekim akutnim stanjem, razkrije naravo bolezni. Ta akutna stanja bolezni z zdravljenjem izginejo po nekaj tednih, mesecih. Bolezen se lahko nadaljuje fazično, torej s ponovitvami psihoze in zazdravitvami.

V manj ugodnih primerih pa bolezen preide že v samem začetku ali po nekaj ponovitvah v kronično fazo. Od 10 do 15 odstotkov bolnikov, ki so preboleli prvo shizofrensko psihozo, lahko računa s tem, da ne bo znakov trajnih sprememb, pri 40 do 50 odstotkih se skozi leta in po več recidivih opazi duševna poškodovanost tudi v času mirovanja bolezni, vendar pa kljub temu živijo kar običajno življenje, so dolgo zaposleni in bivajo doma. 30 do 40 odstotkov pa ima težko obliko bolezni, ko socialno opešajo, delujejo čustveno spremenjeni in ne zmorejo izpolniti običajnih zahtev v življenju.

Seveda je obravnava anonimna. Pa vendarle, zakaj menite, da je oditi po pomoč k psihiatru v letu 2016 še vedno tako težak korak?

V povezavi s psihiatrijo se pojavlja prepričanje, da so psihiatri tisti, ki dajo samo zdravila, drugih težav pa ne vidijo in ne znajo pomagati. Psihiatri smo zdravniki, ki moramo oceniti telesno in duševno stanje, predvideti diagnostiko z ustreznimi preiskavami, damo tudi zdravila, če ugotovimo, da so potrebna, in hkrati podpremo ustrezne psihoterapevtske ter socialne ukrepe. Pri bolnikih s psihozo, shizofreno psihozo pa je odklanjanje obiska pri psihiatru del simptomatike bolezni, ker so bolniki prepričani, da težave, ki jih imajo, niso zaradi bolezni, ampak mogoče zaradi sorodnikov, sosedov, medijev itd., zaradi tistih, ki jih bolnik v svojem bolezenskem konceptu doživlja kot njemu nenaklonjene. Kljub temu se s prigovarjanjem včasih še da prepričati bolnika, da pride po pomoč. Bolniki s shizofrenijo pa v času, ko bolezen ni izražena, redno prihajajo na kontrole in takrat ni težav z obiskom psihiatra.

Kako v resnici poteka diagnostika shizofrenije?

Nimamo nobenega testa, ki bi to pokazal. Narediti moramo kar precej preiskav, da izključimo vse druge bolezni. Poleg telesnega in nevrološkega pregleda naredimo laboratorijske preiskave, preiskave hormonov, slikovno diagnostiko s CT ali MR glave, EEG. Oceniti je treba zlorabo alkohola in psihoaktivnih substanc. Tako, skupaj z bolezenskimi simptomi, ki dovolj dolgo trajajo in glede na pričevanje bolnika in svojcev, postavimo diagnozo.

Kaj pa zdravljenje?

V drugi polovici 20. stoletja se je začela uporaba medikamentozne terapije, ki je zelo spremenila življenje bolnikov, saj bolniki s psihozo in preganjavicami trpijo. Zdravila bolezni ne pozdravijo za vedno, ampak zmanjšajo simptome oziroma jih lahko povsem umaknejo. Tudi zaradi zdravil je zdaj možno življenje z običajnimi izzivi in bivanje bolnikov v domačem okolju. Ob tem medikamentoznem zdravljenju so za dobro rehabilitacijo bolnika s shizofrenijo potrebne še dodatni psihosocialni in psihoterapevtski ukrepi, metode in edukacija. Tudi ta del zdravljenja mora biti prilagojen posamezniku, tako kot medikamentozna terapija. Zelo pomembno pa je, da je bolnik skupaj s svojci poučen o simptomih, poteku bolezni in zdravljenju, ker je tako bolj motiviran za zdravljenje.

Kaj bi lahko vsak od nas storil za destigmatizacijo duševnih motenj, tudi shizofrenije?

To, da shizofrenijo jemljemo kot bolezen, ki se zdravi. Stigmatiziramo s tem, ko smo odklonilni in tudi ko smo pokroviteljski, pretirano skrbni in ne zaupamo odgovornosti. V strokovni literaturi navajajo kot razlog za stigmatizacijo največkrat nepoučenost, neznanje, ki za seboj potegne strah pred ljudmi z duševnimi motnjami in posledično v vedenju distanco do njih. Tega se zavedajo tudi bolniki in njihovi svojci, ki se trudijo bolezen prikriti. To je ob bolezni še dodatno duševno breme. K destigmatizaciji bi lahko veliko pripomogli mediji, ker oblikujejo naša prepričanja. Poznate nanizanko o detektivu Monku, ki je imel obsesivno kompulzivno motnjo, ali film po resnični življenjski zgodbi Nobelovega nagrajenca s shizofrenijo, zdaj že pokojnega matematika Johna Forbesa Nasha? Te pozitivne, tudi s humorjem navdahnjene zgodbe nam približajo čisto drugo dimenzijo duševne motnje. Začutimo, kje je bolezen in kje je ni več, predvsem pa duševne motnje postanejo obvladljive.

Tuji filmi nam denimo prikazujejo, da ima skoraj vsak človek svojega psihiatra, kot imamo osebnega zdravnika. V dobi hitrega tempa in negativnega stresa bi morda morali tudi Slovenci kdaj pa kdaj obiskati strokovnjaka, s katerim bi delili določene težave. Zmeraj se je namreč dobro pogovarjati s kom, ki mu zaupamo in si vzame čas za nas. Psihiatri ločujejo bolezensko od nebolezenskega, iščejo simptome in skušajo pomagati. Pri psihiatru je pogovor pomemben, saj skozenj že postavljajo diagnozo. Je pa seveda pogovor tudi terapija, ki pomaga in utrjuje duševno stabilnost.

 

Oktober 2016

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja