Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Urgentna medicina je dokaj mlado področje v medicini, saj ima svoje začetke v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ukvarja se z oskrbo akutno in kritično bolnih ter poškodovanih ljudi, katerih obravnava ne sme biti odložena

Avtor:Maja Vičič, dr. med.

 

Ko štejejo sekunde

V obravnavo urgentnega zdravnika so vključeni bolniki vseh starostnih skupin in z vsemi možnimi nujnimi stanji. Ravno zaradi slednjega in širokega nabora bolezni in poškodb, s katerimi prihaja v stik pri vsakdanjem delu, mora urgentni zdravnik imeti široko teoretično znanje in obvladati praktične veščine, značilne za cel spekter različnih medicinskih usmeritev, od kirurških, ginekoloških, anestezioloških, kardioloških ter preostalih internističnih in pediatričnih. Ker je v nujnih primerih mnogokrat zelo težko že na začetku postaviti dokončno diagnozo, je osnovna naloga urgentnega zdravnika najprej prepoznati ogroženega bolnika, mu pomagati iz neposredne življenjske ogroženosti, podpreti njegove življenjske funkcije ter ga stabilnega v čim krajšem času prepeljati v bolnišnico, kjer ga preda ustreznim specialistom.

 

Po končani medicinski fakulteti je po šestmesečnem pripravništvu treba najprej opraviti strokovni izpit, nato sledi specializacija iz urgentne medicine, ki traja pet let. V tem času mora bodoči urgentni zdravnik opraviti številne predpisane preglede in posege z vseh področij medicine. Po opravljenem specialističnem izpitu je specialist urgentne medicine popolnoma samostojen pri svojem delu, zaposli pa se lahko na urgentnem oddelku bolnišnice oz. v predbolnišnični enoti. Slednja poleg ambulantnega dela vključuje tudi delo na terenu, kamor se po nujnem klicu urgentni zdravnik odpelje skupaj z dvema reševalcema. Trenutni sistem v Sloveniji je tak, da kot urgentni zdravnik dela specialist družinske medicine, ki je poleg lastne specializacije opravil tudi številna druga izobraževanja s področja nujnih in kritičnih stanj odraslih in otrok.

 

Pogovarjali smo se z asist. Dejanom Kupnikom, dr. med., specialistom družinske medicine, ki je že deset let zaposlen v prehospitalni enoti Zdravstvenega doma Adolfa Drolca v Mariboru.

 

 

Pri nas je specializacija iz urgentne medicine še precej mlada veja medicine. Kdo je lahko zaposlen kot urgentni zdravnik?

Urgentnih zdravnikov pri nas (še) ni. Specializacija iz urgentne medicine je najmlajša pri nas in prve specialiste bomo dobili čez tri do štiri leta. Organizacija splošne nujne medicinske pomoči pri nas je taka, da teren, torej predbolnišnično okolje, vključno s splošno dežurno ambulanto, pokrivajo specialisti družinske medicine. Vsi morajo imeti dodatna pridobljena znanja iz vseh področij urgentne medicine. V večjih krajih so ekipe namenjene izključno reševanju urgentnih primerov na terenu in ambulanti, v manjših krajih, kjer takih pogojev nimajo, pa to delo občasno opravljajo splošni oziroma družinski zdravniki, ki sicer delajo v svojih rednih ambulantah.

Splošna nujna medicinska pomoč kot jo poznamo danes, ni tako stara. Še pred nekaj več kot desetimi leti sta na teren odhajala le reševalec in voznik, ki sta bolnika ali poškodovanca za silo oskrbela in ga čim prej peljala v bolnišnico po načelu »poberi in pelji«. Zdravnik takrat še ni bil član terenske ekipe in seveda je tudi zato kakovost dela šepala. Ob razvoju medicine v devetdesetih letih je postalo kaj kmalu jasno, da bo treba tudi na terenu zagotoviti bolj kakovostno oskrbo, ki bi povečala možnost preživetja urgentnih bolnikov.

 

Kako poteka šolanje za urgentnega zdravnika?

Po zaključeni medicinski fakulteti sledi šestmesečno pripravništvo in strokovni izpit. Specializacija družinske medicine in sedaj tudi iz urgentne medicine sta tisti, ki omogočata delo v službi nujne medicinske pomoči. Po opravljenem specialističnem izpitu je treba za redno izvajanje dela opraviti vse tečaje s področja oskrbe in oživljanja poškodovanca, oživljanja odraslih in otrok ter drugih posebnih nujnih stanj. Vsi ti tečaji so mednarodno priznani in uveljavljeni. Imamo pa to možnost, da se po zaključku dela na urgenci umaknemo v družinsko ambulanto. Enako možnost bodo imeli tudi bodoči specialisti urgentne medicine, ki morajo med specializacijo spoznati tudi družinsko medicino.

 

Kdaj vas je prvič »premamil« duh urgence in v čem je čar tovrstnega dela?

Zametki segajo morda že v starost dveh do treh let, ko sem tako kot vsak otrok, ki je slišal sireno, stekel do okna, pritisnil nos ob steklo in vzhičeno čakal na »tilu lilu«. Moji starši pravijo, da sem potem, ko je reševalni avto šel mimo, še dolgo čakal ob oknu in le stežka so me zamotili s čim drugim.

Po opravljeni fakulteti sem razmišljal o dveh smereh, in sicer intenzivni in pediatriji. Za slednjo sem bil že prepričan, saj mi je delo z otroki bilo vedno blizu zaradi njihove neposrednosti in iskrenosti v izražanju. Na koncu je vendarle padla odločitev za službo nujne medicinske pomoči. K temu je pripomogel tudi prof. Štefek Grmec, ki si je edini izmed vseh, ki so me želeli zaposliti, vzel dovolj časa in brez olepševanja orisal vse čare in tiste manj prijetne vidike te službe. Urgenca zahteva hitro, vendar preudarno in natančno ukrepanje v tistem neskončno kratkem trenutku, ki ga imaš na voljo. Na terenu si sam, nimaš zaledja drugih specialistov, kot je običajno v bolnišnici. Tam si odvisen od lastnega znanja in iznajdljivosti ter kolegov reševalcev, ki jim moraš zaupati ne le bolnikovo, temveč dobesedno tudi svoje življenje, saj se marsikdaj znajdemo v ogrožajočih okoliščinah: nevarna in hitra vožnja, delo v nevarnih pogojih na terenu (gozdovi, prepadi, delovne nesreče, reševanje iz zmečkanih avtomobilov in tovornjakov, od koder je treba poškodovanca dobiti, napadi živali, …). Kakorkoli, ravno to, da ima nek ukrep tako jasen in hiter učinek, me je še posebej privlačilo, kot tudi raznovrstnost in paleta aktivnosti, ki jih počne urgentni zdravnik. Zato trenutno raje ostajam tu, kjer vidim, da ima moje delo nek neposredni učinek, poslanstvo družinskega zdravnika pa skušam ohranjati z raznimi javnimi predavanji in s članki s področja zdravega načina življenja.

 

Marsikdo si ne zna predstavljati, kako poteka vaše delo. Kako običajno poteka dan urgentnega zdravnika?

Naše delo traja 12 do 24 ur. Gre za prehospitalno obliko nujne medicinske pomoči izven bolnišnice in v urgentni ambulanti. Ob aktivaciji se s kolegi reševalci urgentno peljemo na teren do poškodovanca ali nenadno hudo obolelega bolnika, včasih tudi na porode, saj skrbimo za populacijo vseh starosti, včasih tudi na kraj nasilnih dogodkov. Če ne zaradi potrebe po pomoči, pa zaradi strokovnega ogleda, ki je pomemben za naslednje pravne in druge korake.

Pri delu uporabljamo opremo, težko skupaj nekaj deset kilogramov, ki jo treba prenašati s seboj, ne glede na oddaljenost dogodka. Pri vračanju je temu treba prišteti še težo bolnika. Padcev in drugih poškodb sploh ne štejemo več, le večkrat pomislimo na udobje bolnišnice, ko se prebijamo navkreber po gozdu, podrasti in ko oskrbujemo bolnika v hlevu, ki ni ravno operacijska dvorana. Da temperaturnih okoliščin sploh ne omenjam. Ta vidik službe je ostalim ponavadi skrit, saj se nihče od nas zaradi tega ne pritožuje. Vse, kar želimo in moramo, je v danih razmerah ustrezno oskrbeti bolnika, ga stabilizirati in čim prej prepeljati v oskrbo bolnišničnim kolegom. Kadar delam v ambulanti, sem z enako ekipo zadolžen za pomoč vsem tistim bolnikom, ki jih pripeljejo kolegi reševalci, pa tudi tistim, ki pridejo po pomoč sami, če gre seveda za nujno zdravstveno stanje. Na srečo nam gre UKC Maribor na roko in omogoča delo v ambulantah, ki so v osrčju bodočega urgentnega centra, prav tako pa imamo v neposredni bližini vse ostale diagnostične lokacije in nekaj drugih specialistov, s katerimi pogosto sodelujemo.

 

V televizijskih nadaljevankah so urgentni zdravniki prikazani kot neustrašni in iznajdljivi. Katere so lastnosti, ki bi jih moral imeti urgentni zdravnik?

V prvi vrsti pripravljenost in sposobnost za delo v težkih delovnih pogojih, sposobnost ohraniti mirno kri v kaotičnih razmerah, preudarnost v odločanju, ko je ne le psihično, temveč tudi fizično zelo težko ostati »na nivoju«. Vsekakor je zaželena še sposobnost vodenja in usmerjanja ekipe med intervencijo. Psihična stabilnost je po mojem mnenju tista, ki človeku pomaga prebroditi še tako težko strokovno in čisto človeško krizo ob ponavljajočih se težkih prizorih.

Spretnosti, ki jih zahtevajo urgentni posegi, so nekaj, kar se da priučiti, so pa pri tem eni bolj, drugi manj uspešni. Ne gre pozabiti, da je pri urgentnem delu zelo pomembna dobra priprava že pred intervencijo. Lahko si zelo dober praktični mojster, vendar ti prav nič ne pomaga, če v zadnjem trenutku iščeš pripomoček, ki bi si ga moral pripraviti že davno prej. Zaradi tega je ogrožen bolnik in vse ostalo, kar to potegne za seboj.

Pri svojem delu se vedno skušam organizirati in pripraviti na vse situacije, vendar pa je urgenca svet nepredvidljivosti, saj se ti lahko že v naslednjem trenutku poruši vse, kar si dotlej načrtoval. Zato je prilagodljivost, sposobnost v danih okoliščinah izvleči najboljše iz sebe, kolegov in situacije tista lastnost, ki jo mora nekdo, ki se s tem ukvarja, imeti dobršno mero.

 

Ali se vam kdaj zgodi, da se med vaše delo vpletejo tudi čustva?

Tudi mi smo le ljudje in marsikatera situacija, ki smo ji priča pri urgentnih obravnavah, se nas dotakne v vseh pogledih. Tudi orošeno oko ni redkost potem, ko je vse za nami, kljub temu pa je treba delo pred tem opraviti zbrano in vestno. Priznam da, da marsikdaj tudi sami izzivamo usodo, ker želimo nekomu čim prej pomagati in pri tem ne pomislimo na lastno varnost. Vem, da je to prvi pogoj, ki ga učimo tudi druge, ampak povejte mi, kako se zadržati, ko nekaj metrov stran nekdo umira, ti bi pa moral počakati, da druge službe opravijo svoje delo? Morda je zato med nami tako visoka stopnja ukvarjanja z raznimi aktivnostmi, kot so gorsko kolesarjenje, planinarjenje, trekingi, slikanje in pisanje, ki pomagajo sprostiti nabrane napetosti.

 

Se vam zdi, da je delo urgentnega zdravnika dovolj cenjeno?

Vsi, ki opravljamo to delo, tega ne počnemo zaradi ugleda, ker bi si sicer izbrali drugo delo. Smo si pa kolegi enotni v mnenju, da je naše delo, glede na obnašanje ljudi in včasih (ne)kolegialne odnose drugih specialistov, med manj cenjenimi. Ne vem, kaj botruje takemu odnosu, upam le, da bo v prihodnosti med nami več zavedanja, da smo tukaj vsi le za to, da nekomu pomagamo in da je največja moč v sodelovanju in ne razdvajanju.

Lepo je tudi, če se kak bolnik, ki je bil kritično bolan in je preživel tudi zaradi našega dela, »pride kasneje pokazat«. Redki pridejo do nas po končani obravnavi. Saj ne, da bi hrepeneli po hvali, vendar je izredno prijeten občutek, ko vidiš, da je nekdo, ki je bil na robu, spet polno aktiven in s svojimi najdražjimi.

 

V zadnjem času večkrat slišimo o nasilju na delovnem mestu. Kako je s tem v urgentni medicini?

Z verbalnim in s fizičnim nasiljem smo se srečali praktično vsi, ki delamo na urgenci. Zgodile so se že poškodbe glave, zlomi udov, metanje medicinskih pripomočkov v glavo, potiskanje v steno, klofute, grožnje s hladnim in s strelnim orožjem. Ljudje izsiljujejo, grozijo, žalijo, napadajo. Vse to, da bi nekako izsilil pregled ali da bi prišli na vrsto pred drugimi.

Zgodilo se mi je že, da smo šli na teren k nekomu, ki naj bi mu bilo slabo, potem ko ga je zapustila partnerka. Dobili nismo nobenih drugih podatkov. Ob prihodu na mesto dogodka vstopimo v stanovanje in pred nami dvocevna puška, s katero se je gospod želel ustreliti, ob našem prihodu pa jo je uperil v nas in želel sprožiti. Le sreči se lahko zahvalimo, da je bil gospod tako pijan, da ni mogel pravočasno sprožiti. Ob naknadnem poizvedovanju smo izvedeli, da je gospod rekel sosedom, da ne zdrži več brez partnerke in da se bo ustrelil, sosedi pa so nam to zamolčali, ker so se bali prihoda policije. In kar nekaj je takih zgodb, ki bi se za marsikoga od nas lahko končale tragično.

 

Kaj bi bilo po vašem mnenju zavoljo tega treba spremeniti?

Na terenu so okoliščine žal nepredvidljive in je težko narediti karkoli, razen da se držimo ustaljenih protokolov, ki so usklajeni z gasilci, s policijo in z gorsko reševalno službo. V ambulanti pa je mogoče narediti marsikaj. Videonadzor, prisotnost uniformiranega in za ukrepanje pooblaščenega varnostnika, tudi morebitna fizična pregrada med čakalnim in ambulantnim prostorom, tako da v prostore slednjega ni mogoče priti. Zmanjšanje nasilnih dejanj smo v naši službi dosegli z ustrezno organizacijo sprejema in razvrščanja bolnikov v stopnje nujnosti in rednega obveščanja o predvidenem času čakanja.

 

Tekom svojega dela se srečujete s smrtjo tako mladih kot starih ljudi. Se zdravnik lahko sploh kdaj navadi smrti?

Mislim, da se smrti nikoli ne moreš navaditi. Nekoč se mi je zapisalo, da se je nikoli ne navadiš, le novo dimenzijo ji daš. Priznam, da mi je težje sprejeti smrt otroka in nekoga v ustvarjalnem višku, kot smrt nekoga, ki je vsa obdobja življenja živel in preživel polno, a to ne pomeni, da jih obravnavam drugače. Vsem dam enako pozornost in mero obravnave, res pa je, da je pri nekom, ki je izčrpan zaradi dolgotrajne hude bolezni ali starosti, lažje sprejeti smrt.

Kot človek pa vseeno še danes, čeprav sem velikokrat doživel trenutek smrti sočloveka, težko sprejmem to končno poglavje našega življenja, čeprav se zavedam, da je njegov sestavni in neizbežni del. Razmišljanje o tem in trezno soočenje z dejstvom smrti te v takem poklicu najde kaj hitro. Ne poznam nobenega kolega, ki bi mu bilo lahko, ko mu umre bolnik. Pa ne bi želel na tem mestu govoriti o kakšnih napakah, ki lahko do tega privedejo. Enostavno je treba sprejeti dejstvo, da medicina marsikateremu bolniku reši življenje, nekaterih bolnikov pa ob vsem medicinskem znanju ne more.

Še vedno pogosto opažam, da svojci za člana svoje družine zahtevajo prevoz na urgenco samo zato, da ne bi bili priča njegovi smrti. Zavedam se, da je v ozadju marsikdaj občutek lastne nemoči, nesposobnosti soočiti se s tem dogodkom. Pogosto se zgodi, da v urgentno ambulanto pripeljejo reševalci nekoga, ki je v terminalni fazi določene bolezni in umira, a v tistem trenutku zanj ne moremo z medicinskega stališča narediti ničesar več. Lahko pa iz človeškega. Če so svojci takrat prisotni, jim razložim neizhodnost stanja in jim nudim oporo ob spremljanju člana njihove družine. Marsikdaj pa se zgodi, da bližnjih ob umirajočem ni ali ne želijo biti. Takrat s sodelavci v okviru možnosti v ambulanti ali na terenu poskrbimo za dostojnost zadnjih trenutkov tega človeka in ga v tem tudi spremljamo. Osebno se mi človeški stik, prijazna in pomirjujoča beseda v zadnjih trenutkih zdijo vsaj toliko pomembni kot vse ostalo, kar počnemo v naši urgentni službi.

 

Večina ljudi se zdrzne, kadar zasliši sireno. Je tudi pri vas morda tako?

Priznam, da se še zdaj, po desetih letih dela na urgenci, nemirno prestopim, ko zaslišim zavijanje siren. Predvsem to velja za moj prosti čas, ko vem, da se nekje dogaja nekaj resnega. Drugače pa je, ko sem v službi in odhitimo na teren. Takrat se je treba v zelo kratkem času zbrati ter glede na dobljene podatke o bolniku in okoliščinah njegove bolezni ali nesreče in se kar se da hitro in ustrezno pripraviti. Ker je delo urgentnega zdravnika iz leta v leto vedno bolj prežeto s protokoli in algoritmi, ki celoten potek intervencije organizirajo in olajšajo, je tudi neprijetnega občutka ob odhodih na teren vedno manj. Enostavno veš, kaj je treba narediti in imaš tako več časa in energije za nepredvidljivosti, ki jih moraš rešiti na licu mesta. Nelagodje ali celo strah, ki se pojavljata, nekako omili zanesljivost zaradi izkušenj, ki jih pridobiš z leti. Pozitivna trema, spoštovanje do trenutka, v katerem se je nek človek znašel, in želja pomagati, ohranjajo tisto mero ponižnosti, ki je potrebna za uspešno delo in strokovni ter osebni razvoj. Vsako intervencijo, pa če je še tako enostavna, skušam vzeti resno in po njenem zaključku vedno preverim, ali smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.

 

Vas je strah, da bi kdaj v naglici postavil napačno diagnozo?

Strah, občutek nelagodja, da bi v kaosu, v katerem je treba narediti nek red, naredil napako, je vedno prisoten. Najbolj mi pomaga nenehno samoizpraševanje, ali je bilo za nekoga narejeno vse. Vsak dan se za nekaj časa usedem, preletim dokumentacijo tisti dan pregledanih bolnikov in še enkrat kritično ocenim opravljeno. Bolnike tudi raje naročim na kakšno kontrolo več, kot pa da jih dokončno odpustim s kakršnokoli nejasnostjo v ozadju. Priznam, da se mi je enkrat ali dvakrat že zgodilo, da sem bolnika, ki sem ga poprej že odpustil domov, poklical in prosil, če vseeno pride nazaj na nadaljnje opazovanje in diagnosticiranje, ker mi stanje ni dalo miru. Mislim, da ljudje znajo ceniti iskrenost, tudi če vidijo, da bi lahko kakšno stvar naredil bolje.

Medicinsko znanje je vse obsežnejše in nikoli ne bom mogel reči, da obvladam vse. Vedno obstaja nekaj, kar prekaša tvoje znanje. Se pa skušam z vsemi novostmi dobro seznaniti in vedno znova ponavljati že naučeno. Najboljši način dela je ta, da skušaš pri vsakem bolniku vestno narediti vse ali še več, kar določeno stanje zahteva, čeprav se dostikrat zgodi, da neka diagnoza na začetku ni jasna, ali pa se šele kasneje izkaže, da gre za popolnoma drugo stvar. Tu ne gre za neznanje, ampak za dejstvo, da se določene bolezni šele čez čas prikažejo v pravi luči, vse dotlej pa smo zaradi nespecifičnih simptomov in diagnostičnih pokazateljev v temi.

 

Kako gledate na žensko v urgentni medicini?

Glede tega nimam nobenih zadržkov. Strokovnost, spretnost, občutek in moč so odlike, ki jih najdemo na obeh straneh spola. Marsikdo pomisli, da se ženska prav gotovo ne more kosati z moškim pri težkem terenskem delu ali pa zaradi čustvenih stresov, ampak verjemite, da se lahko še kako. Tudi nekateri bolniki se ženski precej hitreje odprejo kot moškemu, tako da je tudi v urgenci že zdavnaj preživeto razmišljanje, da jo lahko opravljajo le moški.

 

Predvidevam, da je med delom tudi precej veselih, morda celo smešnih trenutkov. Vam je kak dogodek še posebej ostal v spominu?

Ja, na srečo je poleg vsega ne preveč prijetnega tudi veliko vedrih trenutkov. Najbolj izstopajo tisti, ko ekipi uspe povrniti življenje nekomu, ki bi bil v drugačnih okoliščinah zapisan zanesljivi smrti. Čeprav so to bolniki, ki se našega truda zaradi okoliščin bolezni in poškodb kasneje ne spomnijo, je vsakemu od nas, ki delamo v tej službi, tak uspeh nekaj posebnega in nas žene naprej.

Živo se spomnim prvega poroda, ki sem ga z ekipo opravil na terenu. Gospo srednjih let naj bi »vsekalo« v križu. Mož je po telefonu povedal, da jo je najprej bolelo le občasno, zadnjo uro pa jo »vseka« že na nekaj minut. Seveda nam je pozabil povedati, da je gospa noseča. Samo sreča je hotela, da smo bili tisti trenutek zelo blizu, saj smo pred tem v bližnjem kraju uro in pol, žal neuspešno, oživljali drugega bolnika. Še vedno pod vtisom tega dogodka smo šli do gospe z bolečinami v križu. In kaj vidimo? Gospa je stokala od bolečin, ležala je pod odejo, ki je kljub temu jasno razkrivala njeno visoko nosečnost. Gospo sem odkril in vljudno prosil, če jo lahko malo pogledam. Pa se je začela obračati na bok, da bi pogledal njen križ, vendar sem ji že rahlo napet zaradi slutnje poroda v teku razložil, kaj mislim, da se dogaja, in da bo dovolj, če da narazen samo noge. Seveda je plod že prihajal in vse ostalo je steklo bliskovito. Porod na terenu je danes redek dogodek in ker nosi tudi priložnost za lep spomin, sem starejše hčere te gospe vprašal, če bi bile zraven in morda pomagale. Takoj so bile za, še posebej, ker se je oče zaradi slabosti umaknil na »varno«. Na srečo je vse steklo brez težav.

Spomnim se tudi starejše gospe, ki sem jo povabil, da se usede na stol. To sem storil tako, da sem z obema rokama in dlanmi obrnjenimi navzgor pokazal na stol zraven sebe. Za hip sem umaknil pogled in ko sem pogledal nazaj, sem videl, kako gospa seda v moje naročje. Tik pred zdajci sem jo prijel za boke, ji v smehu razložil še enkrat, da je nisem vabil na svoja kolena, ampak na stol zraven. Mislim, da smo zaradi smeha tako mi kot bolnica tistih nekaj minut pozabili na vse ostalo …

 

Kako po vašem mnenju ljudem dopovedati, da so urgentne ambulante res samo za urgentne obiske?

Mi ne ustvarjamo zdravstvene politike, ampak smo polno odgovorni za svoje strokovno delo. Kar lahko naredimo, je seznanjanje ljudi z načinom dela ter izobraževanje na področju nujnih stanj. V veliko pomoč je učinkovita in jasna organizacija dela, saj vemo, da je za večino konfliktov odgovorna takšna organizacija dela, ki pušča ljudi v nejasnosti.

Razvrščanje ljudi glede na stopnjo nujnosti pa je nujno potrebno, saj se v nasprotnem primeru lahko zgodi, da pride prej na vrsto nekdo s popolnoma nenevarno boleznijo, medtem ko v čakalnici čaka nekdo, ki mu grozi hudo poslabšanje bolezni ali celo srčni zastoj. Žal pa ljudje izkoriščajo sistem in obiskujejo naše ambulante tudi takrat, ko nujne pomoči ne potrebujejo. Pogosto slišimo izgovore v smislu »pri našem zdravniku je treba dolgo čakati«, ali pa »mi vas plačujemo, zato delajte« itd. Marsikdaj pa celo naši kolegi pošljejo ljudi k nam, ker jih sami nimajo časa pregledati.

Kako daleč seže človeška nesolidarnost in pomanjkanje sočutja, lahko povem iz lastne izkušnje. Nekega dne smo imeli na ambulantni postelji človeka s srčnim infarktom, ki je med obravnavo utrpel srčni zastoj in smo ga morali oživljati. Po nekaj minutah oživljanja smo ga uspeli rešiti, vendar se je zaradi tega čakalna doba za ostale bolnike podaljšala. Nekomu v čakalnici so ob tem popustili živci, vdrl je v ambulanto in kriče zahteval, naj ga pregledamo. Na poziv, naj zapusti prostore, ker imamo nekoga življenjsko ogroženega, je dejal, da ga to niti najmanj ne briga, ker »je on prišel prvi«. Pa to ni osamljen primer.

