Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages
pogoste zdravstvene težave otrok

Vrtci so za socializacijo otrok še kako pomembni, prav tako pa so pomembni za njihov imunski sistem, pa čeprav so prvih nekaj let zato otroci veliko časa bolni. Poleg respiratornih obolenj, ki so poglavje zase in za katere se ocenjuje, da tedensko v posteljo položijo približno desetino otrok do treh let, se v vrtcih lahko pojavijo tudi druge bolezni in zdravstvene težave, med drugim tudi zoprne naglavne uši, podančice in norice, ki si jih bomo danes pobliže ogledali.

Avtorica: Anja Kuhar Glišić

Podančice …

… ali po domače gliste (lat. Enterobius vermicularis) so 8–13 mm veliki zajedavci bele barve, ki živijo v človeških prebavilih. Okužba je najbolj značilna za predšolske in šolske otroke, v nasprotju s splošnim prepričanjem pa ni povezana s socialnoekonomskim statusom otroka, čeprav se mnogi, tako kot v primeru uši, zaradi tega počutijo umazane.

Čeprav približno tretjina okuženih nima simptomatskih znakov, je po podatkih NIJZ pri ostalih najbolj značilen simptom srbečica okrog zadnjika, do katere pride, ker oplojena samica leže lepljiva jajčeca v tople in vlažne gube okrog zadnjika. Okužbo lahko spremljajo tudi bolečine v trebuhu, slabost in bruhanje, še navaja NIJZ. Človek se okuži tako, da jajčeca podančic zaužije, denimo ponoči, ko je srbečica najhujša in s praskanjem jajčeca pridejo pod nohte, na spodnje perilo in na posteljnino. Ko jajčeca najdejo pot v usta, nato v tankem črevesu dozorevajo in potujejo proti zadnjiku. Običajno starši, ko otrok potoži, da ga srbi ritka, kaj hitro tudi na lastne oči vidijo podančice, sicer pa se jih dokaže laboratorijsko.

Zdravljenje poteka s protimikrobnimi zdravili, ki jih oboleli načeloma vzame v enkratnem odmerku in čez 14 dni še enkrat, skupaj z njim pa tudi vsi člani gospodinjstva, ki so morda okuženi, pa za to sploh ne vedo. Poleg tega je treba posteljnino oprati na temperaturi nad 60 stopinj Celzija in jo menjati dvakrat tedensko, poskrbeti za dnevno pranje brisač (vsak v gospodinjstvu naj ima svojo) in plišastih igrač itd., kot pri noricah pa strokovnjaki tudi pri podančicah priporočajo, naj starši otroku postrižejo nohte in mu skušajo preprečiti praskanje okrog zadnjika (lahko tudi z rokavičkami) ali grizenje nohtov ter poskrbijo za redno umivanje rok. Posebna karantena ni potrebna, vseeno pa se priporoča, da otrok vzame odmerek zdravila, preden se vrne v vrtec.

Direktorica vrtca, Hojka Oman, nam je zaupala, da tako v primeru pojava podančic kot tudi uši ali noric starše otrok v vrtcu obvestijo s sporočilom na oglasni deski, v primeru pa, da bi bilo primerov okužb veliko, se te prijavi na NIJZ, kjer jih zabeležijo in lahko tudi ustrezno svetujejo.

Uši

Uši sicer poznamo več vrst, v vrtcih in šolah pa ‘zmagujejo’ naglavne uši (pediculus humanus capitis), ki živijo na laseh in se le redko pojavijo tudi na trepalnicah ali obrveh. Najpogostejše so med predšolsko in šolsko populacijo, po podatkih NIJZ najpogosteje v starosti med petim in enajstim letom, predvsem v obdobju po poletnih in ostalih počitnicah.

Te plazeče žuželke brez kril so velike le za sezamovo seme in prosojne, zato jih s prostim očesom težko vidimo; ko se napijejo človeške krvi, se obarvajo rdeče rjavo. Na spletni strani NIJZ lahko preberemo, da uši svoje ličinke (gnide) odlagajo na posamezne lase, te pa se v šestih dneh razvijejo v ličinko, ki se že od začetka prehranjuje s človekovo krvjo, dokler v enem mesecu ne dozori v odraslo uš, ta nato živi še tri tedne in v tem času lahko izleže do tristo novih jajčec.

Njihovega ugriza zaradi anestetika v slini uši ne čutimo, posledično srbečico pa, čeprav se ta lahko pojavi šele po nekaj tednih, ko so se naglavne uši že dodobra razpasle na otrokovih laseh, potencialno pa tudi na laseh družinskih članov. Uši v nasprotju s splošnim prepričanjem niti ne letijo niti ne skačejo, najpogosteje se prenašajo med stikom glave na glavo, zato je prenos nekoliko pogostejši med deklicami ter med otrokom in mamo; le redko se lahko prenašajo tudi preko posteljnine, krtač, kap ipd.

Ko jih odkrijemo, se jih lotimo s sredstvi za razuševanje. Šampon nanesemo na neoprane suhe lase in pustimo učinkovati deset minut, lasišče pa nato zelo natančno prečešemo najprej z navadnim, nato pa še z zelo gostim glavnikom. Čez sedem do deset dni ponovimo postopek. Dobro pregledamo tudi vse družinske člane. Ker uši preživijo tudi teden dni brez hrane, je nujno, da operemo vsa oblačila, posteljnino, vzglavnike in pokrivala v vodi s temperaturo nad 60 stopinj Celzija, dobro posesamo kavče in preproge ter plišaste igrače, glavnike in krtače namočimo v vroči vodi, nepralne stvari pa za dva tedna zapremo v neprodušno zaprte vreče ali jih za 24 ur postavimo v zamrzovalnik.

Čeprav že zdavnaj vemo, da uši niso bolezen ‘umazanih’ ali revnih otrok in tudi, da uši bolezni ne prenašajo, le izjemno neprijetne so, bodimo pazljivi, da otroka v vrtcu ne izpostavimo zasmehovanju.

Omanova nam je zaupala, da ob sumu na pojav uši v vrtcu iz tega za otroke naredijo zabavo: posedejo se v ‘jutranji krog’, vsakemu otroku pregledajo glavico in vsak za nagrado dobi štampiljko. O morebitnih ‘najdbah’ ne povedo otrokom, pač pa le obvestijo njihove starše z napotki, kako ukrepati – če starši ukrepajo že isti večer, lahko otrok pride naslednji dan že v vrtec – to se odsvetuje le, če ima na glavi še žive uši. V obdobju epidemije uši sicer vzgojiteljice tedensko perejo vzglavnike in preproge ter iz obtoka vzamejo določene igrače, staršem pa svetujejo, naj vsakodnevno pregledujejo lase svojih otrok.

Norice

Po podatkih NIJZ bolezen povzroča virus Varicella Zoster, ki spada med viruse iz družine herpes in za katerega je najbolj značilen pojav majhnih, srbečih, mehurčkastih izpuščajev (največkrat se najprej pojavijo na obrazu, hrbtu in na prsih), ki čez nekaj časa počijo in iz katerih mezi tekočina, nato pa se spremenijo v kraste. Virus ima inkubacijsko dobo med 14 in 16 dnevi pa vse do 30 dni. Najpogostejši naj bi bil med otroki, ki hodijo v vrtec ali šolo, pozno pozimi in zgodaj spomladi, največkrat pa zbolijo otroci v starosti med četrtim in devetim letom.

Virus se prenaša kapljično (po zraku, s slino, kihanjem, kašljanjem itd.) in je po podatkih NIJZ zelo kužen – zbolelo naj bi kar 90 % ljudi, ki so bili v stiku z obolelim. Najbolj smo kužni dan ali dva pred pojavom mehurčkastih izpuščajev, ko za okužbo še ne vemo, pa vse dokler se kraste ne posušijo oziroma po podatkih NIJZ pet dni po tem, ko so se iz vseh mehurčkov razvile kraste. Nekaj dni prej sicer virus že opozori nase s povečano telesno temperaturo, glavobolom in izgubo teka.

Pri otrocih je načeloma potek bolezni blažji, pri odraslih pa težji, sploh v primeru nosečnic, okužbo pa prebolimo približno v dveh tednih. Zdravljenje je simptomatsko, srbečico lahko olajšamo z antihistaminiki, povišano temperaturo s paracetomolom, strokovnjaki pa svetujejo, naj starši otrokom postrižejo nohte in jim, vsaj ponoči, na roke nadenejo rokavičke ali celo nogavičke, da se ne bi do krvi spraskali. Svetuje se tudi vsakodnevno prhanje z mlačno vodo, pri čemer nato telo z brisačo le popivnamo in ne drgnemo. Na voljo je sicer tudi preventivno cepivo proti noricam.

Ko enkrat prebolimo virus noric, naj bi večina ljudi ostala imuna, le v redkih primerih v odrasli dobi virus izbruhne kot herpes zoster.

Pomembno je, da otrok v obdobju kužnosti ostane doma, pove Omanova, torej dokler se vse kraste ne posušijo, da ne bi prenesel virusa še na ostale otroke in da bi se izognili nastanku težjih zapletov.

Varstvo bolnega otroka

V primeru nalezljivih bolezni, kot so norice, morajo biti starši dovolj odgovorni do vseh ostalih otrok v vrtcu, njihovih staršev, vzgojiteljic in vseh, ki z njimi prihajajo v stik, da jih po nepotrebnem ne izpostavljajo okužbi. Žal v današnjem svetu kapitalizma in prekarnih služb nekateri starši (sploh samostojni podjetniki) težko ostanejo doma z bolnim otrokom, ki v tem obdobju pogosto zbolevajo.

Omanova iz izkušenj pove, da so tako starši pogosto v stiski, saj nimajo varstva za bolnega otroka, stari starši so pogosto še vedno zaposleni, sami pa ne morejo izostati – nekateri od delodajalcev slišijo celo ‘če boš ostala doma z bolnim otrokom, sploh ne hodi več nazaj’. Zato želi te starše opozoriti na možnost uveljavljanja refundacije za nego otroka, ki jim bo vsaj malo olajšala življenje in pravi, da bi bilo treba povečati tudi zavedanje med delodajalci tako glede refundacij kot dejstva, da vsak zaposlen, ki lažje usklajuje svoje družinsko in poslovno življenje, tudi v delovnem času da veliko več od sebe kot nekdo, ki je z mislimi, čeprav fizično v službi, doma pri bolnem otroku.

ABC

A Otrok, ki zboli za noricami, mora ostati doma, dokler je kužen.

B V primeru uši in podančic otroku ni treba ostati doma, če starši sprejmejo vse predpisane ukrepe.

C Pazimo, da obolelih otrok po nepotrebnem ne izpostavljamo zasmehovanju.