Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Pred odhodom na težko pričakovane počitnice nas ponavadi tarejo številne skrbi, stres zaradi priprav na potovanje pa se marsikdaj prikrade tudi v sam dopust. Eden od dejavnikov, ki nam lahko zagreni brezskrbne dni stran od doma, je bolezen, dostikrat pa nas s tira vržejo že manjše neprijetnosti. Možnosti pojava različnih okužb in drugih obolenj na poti so pogojene s civiliziranostjo kraja, kamor se odpravljamo, pogosto pa odvisne tudi od tega, koliko nas skrbi, s čim vse se bomo na poti okužili, in pa seveda od preventivnih ukrepov. Prvo pravilo je, da si nikar ne zapletajmo potovanja z nepotrebnimi skrbmi, ker si bomo s tem naredili veliko več škode kot koristi.

Avtor: Vlasta Žvikart Zaveri, mag. farm.

 

Zanimivo je, da se z največ lekarniške prtljage oskrbimo takrat, ko potujemo kot turisti. Opremimo se z vsemi mogočimi zdravili (na recept in brez njega), pa čeprav najverjetneje ne bomo ničesar potrebovali in se bodo zdravila zgolj skuhala na vročini ter bodo, ko jih bomo prinesli nazaj, povečini povsem neuporabna. Potovalna lekarna je odvisna od vsakega posameznika, najpomembnejša pa so zdravila, ki jih že jemljemo in so del naše kronične terapije. Poleg tega, da si jih v zadostni količini priskrbimo pred odhodom, je dobro imeti s sabo tudi kakšen dodaten recept. Če se odpravljamo v tropske in subtropske kraje, se je priporočljivo oglasiti v eni od ambulant za potnike, ki delujejo v okviru regionalnih Zavodov za zdravstveno varstvo. Tam bomo opravili tudi vsa potrebna cepljenja, dobili zaščito proti malariji, zdravnik epidemiolog pa nam bo svetoval tudi vse ostalo glede poti, kamor se odpravljamo.

 

Kaj spada v potovalno lekarno?

 

Torbica za prvo pomoč

V njej naj bodo: razkužilo – npr. vodikov peroksid (3-odstotni) ali alkohol (70-odstotni), mazilo za rane, sterilne gaze, obliži, lepilni trak, škarjice, termometer, elastični povoj. Rano vedno dobro sperimo pod tekočo vodo, da odstranimo vse morebitne tujke, okolico razkužimo in rano namažimo z mazilom za rane ali popršimo z ustreznim dermalnim pršilom, nato jo, če je potrebno, prekrijmo. Najboljša je uporaba sodobnih nelepljivih oblog oz. obližev, ki poskrbijo za hitrejše vlažno celjenje – na očiščeno rano nanesemo hidrogel in jo pokrijemo s polprepustnim prozornim filmom z blazinico; oblogo zamenjamo najkasneje v treh dneh. Antibiotična pršila (npr. vsem dobro poznani bivacyn), ki so bila včasih sestavni del potovalne lekarne, so na voljo le na recept, poleg tega na rane običajno ni treba nanašati lokalnega antibiotika, kot še vedno zmotno misli veliko ljudi. Brez recepta pa lahko v lekarni kupimo npr. dermalno pršilo s hialuronsko kislino (cicatridina), ki ga lahko uporabimo za razne površinske in tudi globlje rane, za odrgnine, sončne opekline ipd. Pršilo pospeši celjenje ran, delujejo pa tudi protivnetno in antiseptično. Za uporabo na poti je zelo priročno tudi razkužilo za roke (npr. no-germs pena), za katerega ne potrebujemo tekoče vode. Hitro odstrani večino pogosto prisotnih mikroorganizmov in tako zmanjša možnost okužbe. Kože ne izsuši in ne povzroča neprijetnega občutka lepljivosti.

 

Sredstva za zaščito pred in po sončenju ter repelenti

Dopustovanje v poletnih mesecih že samo po sebi pomeni večjo (nemalokrat pa prekomerno) izpostavljenost soncu, zato se oskrbimo z ustreznim zaščitnim faktorjem. Nanašajmo ga večkrat, ne glede na to, kateri faktor uporabimo. Pred neposrednim soncem obvarujmo dojenčke in majhne otroke, zanje uporabimo 100-odstotne mineralne zaščitne faktorje. Če smo dovzetni za sončne alergije, je priporočljivo preventivno jemanje antihistaminika, približno teden dni pred odhodom na dopust. Dva do tri tedne pred njim pa lahko začnemo tudi z jemanjem pripravka, ki vsebuje vitamine in antioksidante za boljšo prehrano kože, njen lepši izgled in za manjšo možnost pojava sončnih alergij (npr. braunemon, bronz plus, oenobiol solaire, inneov itd.). Ne pozabimo z ustreznim zaščitnim faktorjem zaščititi tudi ustnic. Pomembno je, da izsušeno kožo po kopanju in sončenju pravilno negujemo, se pravi, da jo oskrbimo z zadostno količino vlage. Še posebej skrbno je treba negovati opečeno in pordelo kožo, mazilo proti sončnim opeklinam pa je priporočljivo hraniti v hladilniku. Če uporabljamo antihistaminski pripravek za lokalno zdravljenje (fenistil), se z njim namažimo zvečer, ker lahko neposredna izpostavljenost sončni svetlobi povzroči nastanek fotosenzitivnih reakcij (preobčutljivost kože na sonce). Če uporabljamo kremo z zaščitnim faktorjem sočasno z repelentom, repelent vedno nanesimo kot zadnjega. Če potujemo na malarična področja, naj vsebuje repelent (poleg tega, da se zaščitimo z zdravili) vsaj 30 % DEET-ja. Veliko zdravil lahko ob sočasni izpostavljenosti soncu povzroči t.i. fotosenzitivne reakcije (npr. sulfonamidni antibiotiki, nekateri antidepresivi, antihipertenzivi, nesteroidni antirevmatiki itd.), zato je najbolje povprašati v lekarni, ali je sončenje ob jemanju naših zdravil primerno ali ne.

 

Zdravila za samozdravljenje

V potovalno lekarno sodijo tudi zdravila za blaženje driske in rehidracijski praški, saj je driska najpogostejša nadloga, ki lahko zagreni naš dopust. Oskrbimo se z aktivnim ogljem in probiotiki (slednji so najbolj praktični v pastilah ali tekočini). Če se odpravljamo v kraje, kjer je možnost pojava driske še posebej velika, je probiotike priporočljivo jemati že nekaj dni pred odhodom, saj lahko s tem zmanjšamo kasnejše prekomerno razmnoževanje škodljivih črevesnih bakterij. Oglje je učinkovito pri akutni diareji, ki je posledica bakterijske in virusne infekcije prebavil, saj veže nase toksine (viruse in produkte bakterijskega metabolizma). Oglja nikoli ne uživajmo sočasno z mlekom, najbolje ga je raztopiti v vodi, lahko tudi v čaju ali limonadi. Tablete je priporočljivo zdrobiti, saj se tako poveča aktivna površina za vezavo. Časovni razmik med jemanjem aktivnega oglja in ostalih zdravil naj bo vsaj dve uri.

 

Če smo nagnjeni k pojavu alergij, vzemimo s seboj antihistaminik (brez recepta so nam na voljo claritine, flonidan, rinolan, letizen). Če smo dovzetni za potovalno slabost, nam je na voljo dramin z aktivno učinkovino dimenhidrinat, ki je po svoji sestavi antihistaminik, uporablja pa se zlasti za preprečevanje potovalne slabosti, saj deluje antiemetično. Vzamemo jih pol ure pred potovanjem (odrasli eno tableto, v ustrezno manjšem odmerku pa jih lahko jemljejo tudi otroci od enega leta dalje) in po potrebi odmerek ponovimo vsake 4 ure. Kot neželeni učinek se lahko pojavita zaspanost ali občutek suhih ust. Manj zaspanosti povzročajo ingverjeve tabletke, ki so prav tako na voljo v lekarnah in specializiranih trgovinah.

 

S seboj je dobro imeti tudi tablete proti bolečinam in vročini (enostavna za jemanje sta npr. aspirin direkt ali lekadol direkt, saj ju ni treba vzeti z vodo), blago odvajalo za težave z zaprtjem in pa antacide za primer želodčnih težav.