 

Kako je z nudenjem prve pomoči pri laikih? So ljudje zadosti osveščeni, kar se tega tiče?

Menim, da še vedno ne. Žal se še premalo zavedajo, da so vsi naši ukrepi lahko brezplodni, če že pred našim prihodom žrtvi srčnega zastoja ali bolniku z drugim resnim stanjem ne nudi pomoči. To kaže tudi nedavna raziskava, ki so jo naredili kolegi naše službe. Ugotovili so, da samo okoli dvajset odstotkov laikov, ki pristopijo k žrtvi srčnega zastoja, začne s postopki oživljanja. In le polovica teh izvaja te postopke pravilno. To je po eni strani skrb zbujajoč podatek, po drugi strani pa kaže, da še zdaleč nismo naredili vsega, kar je potrebno na področju izobraževanja laične javnosti. Največji zadržek ljudi je strah, da bodo naredili kaj narobe. Zato skušamo pri poučevanju krepiti ne le samozavest na področju znanja, temveč tudi premagati prej omenjeni strah. Če naredijo vsaj nekaj, je še vedno več kot nič.

Naša služba se aktivno ukvarja s poučevanjem prve pomoči v raznih delovnih in drugih organizacijah. Pred leti smo uspešno izpeljati akcijo osveščanja ljudi o postopkih oživljanja in o ukrepanju ob drugih nujnih stanjih prek zloženk, ki so jih mariborska gospodinjstva dobila na dom. Prav tako ima na naši spletni strani vsakdo dostop do navodil glede najnujnejših ukrepov prve pomoči. Osebno se rad odzovem povabilu raznih društev, šol in neprofitnih organizacij, ki se ukvarjajo z ljudmi in izvedem za njih kak tečaj iz prve pomoči.

 

Ste tudi asistent na dveh fakultetah. Zakaj vas veseli delo s študenti?

Zelo rad se ukvarjam s študenti Medicinske fakultete in Fakultete za zdravstvene vede v Mariboru. Pri delu z njimi imam vsaj občutek, da izkušnje ne gredo v nič, saj so zelo dojemljivi in znanja željni. V okviru predmeta Družinska medicina se z njimi srečujem tudi na temo sporazumevanja z bolnikom, kjer skušamo osvetliti elemente ustreznega komuniciranja, kakor tudi tiste, ki lahko privedejo do slabe komunikacije in s tem tudi do napak pri obravnavi bolnika. Mislim, da se še premalo zavedamo, da je slaba komunikacija odgovorna za večino konfliktov med zdravstvenim osebjem in bolniki ter njihovimi svojci in je pogost vir napak pri delu. Veseli me, da se študenti tega zavedajo in jim ni vseeno.

V prostem času občasno delam v ambulanti za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja, srečujem pa se še z mladimi kolegi pripravniki pred njihovim strokovnim izpitom. S simulacijami urgentnih primerov in vajo praktičnih postopkov skušamo ponoviti večino tistega, kar naj bi pripravnik po šestmesečnem kroženju iz urgentne medicine obvladal. Kot študent in kasneje pripravnik sem bil odvisen predvsem od lastne angažiranosti pri delu in že takrat videl, kako pomembno je mladim kolegom pomagati vsaj s kakšno malenkostjo pri prvih korakih v samostojno delo.

 

Kako najraje preživljate proste urice?

Prostega časa na žalost ostane bolj malo. V nekoliko bolj sproščenem vzdušju doma napišem kak poljudno-strokovni prispevek za razne revije, dam na papir kak dogodek iz lastne prakse, ki ga želim ohraniti za spomin, zaradi poučne in včasih kljub težkim situacijam prijetne vsebine. Občasno izvedem še kak tečaj s področja oživljanja, predvsem pa najdem svoj mir v slikanju, sprehodih, petju in pisanju poezije. Slednja pride ponavadi sama in me najde ob kakšnih težjih službenih ali drugih osebnih izkušnjah.

Že slabih dvajset let sem vegetarijanec, ukvarjam se tudi z jogo, kar mi poleg ostalega pomaga ohranjati neko ravnovesje v življenju. Zaradi specifičnega dela ostajam čvrsto na tleh in vsake toliko časa prevetrim vse, kar je bilo doslej narejenega, potegnem zaključke in poiščem možnosti za nadaljnjo osebno in strokovno rast.

 

 

April, 2011

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja