V trafikah, na poštah, v supermarketih, celo na stojnicah lahko kupite že skoraj vse, tudi korekcijska očala. Poskusite, na približno ocenite, s katerimi še kar dobro vidite, plačate in greste domov. Pri sami uporabi pa se kaj kmalu mnogokrat izkaže, kako zelo škodujete svojim očem. Glavoboli, dvojna slika, utrujenost, vi pa niti pomislite ne, da so kriva očala. Vaše oči so predragocene, da vam ne bi očal natančno izdelali strokovnjaki. Za natančna pojasnila smo prosili predsednika Društva očesnih optikov Slovenije dr. Matjaža Mihelčiča, M.Sc. optometrije .
Avtorica: Katja Štucin
Za začetek najprej izpostaviva, da mora posameznik, ki ne vidi dobro, najprej na pregled vida, na podlagi katerega lahko optik izdela očala. Kakšne informacije torej optik dobi na receptu?
Recept za očala običajno vsebuje podatke o dioptriji, cilindru in osi cilindra, včasih tudi o prizmah, za vsako oko posebej. Podatki so navedeni za očala za daleč, za blizu ali za oboja. Če je bil pregled opravljen pri koncesijskem oftalmologu, potem v takšni ambulanti izdajo »zeleno naročilnico« za očala in v tem primeru zavarovalnica prispeva za osnovni standard očal. Za vsaka druga očala (okvir in stekla), ki ne spadajo v kategorijo najcenejših, je treba doplačati. Pacient mora naročilnico vselej dobiti v roke in z njo lahko naroči očala v kateri koli optiki v Sloveniji, ki ima sklenjeno pogodbo z zavarovalnico, kar ima velika večina.
Morda za tiste, ki še nikoli niso obiskali optika, orišiva, kako poteka postopek od začetka naročila korekcijskih očal do nakupa?
Ko pacient dobi recept za očala, se z njim odpravi v optiko. Tam bo optik najprej pogledal višino dioptrije in jo primerjal s staro, če ne gre za prva očala. Tako bo vedel nekaj več o spremembi in predvidenem privajanju na nova očala. Nato bo svetoval pri izbiri okvirja. Te se izbira po številnih estetskih in anatomskih kriterijih, pa tudi večje vrednosti dioptrij včasih zahtevajo posebne okvirje. Ko je okvir izbran, je treba določiti vrsto stekel. Ta so danes v 95 odstotkih primerov iz umetnih mas (ne več steklena), prav tako imajo večinoma sloj proti bleščanju, tako imenovani antirefleks. Glede na dioptrije in velikost očal bo optik svetoval, kakšna stekla bi bila optimalna. Po navadi predlaga dve ali tri rešitve, saj obstaja mnogo proizvajalcev in mnogo vrst stekel za eno vrednost dioptrije in cilindrov. Tako stekla med drugim ločimo na sferična in asferična, so tudi iz različnih materialov, ki različno močno lomijo svetlobo. Ti, tako imenovani višji indeksi loma, prinesejo tanjša stekla, pa tudi višjo ceno. Pri visokih minus dioptrijah je tako smiselno vzeti čim tanjša stekla, pri visokih plusih pa ne vedno. Zlasti pri otrocih s plus dioptrijami bo optik običajno svetoval težje lomljiva stekla, ki so stanjšana le z obliko, ne pa tudi z višjim indeksom loma.
Za progresivna stekla – takšna, ki nudijo oster vid na daleč in blizu – z gladkim prehodom še posebej velja, da je izbira prave vrste stekla ključna, kakovost pa je s ceno dokaj sorazmerna.
Ko smo torej s pomočjo optika izbrali stekla, nam bo ta določil položaj sredin zenic. Tako bodo v delavnici vedeli, kam postaviti optično središče stekel. Z izdelanimi očali proces še ni zaključen. Ko jih prevzamemo, bo optik še enkrat preveril prileganje okvirja in morebiti nastavil kote priponk, nosnike ter zakrivil priponke za ušesi. Pri progresivnih očalih bo še enkrat preveril tudi referenčne sredine stekel.
Zakaj so očala, kupljena na uvodoma omenjenih lokacijah, torej v trafikah, na poštah, v supermarketih, celo na stojnicah, lahko škodljiva?
Najprej naj omenim, da so gotova očala lahko povsem koristen pripomoček, ko gre za kratkotrajno rabo, ko moramo na primer nekaj podpisati na pošti ali banki ali pa, ko v delavnici pogledamo na pomično merilo. V okolju, kjer se očala hitro izgubijo ali polomijo, potrebujemo pa jih le za kratek čas, predstavljajo poceni rešitev. Povsem drugače je, če imamo kakršne koli za vid zahtevnejše naloge – branje, delo na računalniku, vožnja motornega vozila, pa številna delovna mesta, ki zahtevajo natančen in sproščen vid. Večina ljudi ima določeno razliko v dioptriji med obema očesoma, ima nekaj astigmatizma in potrebuje stekla, ki so centrirana na njihovo zenično razdaljo. Vsega tega gotova očala nimajo, zato se pri daljši uporabi lahko pojavijo težave.
Kaj pa kakovost okvirjev (materiali, ročke, nosniki, itd.) teh očal, se razlikujejo ali so lahko primerljivi s ponujenimi v optikah?
Okvirji gotovih očal so večinoma narejeni tako, da so stekla v njih tovarniško vtisnjena in jih kasneje ni mogoče menjati. Glede na praviloma nižjo odpornost teh stekel na praskanje, niti ni potrebno, da bi okvirji zdržali kaj več. Temu primerni so tudi drugi sestavni deli okvirja – ni predvideno, da bi se jih zamenjevalo ali popravljalo. Po drugi strani imajo prava očala zamenljive nosnike in priponke; če polomimo del očal, je mogoče dobiti rezervni del. V takšnih očalih je mogoče večkrat zamenjati stekla; če se polomijo, a ni videti, da bi šlo za neobičajno velike sile, je mogoče uveljavljati garancijo.
Kakšne posledice lahko povzroči raba napačnih korekcijskih očal?
Z napačnimi očali ne bomo videli ostro, lahko pa povzročijo tudi glavobole, prekomerno utrujenost in podvajanje slike. Naj takoj omenim, da so lahko napačna očala tudi taka, ki so bila pred leti ustrezna, a smo dioptrijo v njih »prerasli«. Podobno je v primerih, ko dioptrija pada (na primer minus na daleč po približno 45. letu starosti), pa nekdo ne zamenja stekel. Takšna oseba bo na daleč še vedno videla ostro, a poskus oči, da stalno izenačujejo premočno dioptrijo, lahko povzroči glavobole. Tudi z novimi očali je lahko kaj narobe. Če se v tednu ali dveh, pri progresivni steklih pa v štirih tednih, ne moremo navaditi na očala, se moramo oglasiti nazaj v optiko in povprašati za razloge. Tam bodo preverili, ali so stekla centrirana v okviru dopustnih toleranc, ali morda ne ustreza nagib okvirja ali kaj podobnega. Marsikatero tovrstno reklamacijo je mogoče rešiti z nekaj veščimi prijemi in blagim preoblikovanjem okvirja. V tujini je običajno, da se hkrati s točnostjo izdelave očal preveri tudi točnost refrakcije (izmere dioptrijskih vrednosti), saj je tudi to pogost razlog za reklamacije. Pri nas se tak pristop šele postopoma uveljavlja.
Posebno nevarnost predstavlja uporaba gotovih bralnih očal pri vožnji avtomobila. Ker ima precej ljudi tudi za daljavo plus dioptrijo, se včasih kdo spomni in si »za silo« pomaga s takšnimi očali, ki so sicer namenjena le bližinskemu delu. Gotovih očal za kratkovidnost (z minus stekli), pa sploh ni dovoljeno prodajati.
Sicer je prav, da omeniva še, kdaj naj se posameznik odloči za pregled vida. Kateri so tisti znaki, ki pričajo o tem, da potrebuje očala?
O tem, da se je pojavila napaka vida, najbolj očitno priča nejasen vid, prisoten dlje časa, običajno pri obeh očesih. Simptomi so lahko zelo različni, od stalno motne slike na daleč (pri kratkovidnosti), do razpotegnjene slike (pri astigmatizmu) in pa spreminjajoče se ostrine vida, morda celo z glavoboli (pri daljnovidnosti). Če je sprememba dokaj nagla ali če jo spremljajo bolečine, rdeče oko oziroma kakšni drugi znaki, lahko gre tudi za resnejšo bolezen. Zato je pomembno, da je pregled karseda celosten – vse prepogosto se zgodi, da oftalmologi in optometristi sprejmemo ljudi, ki menijo, da potrebujejo očala, izkaže pa se, da gre za bolezen in je potrebno zdravljenje. Optometristi v teh primerih paciente seveda usmerimo k oftalmologom.
Slabo jo lahko odnesejo tisti, ki dlje časa v iskanju rešitve preizkušajo različna gotova očala in se šele takrat, ko jim res nobena več ne ustrezajo, odpravijo na pregled.
Pri mnogo ljudeh je odločitev za nakup očal pogojena s ceno, zato velja še enkrat več izpostaviti, da posamezniku pripada povračilo stroškov, če k optiku prinese recept. Je cena potemtakem primerljiva s tisto v supermarketih?
Pri bralnih očalih utegne biti cena ob subvenciji zavarovalnice podobna, a se po naših izkušnjah za takšna odloči manjši del strank. Večinoma tudi pri bralnih očalih izberejo lažja stekla z antirefleksom in doplačajo nekaj desetakov. Vendar pozor – do očal za blizu v breme zavarovalnice so upravičene le osebe, starejše od 63 let.
Januar 2017
