Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

»Poškodbo sem dobil pri 18 letih … En petkov večer sem se ga zapil s prijatelji, ker sem popravil šolo, in sicer sem v treh mesecih popravil sedem predmetov. Pod vplivom alkohola sem z motorjem brez čelade zapeljal na cesto, pod avto … Danes ne morem pisati, leva roka je spastična, desna se mi trese, zato uporabljam računalnik, tako da fiksiram roko. Ne morem hoditi, ne morem normalno delovati, se vključevati v športne aktivnosti, v delo od prej. Manj sem samostojen. Kratkoročni spomin mi dela težave. Imam manj družabnega življenja. Prilagajam se novemu načinu življenja, se učim novih stvari.«  

To je izkušnja mladega Boruta. Mladostniška lahkotnost ga je za tri tedne pahnila v komo, leto zatem pa je prišel v Zavod za varstvo in rehabilitacijo  po poškodbi glave Zarja, kjer je nenehno aktiven. Dijake seznanja s posledicami nepremišljenega ravnanja in poškodbami glave.

Marca letos je bila prvič izvedena nacionalna konferenca o dolgotrajni pomoči osebam po pridobljenih možganskih poškodbah, osebam kot je Borut. Organiziral jo je Zavod Zarja, k sodelovanju je povabil strokovnjake iz Velike Britanije, Slovenije, uporabnike storitev in njihove svojce. Na srečanju so med drugim sklenili, da je treba strokovno in širšo javnost še naprej osveščati o potrebah oseb s pridobljeno možgansko poškodbo, sprejeti strategijo pomoči za osebe po poškodbi do leta 2015, bolje povezovati izvajalce storitev med seboj, sprejeti ustrezno zakonodajo in urediti terminologijo. 

Avtor: Andreja Hergula

 

Danes večini poškodovanih uspe preživeti

Približno polovica možganskih poškodb nastane v prometnih nesrečah. Po statističnih podatkih tovrstne poškodbe naraščajo. V zadnjih petih letih je bilo poškodovanih 3.500 ljudi letno. Največji del poškodovanih spada v aktivno in ustvarjalno populacijo, ki je stara od 15 do 30 let. Dejstva kažejo, da je pred letom 1972 90 odstotkov težko poškodovanih umrlo zaradi posledic poškodbe, danes pa jih 80 odstotkov uspe preživeti. Najprej sledi urgentno zdravljenje, nato rehabilitacija na Inštitutu za rehabilitacijo Soča. Tisti, ki se zaradi obsega težav po poškodbi ne uspejo kakovostno vključiti v družbeno okolje, pridejo še v enega izmed zavodov za dolgotrajno rehabilitacijo, kjer lahko ostanejo, dokler storitev potrebujejo.

 

Šok ob nesreči, zatem pa še drugi

Poškodovani se soočijo s travmo ob izkušnji, ki je ogrozila njihovo življenje. Poleg tega pa jih kasneje mnogokrat prizadene še kronična osamljenost, izguba sposobnosti pred nesrečo oz. nenehen občutek sramu in neuspeha, kar pomeni kronični stres za posameznika. Poleg tovrstnih pa lahko pride po poškodbi možganov še do omejitev v gibanju, govoru, čutenju in do drugih težav, kot so npr. slabša pozornost in spomin, glavoboli, upočasnjenost pri sprejemanju informacij, zanikanje težav, depresivnost, tesnobnost, težave v komunikaciji in osebnostne ter vedenjske spremembe (npr. agresivno vedenje, egocentričnost, zmanjšana uvidevnost).

 

Svojci, potrpežljivo in po urniku

Poškodba ne prizadene samo poškodovanca, temveč postavi v nov položaj tudi njegove svojce. Po besedah Eli Rotar, dipl. del. terapevtke, zaposlene v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu RS Soča, je okrevanje po poškodbi dolgotrajen proces. Ko poškodovanec ne potrebuje več intenzivne terapije in je odpuščen domov iz temu primerne rehabilitacijske ustanove, bo po vsej verjetnosti bolje kot v rehabilitacijski ustanovi deloval v spodbudnem domačem okolju. Kako naj svojci v tem novem položaju organizirajo dan? »Družinski člani morajo postaviti določena pravila, ki se jih bodo vsi držali. Za vse je koristno, da izdelajo nekakšen urnik opravil, seveda v skladu s stanjem in z zmožnostmi njihovega družinskega člana. Vse, kar lahko stori sam, naj tudi stori, kjer pa se pojavijo težave, lahko spodbuda in ustrezna mera pomoči dajeta občutek, da je bil uspešen oziroma je bil v pomoč. To je nujno potrebno za njegovo samopodobo, s tem ohranja delovne navade, kar je predpogoj za boljšo kakovost življenja,« meni Rotarjeva.

 

Ponovno se naučiti uporabe bankomata …

Seveda pa svojci po določenem času ugotovijo, da bližnjemu s hudo poškodbo možganov doma ne morejo nuditi tako kakovostne, uspešne in mnogovrstne pomoči, kot jo lahko ponudijo strokovnjaki. Zavodi za celostno dolgotrajno rehabilitacijo po poškodbi glave so v Sloveniji štirje: Zavod Zarja v Ljubljani, Zavod Korak v Kranju, Zavod Naprej v Mariboru in VDC Nova Gorica. Te štiri ustanove oz. bolje rečeno strokovni delavci skušajo celostno in osebno obravnavati vsakega uporabnika, ki pride k njim. Kaj je cilj rehabilitacije? Po besedah Irene Reberšak, direktorice Zavoda Zarja, naj bi se uporabnik v njihovi oskrbi med drugim naučil »obvladovati ožje in širše domače okolje ter v njem ponovno pridobiti časovno, krajevno in osebnostno orientacijo, obvladovati svoja čustva, uporabljati pridobljen način verbalne in neverbalne komunikacije, konkretnih stvari, npr. uporabe avtobusa, bankomata, pošte in vseh drugih stvari, potrebnih za čim bolj samostojno življenje. Učiti se mora iz izkušenj, tako pozitivnih kot negativnih, in naučeno uporabljati v novih situacijah.

 

Rehabilitira jih množica strokovnjakov

V procesu dolgotrajne rehabilitacije posameznika sodelujejo tako zdravniki kot tudi pedagogi in socialni pedagogi. Z njimi se poškodovanec uči uporabe čustev in vedenja ter socialnih veščin. Poškodovanemu se ob nesreči življenje obrne na glavo. Pojavljajo se osebne stiske, osebe težje sprejemajo sebe in stanje, v katerem so se znašli, zato jih psihologi in psihiatri prek psihoterapevtskih obravnav (v kombinaciji z medikamentoznim zdravljenjem) naučijo strategij za premagovanje težav, omilijo osebnostne motnje, učijo se avtogenega treninga, vodijo terapevtske skupine itd. Poleg naštetega je v rehabilitaciji pomembna tudi vloga socialnega delavca (pomoč pri organizaciji osebe v družbi, delo s skupinami, preprečevanje socialnih stisk), defektologa, socialnega pedagoga, tehnologa in še vloga fizioterapevta, delovnega terapevta, logopeda ter medicinske sestre.

 

Uspešni in samozavestnejši, če delajo

»Delo pomembno določa posameznikovo samozavest, veča njegovo samopodobo, mu

omogoča aktivno družbeno udeležbo in veča zmožnosti. Vključevanje v zaposlitev pod

posebnimi pogoji mora biti prostovoljno, uporabnika mora veseliti. Delo mora biti

tako organizirano, da bo napredoval in se čutil uspešnega in zadovoljnega,« pove o pomenu dela za osebe po možganski poškodbi Renata Levičnik, dipl. del. terapevtka, iz Zavoda Zarja. V omenjeni ustanovi so mnenja, da je delo pomembna pot za vključevanje oseb s posebnimi potrebami v življenje. Poškodovanim v delovni enoti omogočajo zaposlitev pod posebnimi pogoji, kjer delajo lastne izdelke in izdelke za zunanje izvajalce. Uporabniki so za svoje delo nagrajeni. Delajo tudi v t.i. Zelenem programu, kjer se ukvarjajo s pridelavo gob šitak. Nekatere osebe, ki jim poškodba to dopušča, pa so zaposleni pod posebnimi pogoji v trgovskih centrih in opravljajo lažja dela.

 

Tudi kužki pomagajo

V Sloveniji je za razliko od tujine vključevanje terapevtskih psov v programe ustanov še na začetku. Psi lahko po besedah Nataše Ogrin Jurjevič, dipl. del. ter., predsednice društva za terapijo s pomočjo psov, pomagajo pri rehabilitaciji na več načinov: terapija poteka pod nadzorov strokovnjakov, ki je primerljiva z muzikoterapijo, likovno oz. plesno terapijo. Naslednji način pomoči so aktivnosti, ki temeljijo na stiku človeka z živaljo, tretji pa je družabništvo, pri čemer gre za spontano druženje s psom.

Ogrin Jurjevičeva trdi, da izšolani terapevtski psi osebi po poškodbi možganov pomagajo v tem, da oseba »hitreje spregovori o strahovih, težavah, s katerimi se srečuje, mu je glavna motivacija, da zjutraj vstane in se potrudi obleči in oditi v širše okolje. Pomaga mu, da sprejme pripomočke za gibanje, branje, oblačenje in da se lažje sooča s čustvi.« Konkretno naj bi poškodovanec od tovrstne terapije imel naslednje koristi: lažje vživljanje v situacijo, usmerjenost v sedanjost, osredotočanje na zunanji svet, sprejemanje in zbliževanje, razvedrilo in zmanjševanje osamljenosti, socializacija, zagotovljena potreba po dotiku, pozitivni duh, izboljšana koncentracije, spodbudo, smiselnost življenja, samospoštovanje, zmanjševanje stresa in napetosti, zniževanje krvnega tlaka, odvračanje od bolečine in slabosti, povečanje uporabe lokomotornega sistema.«

 

Ko se mišljenje spremeni za 180°

Možganska poškodba, še posebej hujša, človeka popolnoma spremeni. Spremeni se razmišljanje, cilji. Včasih celo na bolje. Borut iz prispevka pripoveduje: »Življenje sedaj vidim. Moram delati, če hočem iz sebe kaj narediti. Prej mi je bilo vse lahkotno, nisem imel obveznosti. Vse je bilo samoumevno. Občutek odgovornosti sem razvil šele sedaj.«

 

Ste vedeli, da …

… je plavanje po mnenju nekaterih strokovnjakov izredno pomembna športna panoga za osebe po poškodbi možganov, saj ob marsikaterih drugih pozitivnih učinkih lahko pozitivno vpliva na njihovo samopodobo na enak način kot različne oblike psihoterapije?

 

… so v zavodih po poškodbi glave zelo zaželeni prostovoljci? Zavod Zarja na spletni strani www.zavod-zarja.si poziva dijake, študente, zaposlene, upokojence in vse, ki so pripravljeni nekaj ur tedensko ali pogosteje sodelovati z uporabniki, da pridejo in postanejo spremljevalci pri vsakodnevnih aktivnostih uporabnikov. Pogledate lahko tudi na spletne strani drugih zavodov, ki se nahajajo v Kranju, Mariboru in Novi Gorici.

 

 

Julij – avgust, 2010

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja