Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

V Sloveniji je okoli 32.000 oseb z demenco in ta številka se bo na račun staranja prebivalstva v prihodnjih letih še povečevala. Prim. Marta Križnar Škapin, dr. stomatologije in zdravstvena svetnica, že vrsto let spremlja bolnike s težkimi boleznimi in v zvezi z dementnimi bolniki opozarja na pomen njihove ustne higiene v domovih za ostarele in temu primerno slabo stanje njihovih zob in mehkih tkiv. Študije zadnjih let dokazujejo povezavo med boleznimi ustne votline in razvojem demence pri starejših osebah. Posledice slabe ustne higiene so težke in boleče, zdravljenje zahtevno za vsakogar, velik izziv pa predstavljajo prav starostniki, ki zaradi slabših spoznavnih in motoričnih spretnosti niso več sposobni skrbeti zase in za svoje tako pomembno zdravje zob in ustne votline. Zobozdravstvena oskrba oseb z demenco je na zelo stranskem tiru, ključno v prihodnosti bo zato izobraževanje zobozdravnikov, ki danes še niso dovolj izobraženi za pristop k zdravljenju pri pacientih z demenco.

Avtorica: Petra Bauman

Prim. Marta Križnar Škapin, dr. stomatologije in zdravstvena svetnica

Prim. Marta Križnar Škapin, dr. stomatologije in zdravstvena svetnica

Dementni bolniki opuščajo ustno higieno

Demenca je težka, neozdravljiva in zelo draga bolezen, s katero trenutno v Sloveniji živi okoli 32.000 oseb. Ko je postavljena diagnoza demenca in so vidni prvi znaki popuščanja spoznavnih sposobnosti, je to velik šok za obolelega in svojce. Premagovanje telesnih in duševnih usihanj vsem vzame veliko časa in energije, ob tem pa se pogosto pozabi na ustno nego. Svojci pogosto niti ne opazijo, da si oseba ne umiva zob več vsak dan in da je umivanje površno. Bolnik se sam ne spomni več na to potrebo, ne glede na to, kako skrbno in redno je to opravljal prej. Če ga ne spomnimo, je higiena kmalu opuščena in tudi obiski pri zobozdravniku so vedno redkejši ali jih sploh ni več.

Znano je, da bolniki z demenco že nasploh opuščajo splošno higieno (umivanje, preoblačenje, striženje nohtov), ustno pa še prej, ker je ta dokaj zahteven proces, ki zahteva dobro ročno spretnost. Z napredovanjem bolezni je vedno težje in zahtevnejše obiskati zobozdravnika, posebno če še ni bolečin. Tako se tudi zaradi motoričnih težav vedno bolj odlagajo redni pregledi pri zobozdravniku in s tem manj zahtevno zdravljenje začetnih okvar. Pot k zobozdravniku je pogosto prehojena le ob bolečini, ko je običajno treba zob izpuliti. Tako je v ustih vedno manj zob.

Manj zob v ustih poveča tveganje za razvoj demence

Na nekatere znane vzroke za pojav demence po zadnjih raziskavah lahko vplivamo in s tem morda zamaknemo pojav bolezni za kakšno leto ali več. Ena redkih raziskav, ki povezuje ustno zdravje in nevrološke bolezni, prihaja z Japonske, z mesta Hisayama, po katerem nosi študija tudi ime. Leta 2017 objavljeni rezultati petletne študije, v kateri so strokovnjaki spremljali okoli 2000 oseb, starih nad 60 let, kažejo, da imajo tisti z večjim številom svojih zob manjšo verjetnost za razvoj alzheimerjeve bolezni. Eden do osem lastnih zob poveča možnost za razvoj bolezni kar za 81 odstotkov. Ta raziskava poudarja klinični pomen zobozdravstvene oskrbe in zdravljenja, še posebej z vidika vzdrževanja zdravja zob in ust od zgodnjega otroštva naprej.