 

Vsakdo sam najbolje ve, h katerim težavam je bolj nagnjen tudi sicer, ne le na potovanju, zato dajmo poudarek tistim zdravilom, ki jih pogosteje potrebujemo tudi doma.

 

Potovalno lekarno shranjujmo pri temperaturi do 25 °C (izjema so zdravila, ki jih je treba hraniti v hladilniku), ne izpostavljajmo je neposredni sončni svetlobi, zdravila naj bodo nedosegljiva otrokom in shranjena v originalnem ovoju skupaj z navodili za uporabo. Za zaščito pred velikimi temperaturnimi spremembami lahko uporabimo aluminijasto folijo.

 

Zanimivost

Na letalu, kjer je zrak suh, pijmo brezalkoholne in brezkofeinske pijače, najbolje vodo. Če imamo težave z mašenjem ušes, si lahko pomagamo z žvečenjem žvečilnega gumija. Za zaščito pred nastankom krvnih strdkov, ki se lahko pojavijo celo pri zdravih ljudeh, če dolgo časa sedijo, pogosto vstanimo, mišice raztezajmo tudi sede, pomaga pa tudi nošnja ustreznih kompresijskih nogavic. Za zaščito pred nastankom strdkov pa lahko (če bo naš let daljši) po posvetu s farmacevtom nekaj dni pred odhodom jemljemo tudi po 100 mg acetilsalicilne kisline dnevno.

 

Zanimivost

Loperamid (seldiar) je zdravilo, po katerem povprašuje veliko popotnikov, a je pa na voljo le na recept, saj se sicer uporablja za simptomatsko zdravljenje akutnih in kroničnih drisk neinfekcijskega izvora. Prvi nujen ukrep pri pojavu driske je nadomeščanje tekočine in elektrolitov, da ne pride do dehidracije. Treba pa je poskrbeti tudi za vezavo toksinov, ki so povzročili okužbo v črevesju (oglje). Šele potem je smiselna uporaba loperamida, ki zmanjšuje peristaltično gibanje črevesja in s tem preprečuje izgubo vode ter elektrolitov. Če se v blatu pojavi kri, loperamida ne smemo jemati brez antibiotika. Če nam zdravnik za potovanje v odročne predele predpiše antibiotik, nam mora podati tudi natančna pisna navodila za primer njegovega jemanja. Če sočasno z antibiotikom jemljemo še probiotike, pazimo na presledek v jemanju, ki naj bo vsaj 3 ure, kajti tudi mlečnokislinske bakterije v probiotikih so občutljive na delovanje antibiotika.

 

Citati

»Dopustovanje v poletnih mesecih že samo po sebi pomeni večjo (nemalokrat pa prekomerno) izpostavljenost soncu, zato se oskrbimo z ustreznim zaščitnim faktorjem.«

 

Kdaj je potenje prekomerno?

Natančnega kriterija med »normalnim« in prekomernim potenjem pravzaprav ni. Povečano znojenje je tisto, ki je za človeka moteče v tolikšni meri, da poišče pomoč. Dermatologi ločijo primarno in sekundarno hiperhidrozo, oboje pomeni prekomerno znojenje, vendar se razlikujejo vzroki, ki so privedli do tega neprijetnega pojava. Izraz sekundarna hiperhidroza opredeljuje tisto povečano znojenje, ki je posledica nekega drugega bolezenskega stanja, medtem ko primarna hiperhidroza med pacienti prevladuje. Že pogovor in pregled podata zdravniku dobro sliko splošnega zdravstvenega stanja pacienta in morebitnih kroničnih bolezni, kajti prekomerno potenje je lahko tudi eden od njihovih spremljevalnih simptomov. Med pogostejšimi kroničnimi boleznimi, pri katerih lahko pride do pojava sekundarne hiperhidroze, so različne nevrološke bolezni, torej bolezni, povezane z živčevjem. Sekundarno hiperhidrozo lahko povzročajo tudi nekatere duševne bolezni, različne vrste karcinomov, torej maligna obolenja, navsezadnje pa je sekundarna hiperhidroza včasih tudi posledica febrilnih stanj, npr. viroz, ki potekajo brez izrazitih bolezenskih znakov, pravzaprav je ob splošnem slabšem počutju močnejše potenje lahko tako rekoč edini vidni znak takšne bolezni.

 

 

Junij, 2009

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja