Pozno starševstvo: med svobodno izbiro, družbenimi pritiski in biološkimi mejami

Starševstvo se v sodobnih družbah vse pogosteje pomika v poznejša leta. Mladi si družine in otrok večinoma še vedno želijo, vendar odločitev zanje odlagajo, dokler niso izpolnjeni številni pogoji: končano izobraževanje, varna zaposlitev, urejeno stanovanje, stabilen partnerski odnos in občutek osebne zrelosti. Ob tem se spreminja tudi razumevanje starševstva. To ni več nekaj, kar bi samoumevno sledilo poroki ali vstopu v odraslost, temveč postaja premišljen življenjski projekt, ki ga posamezniki umeščajo ob poklicne, partnerske in osebne cilje.

Socialna psihologinja dr. Mirjana Nastran Ule opozarja, da se mladi danes v zavezujoče odnose vključujejo pozneje in na precej bolj individualizirane načine kot nekoč. Prehodi v odraslost niso več jasno določeni, zato tudi odločitev za otroka ni več enotno časovno določena. Čeprav raziskave kažejo, da družina pri mladih v Sloveniji ostaja zelo visoko na lestvici vrednot, se želje ne ujemajo vedno z obstoječimi demografskimi kazalniki. Le zelo majhen delež mladih pravi, da otrok ne želi, rodnost kljub temu ostaja nizka, povprečna starost ob rojstvu prvega otroka pa se zvišuje.

Če ni občutka osnovne varnosti

Razkorak med željo in uresničitvijo je povezan z objektivnimi življenjskimi okoliščinami. Mladi kot pomembne ovire navajajo negotove zaposlitve, nezadostne prihodke, visoke stanovanjske stroške, drago oskrbo otrok in težavno usklajevanje družinskega ter poklicnega življenja. Stanovanje, ki je bilo za prejšnje generacije pogosto dosegljiv temelj osamosvojitve, je danes za številne mlade postalo skoraj luksuz. Brez občutka osnovne varnosti je tudi odločitev za otroka težja, saj posamezniki ne presojajo le, ali bodo lahko preživeli sami, temveč tudi, kakšne razmere bodo lahko zagotovili otroku.

Toda materialni pogoji so samo del zgodbe. Pomembni so tudi subjektivna merila: čustvena zrelost, stabilna partnerska zveza, psihološka pripravljenost ter občutek, da je človek sposoben prevzeti dolgoročno odgovornost. Kot ugotavlja Nastran Uletova, »starševstvo za mlade ni več zaveza, ampak skrbno pretehtana odločitev«. Posamezniki odnose pogosto najprej preizkušajo, preden jih povežejo s starševstvom, saj želijo zmanjšati možnost, da bi otrok odraščal v nestabilnem ali neuspešnem partnerstvu.

Odločitev za otroka ima danes tudi močno konkurenco. Izobraževanje traja dlje, vstop na trg dela je negotov, osebni razvoj, potovanja, kariera in iskanje življenjskega sloga pa dobivajo večjo težo. V individualizirani družbi je samouresničevanje skoraj zapoved. Mladi naj bi »delali na sebi«, razvijali svoje sposobnosti, postali ekonomsko neodvisni in čustveno avtonomni. Starševstvo je lahko razumljeno kot pomemben vir smisla, vendar ga nekateri doživljajo tudi kot omejitev svobode, časa in možnosti za osebni razvoj.

Spolni vidik odlaganja starševstva

Ženske imajo danes bistveno več izobraževalnih in poklicnih možnosti kot prejšnje generacije, vendar je skrb za otroke in gospodinjstvo še vedno pogosto neenakomerno razporejena. Odločitev za materinstvo zato lahko pomeni večjo prekinitev kariere, počasnejše napredovanje in več vsakodnevnega usklajevanja. Višja izobrazba in zaposlitev žensk sami po sebi torej ne zmanjšujeta želje po otrocih; težava nastane, kadar družba in partnerski odnosi ne sledijo spremembam ženskih življenjskih poti. Pomemben pogoj za odločitev postaja partner, ki bo starševstvo resnično delil, ne le podpiral od daleč.

Tudi partnerska zveza in želja po otroku danes ne nastopita nujno hkrati. Človek si lahko želi otroka, vendar še nima odnosa, v katerem bi se počutil dovolj varno, ali pa živi v stabilnem partnerstvu, v katerem se partnerja glede starševstva ne strinjata. Ker je izbira partnerja razumljena kot osebna odločitev, odgovornost za njeno uspešnost pa je močno individualizirana, lahko iskanje »pravega trenutka« in »pravega človeka« traja več let. Pozno starševstvo zato ni vedno posledica zavestnega načrta, temveč tudi zaporedja življenjskih okoliščin.

Višji standardi, zahteven projekt

Hkrati se je močno zvišal standard tega, kaj naj bi pomenilo dobro starševstvo. Otroku naj bi starši zagotovili materialno varnost, primerno stanovanje, kakovostno varstvo, razvojne spodbude, čustveno stabilnost, veliko časa in stalno pozornost. Starši so izpostavljeni množici strokovnih priporočil, priročnikov in medijskih vsebin, ki utrjujejo predstavo, da morajo biti na starševstvo skoraj popolnoma pripravljeni. Odgovornost, ki naj bi varovala otrokovo dobrobit, lahko zato postane tudi breme in razlog za odlašanje.

Otrok tako vse pogosteje postaja projekt, ki ga je treba skrbno načrtovati in nadzorovati. Pari ne razmišljajo le, ali si otroka želijo, temveč tudi, ali mu lahko omogočijo dovolj dobro življenje. V to presojo vstopajo celo širše skrbi, povezane z vojnami, podnebnimi spremembami in negotovo prihodnostjo. Odločitev za življenje brez otrok zato ni nujno izraz zavračanja družine. Lahko izhaja iz negotovega partnerstva, drugih življenjskih projektov, strahu pred odgovornostjo ali celo iz prepričanja, da otroku v takem svetu ne bi mogli ponuditi dovolj varnosti.

Ko se čas izteka

Odlaganje starševstva pa ima tudi biološke in psihološke posledice. Klinična psihologinja dr. Vislava Globevnik Velikonja poudarja, da pot do starševstva ni le medicinski proces, ampak pomembna življenjska izkušnja, v kateri se prepletajo telesni, čustveni in odnosni dejavniki. Z višanjem starosti ob prvi nosečnosti se povečuje možnost težav z zanositvijo, zato se več parov srečuje z zdravljenjem neplodnosti in postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo.

Diagnoza neplodnosti je lahko težka v katerem koli življenjskem obdobju, pri starejših ženskah in parih pa se ji pogosto pridruži občutek, da se čas izteka. Neuspešni poskusi zanositve lahko povečajo tesnobo, depresivnost, krivdo in dvome o sebi. Nekatere ženske si očitajo, da so se za otroka odločile prepozno, ali občutijo jezo in ljubosumje ob mlajših, ki zanosijo brez težav. Kadar je za zanositev potrebna darovana jajčna celica, je treba predelati tudi izgubo predstave o genetsko lastnem potomcu.

Pozno starševstvo je še vedno obdano z družbenimi sodbami. Starejše nosečnice lahko doživljajo sporočila, da je njihova odločitev sebična ali nevarna, čeprav so razlogi zanjo pogosto povezani z dolgoletnim iskanjem primernega partnerja, ekonomskimi razmerami, neplodnostjo ali okoliščinami, na katere niso imele neposrednega vpliva.

Prednosti in slabosti poznega starševstva

Nosečnost v poznejšem reproduktivnem obdobju prinaša povečana zdravstvena tveganja, med njimi večjo verjetnost spontanega splava, nosečnostne sladkorne bolezni, visokega krvnega tlaka, preeklampsije, carskega reza in nekaterih prirojenih nepravilnosti. Toda starejše nosečnice imajo pogosto tudi prednosti. Raziskave so pokazale, da so v povprečju bolj izobražene, ekonomsko stabilnejše in se redkeje vedejo tvegano. Pogosteje skrbno spremljajo nosečnost, manj kadijo in večkrat dojijo. Več življenjskih izkušenj, premišljenost in stabilnejše življenjske razmere lahko pozitivno vplivajo na družinsko okolje.

Psihološko doživljanje nosečnosti pa je lahko vseeno bolj obremenjeno. Zaradi strahu pred zapleti so starejše nosečnice pogosto bolj tesnobne in previdne. Pri ženskah, ki so pred tem doživele neplodnost ali izgube nosečnosti, se lahko pojavi zadržanost pri zgodnjem čustvenem navezovanju na plod, kot da bi se želele zaščititi pred morebitno novo izgubo. Raziskave pa kažejo, da se proti koncu nosečnosti razlike v navezanosti med mlajšimi in starejšimi materami večinoma zmanjšajo.

Tudi ugotovitve o razvoju otrok starejših staršev niso enoznačne. Večina raziskav ne potrjuje, da bi bilo pozno starševstvo samo po sebi povezano s slabšim čustvenim ali vedenjskim razvojem otrok. Nekatere študije so zaznale nekoliko več težav v posameznih razvojnih obdobjih, druge pa pri otrocih starejših mater ugotavljajo boljše zdravje, psihomotorični razvoj ali bogatejše kognitivne spodbude. Pomembno je, da starosti staršev ne obravnavamo ločeno od izobrazbe, ekonomskega položaja, kakovosti partnerstva, duševnega zdravja in širšega družinskega okolja.

Starejše matere po nekaterih raziskavah sodeč dojenčkom zagotavljajo več topline, čustvene povezanosti in bolj strukturirano okolje. K temu lahko prispevajo življenjske izkušnje, večja osebnostna odpornost, boljši materialni viri in širši nabor strategij za spoprijemanje s težavami. Pomembna je tudi vloga drugega starša. Starejši očetje oziroma sostarši so pogosto bolj vključeni v vzgojo, starejši pari pa si lahko bolj enakovredno delijo starševske naloge. Nekatere prednosti lahko pripišemo tudi kakovosti odnosa in sodelovanja med partnerjema.

Po drugi strani imajo starejši starši lahko manj podpore razširjene družine. Njihovi starši so že ostareli ali potrebujejo pomoč sami, sorojenci pa so pogosto že v drugi življenjski fazi. Družine so zato lahko bolj socialno izolirane. Pojavljajo se tudi skrbi zaradi pomanjkanja energije, lastnega zdravja in vprašanja, ali bodo starši lahko dejavno spremljali otroka skozi vse pomembne življenjske mejnike. Pri nekaterih se zaradi strahu in zavedanja lastne starosti razvijeta večja zaščitniškost ali kritičnost.

Po besedah Vislave Globevnik Velikonja je pomembno, da se o posledicah odlaganja starševstva govori odkrito, vendar brez obsojanja. Ljudje potrebujejo realne informacije o plodnosti in zdravstvenih tveganjih, hkrati pa tudi družbene pogoje, ki omogočajo zgodnejše osamosvajanje, stanovanjsko varnost ter lažje usklajevanje dela in družine. Tistim, ki se za starševstvo odločijo pozneje, pripada celostna zdravstvena in psihološka podpora. Kot poudarja psihologinja, ostaja starševstvo »transformativna in globoko nagrajujoča izkušnja«, kadar temelji na samozavedanju, prilagodljivosti ter predanosti ljubečemu in varnemu okolju za otroka.

ABC

A Starševstvo za mlade danes ni več zaveza, ampak skrbno pretehtana odločitev.

B Standard tega, kaj naj bi pomenilo dobro starševstvo, se je močno zvišal.

C Pozno starševstvo je še vedno obdano z družbenimi sodbami.