Vloga svojcev

Med svojci, ki živijo z dementno osebo, je običajno en glavni oskrbovalec. Ob spoznanju, da bolnik ni več dosleden pri teh higienskih opravilih, mu je treba pomagati. Sprva naj ga le opominjajo, sčasoma pa negovalci vedno bolj prevzemajo te naloge. Pri tem pogosto naletijo na nasprotovanje bolnika, ki se še kako zaveda svojih pomanjkljivosti.

Marta Križnar Škapin svetuje, da opazujmo, kdaj je oboleli sorodnik nerazpoložen in po nekaj minutah poskusimo znova, navadno smo tedaj uspešni. V domsko oskrbo pridejo ljudje z zelo različnim stanjem v ustih in različnimi higienskimi navadami ali jih sploh nimajo več. Pričakovanja svojcev so pogosto nerealna in negovalno osebje ne more vseh nalog opraviti zadovoljivo pri vseh bolnikih, posebno če jih nihče ni podučil o tem. Zato je priporočljivo in zelo dobrodošlo, če svojci ob vsakem obisku dobro umijejo usta, zobe in protezo. S tem bodo dali koristno vsebino obisku in tudi sami spoznali, koliko truda in časa je potrebnega, da so usta čista.

Zelo učinkovito je lahko, če svojcu nastavimo zobno ščetko in zobno kremo na rob umivalnika, da jo vidi in si umije zobe. To dejavnost je treba stalno nadzorovati. Bolniki z demenco namreč pogosto odklanjajo posege v usta. Vendar če se privadijo prijetnega občutka ob čistih ustih, bodo bolj motivirani, da brez odklonitve dovolijo ščetkanje zob in kasneje lažje prenesejo tudi morebitne stomatološke posege v usta.

Ustna higiena v domovih za ostarele

Po izkušnjah Marte Križnar Škapin starostniki z demenco v domovih že dalj časa niso bili pri zobozdravniku. Njihove potrebe po pomoči pri izvajanju ustne higiene so različne, kakor tudi njihove navade čiščenja zob, ki jih nekateri popolnoma opustijo. Marta Križnar Škapin ob tem poudarja, da bi moral vsak dom vzpostaviti stik z zobozdravnikom ali ustnim higienikom za tovrstno usposabljanje negovalnega osebja.

Pri starostnih je že na splošno prisotno zmanjšano izločanje sline, ki skrbi za razgradnjo hrane v ustih, mehanično čisti ustno votlino in deluje protimikrobno. Zato starostniki tožijo, da imajo suha usta, kar poveča tvorbo zobnih oblog, karies in vnetje dlesni. Ti bolezenski znaki so še posebej izraziti pri osebah z demenco, tudi na račun vseh zdravil, ki jih jemljejo. Da bi pri njih preprečili tovrstne težave in ohranili ustno zdravje, je nujna redna in učinkovita ustna higiena. Ker jim te v domovih za ostarele ne morejo zagotoviti svojci, ta skrb pade na že tako preobremenjeno zdravstveno osebje.

Ustno zdravje dementnih oseb je v rokah svojcev

Stiki z zobozdravnikom so naloga svojcev, poudarja Marta Križnar Škapin. Tisti, ki bolnika pogosto obiskujejo, skrbijo tudi za njegovo ustno higieno, mu uredijo termin pri zobozdravniku in ga tja tudi peljejo. Obratno je pri tistih, ki na obiske prihajajo redkeje, ki niti ne vedo za bolnikove ustne težave in se temu radi ognejo. Mnogokrat so razočarani kasneje, ko se poseg konča z izdrtjem enega ali več zob.

Glede na to, da ustna higiena zahteva kar nekaj časa, je zelo dobrodošla pripravljenost svojcev ob obiskih, da vsakokrat poskrbijo tudi za ustno higieno. To je neprecenljiva korist za ustno zdravje bolnika in velika in potrebna razbremenitev preobremenjenih in maloštevilnih negovalcev v domovih.

Zahtevnost ustne higiene za osebo z demenco

Zahtevnost ustne higiene je odvisna od stanja zob v ustih. Najzahtevnejša je, kadar ima človek nekaj svojih zob in delni protetični nadomestek – snemni ali fiksni. Tedaj je treba negovati svoje zobe in protezo. Z napredovanjem bolezni ni več sam sposoben sneti proteze, potrebuje pomoč in vsakodnevno skrb nekoga, da se bo to zgodilo in da ne bo proteze kam založil. Najmanj je zahtevna ustna nega pri brezzobih ustih in brez protetičnega nadomestka. Če v ustih ni več zob, zadostuje gobica na palčki, da se sčistijo ostanki hrane iz gub ustne sluznice, zadostuje tudi splakovanje, če oseba to še obvlada. Za proteze so na voljo posebne ščetke za čiščenje, antiseptična tekočina in raztopina, kjer se shrani proteza čez noč.

Osebe z demenco niso otroci

Osebe z demenco so zelo občutljive, to pa ne pomeni, da moramo z njimi ravnati kot z otroki. Čeprav se bolnik včasih obnaša na ravni otroka, to ni otrok, ampak je še vedno spoštovanja vredna oseba, ki terja spoštljiv in ne otročji odnos, poudarja Marta Križnar Škapin.

Sodelovanje z zobozdravnikom

Zdravljenje demence je naporno za vse. Tako za obolelega, svojce in za osebje, s katerim prihaja v stik, od poštnih uslužbencev, policistov, do zobozdravnikov, ki po navadi niso usposobljeni za posebno obravnavo dementnih oseb. Ena od posebnosti je gotovo dalj časa trajajoče zdravljenje, kar zaradi zakonodaje in pravil zavarovalnice zobozdravnikov zagotovo ne motivira k sprejemanju oseb z demenco v svojo ordinacijo. Bolezni ustne votline (kakor vse ostale) je treba sanirati v zgodnji fazi, saj napredovala bolezen ovira tako izvajanje ustne higiene kot stomatološke posege. Obiski pri zobozdravniku morajo biti dovolj pogosti in izbran pravi termin naročanja, ko je bolnik še pripravljen sodelovati in so njegovi bolezenski znaki najmanj izraženi. Če je v čakalnici veliko čakajočih, bo bolnik z demenco težko ostal pripravljen na sodelovanje. Zobozdravnik mora znati oceniti, kako zahtevno zdravljenje je bolnik še sposoben prestati. Vse mora potekati v dogovarjanju s spremljevalcem. Pomemben je stalni zobozdravnik, le tako bo ob vsakem obisku bolje spoznaval bolnika, njegove posebnosti in želje svojcev, ki so pogosto nerealne. Potrebno je veliko pogovora.

Na potezi je stroka

Marta Križnar Škapin poudarja, da je nujno treba izobraziti zobozdravniško stroko o posebnostih zdravljenja oseb z demenco. Zobozdravniki se namreč večkrat počutijo nemočne, pogosto so ob končanem posegu nezadovoljni in jim je nelagodno pred svojcem. Svojci pričakujejo od zobozdravnika razumevanje, spoštovanje in potrpežljivost. Ob tem pa ne pomislijo, da zobozdravnik niti nima potrebnega znanja o demenci. Če je po naravi čuteč, bo bolj uspešen. Spremeniti je treba zakonodajo za drugačno vrednotenje zdravljenja oseb z demenco. Pri tem morajo sodelovati Ministrstvo za zdravje, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zdravniška zbornica Slovenije in obe medicinski fakulteti.

Kaj je demenca

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije, kot so spomin, mišljenje, orientacija, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Za demenco je v splošnem značilen progresivni oziroma napredujoči potek v več fazah, ki običajno trajajo od osem do deset let od diagnoze. Te faze potekajo od motenj kratkoročnega spomina, težav pri iskanju besed, težav pri določenih dejavnostih do popolne odvisnosti od drugih. Demenca ni bolezen sama po sebi, ampak skupek simptomov, ki se pojavljajo ob določenih obolenjih, ki jih je lahko vsaj dvesto. Demenca naj bi bila posledica številnih različnih bolezni, med katerimi je najpogostejša (v 65 odstotkih) alzheimerjeva bolezen, demenca pa nas lahko doleti tudi zaradi obolenj ščitnice, pljuč, jeter, ledvic, pomanjkanja vitaminov ali ob zastrupitvah – denimo s svincem.