»Prekomerno aktiven sečni mehur je nadloga, ki muči kar enega od šestih odraslih. Simptomi so moteči in pogosto porušijo normalno življenje osebe. Prekomerno aktiven sečni mehur otežuje ali celo onemogoča socialno življenje, lahko pa se zaradi njega pojavijo tudi težave pri spolnem življenju. Zaradi pretirane aktivnosti mehurja se tudi zmanjša delovna zmožnost, zaradi česar bolniki pogosto menjajo delovno mesto,« nam je o tej dokaj pogosti zdravstveni težavi za začetek povedal Primož Tršinar, dr. med., spec. urologije, iz Splošne bolnišnice Novo mesto.
Avtorica: Maja Korošak
Bolezen zelo spremeni kakovost življenja posameznika. Kako? »Prisili ga, da se izogiba potovanjem zunaj svojega kraja in družabnim dogodkom. Tako rekoč vse dogajanje bolnika se zoži na iskanje najbližjega toaletnega prostora. Pogosto se začne krhati tudi partnerski odnos, saj se bolnik večino časa ukvarja s potrebo po uriniranju in težavami, ki jih ta prinaša, kot pa z bližnjimi,« pojasnjuje dr. Tršinar.
Kako pogosta je ta težava? »Bolezen prizadene približno 400 milijonov bolnikov po svetu. Res pa je, da so simptomi lahko različno hudi. Pri približno eni od treh oseb s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem je prisotna tudi urgentna inkontinenca. Bolezen v enaki meri prizadene ženske in moške. Med spoloma torej ni razlik, te težave ima približno 17 % žensk in 16 % moških. Pri ženskah je sicer prekomerno aktiven sečni mehur štirikrat pogosteje povezan z uhajanjem vode kot pri moških. Pogostost teh simptomov pa se stopnjuje s starostjo.«
Pogosto in tudi nenadno
O čem torej govorimo? Primož Tršinar: »Prekomerno aktiven sečni mehur je po Mednarodnem združenju za inkontinenco definiran kot simptom, pri katerem so prisotni pogosti nezadržni pozivi k uriniranju. Sinonim za prekomerno aktiven sečnik je razdražljiv mehur oziroma nevrogeni mehur. Ne pomeni inkontinence, ampak preprosto potrebo po pogostem uriniranju, mnogokrat je prisotna tudi urgenca oziroma nenadna potreba po uriniranju. Temu se pridružuje tudi večkratno nočno vstajanje zaradi potrebe po uriniranju. Ob tem večinoma ne najdemo patoloških ali metabolnih sprememb, ki bi lahko povzročile prekomerno potrebo po uriniranju.«
Kaj draži mehur?
Pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju ali na kratko PASM je razteznost sečnika zmanjšana, krčenje mišice sečnika se sproži že pri najmanjši polnjenosti. Bolniki imajo tako pogosto občutek močnega tiščanja na vodo. Ob tem pa izločijo le manjšo količino seča. Zaradi česa se sploh pojavi takšna pretirana aktivnost mehurja? »Vzrokov za prekomerno aktiven sečnik večinoma ne poznamo. Sicer pa je lahko sečnik bolj aktiven pri vnetjih spodnjega urinarnega trakta, pri čemer bakterije dražijo sluznico sečnika.
Tudi nekatere pijače, na primer kava in energijske pijače oziroma zelo začinjena hrana, vsebujejo določene snovi, ki lahko povzročijo draženje. Dodatni dejavnik za draženje sečnika so tudi kamni v mehurju.
Sečnik pa lahko dražijo tudi različni dejavniki z zunanje strani in tako prispevajo k nujni potrebi po uriniranju. Težave z odvajanjem blata, pa tudi nekatere ginekološke težave, na primer prolaps ali tumorji na jajčnikih, lahko dražijo zunanjo stran sečnika in tako povzročijo nujno potrebo po uriniranju. Vendar pa v teh primerih ne govorimo o PASM,« pojasnjuje dr. Tršinar.
Povezava z inkontinenco
Kot je še povedal dr. Tršinar, je predvsem pri ženskah težava povezana z inkontinenco oziroma uhajanjem urina. Prekomerno aktiven sečnik je lahko vzrok za urgentno inkontinenco, za stresno pa ne, je pa lahko pridružena PASM.
Pojasnimo, za kaj gre pri stresni in kaj je urgentna inkontinenca. Kot zanimivost povejmo, da ima beseda inkontinenca izvor v latinski besedi incontinens, ki pomeni ‘nemoč zadržati’. Za urinsko inkontinenco gre, kadar pride do nenadzorovanega uhajanja urina. Predvsem takrat, ko obremenjujemo trebuh oziroma medenično dno.
To se na primer zgodi ob kašljanju, kihanju, hoji po stopnicah, hoji po hribu navzdol, skakanju, smejanju, spolnih odnosih, dvigovanju bremen in drugih naprezanjih. Urin uide, ker zapora ne deluje dobro. Tu gre za stresno urinsko inkontinenco. Stresna urinska inkontinenca je posledica oslabljenih mišic in veziva medeničnega dna. V težji obliki lahko vodi v povešenost organov male medenice (maternice, mehurja in črevesja). Tovrstno stanje je žal čedalje pogostejše.
Urgentna urinska inkontinenca pa ni posledica oslabljenih mišic in veziv, pač pa gre pri tem za nenadzorovano krčenje krožne mišice sečnega mehurja, ki jo imenujemo detruzor. Siljenje na vodo spremlja še občutek tiščanja, sečni mehur se ob tem nekontrolirano krči in postane prekomerno aktiven, urin začne uhajati. Urgentna urinska inkontinenca se imenuje tudi nujnostno uhajanje urina.
Zdravljenje je simptomatsko
PASM ni ozdravljiv, lahko pa ga zdravimo in olajšamo simptome, pove dr. Tršinar. »Zdravljenje je večstopenjsko, in preden začnemo z zdravili, bolniku lahko pomagajo nekatere splošne spremembe življenjskega sloga, npr. lahek in primeren dostop do stranišča, izogibanje kofeinu, alkoholu, začinjeni hrani, pitje primernih količin blagih tekočin (voda, čaj) preko celega dneva (približno dva litra na dan).
Bolniki s prekomerno aktivnim sečnim mehurjem namreč menijo, da jih bo manj tiščalo, če bodo manj pili. Vendar je res prav nasprotno: koncentrirani seč bolj draži mehur in sečnik. Pomembno zdravljenje je tudi trening mehurja, kjer bolnik počasi navaja sečni mehur, da ta lahko zadrži čedalje večjo količino seča. S tem se lahko povečana dejavnost mišic sečnika sčasoma zmanjša in bolnik lahko pridobi večji nadzor nad sečnikom. Pri treningu mehurja pomaga tudi vodenje dnevnika uriniranja z zabeleženim časom in zabeleženim volumnom izločenega urina.«
Zdravljenje z zdravili
Obstajajo tudi zdravila za PASM, ki jih zdravnik predpiše, če vedenjska terapija ni bila uspešna. Katera so? »Največja skupina zdravil so antiholinergična zdravila (antimuskariniki), ki v telesu blokirajo nevrotransmitor acetilholin. Ta v mehurju sproži refleks krčenja gladkih mišic. Zdravila tako sproščajo gladke mišice mehurja, ki se zato lahko bolj napolni, preden se pojavijo refleksi za praznjenje.
Druga skupina zdravil pa so agonisti beta 3 receptorjev na sečnem mehurju,« razlaga dr. Tršinar in poudarja, da zdravila ne pozdravijo bolezni, pač pa le lajšajo simptome. Zato so ob jemanju zdravil pomembne tudi vaje za krepitev mišic medeničnega dna.
»Če medikamentozna terapija ne pomaga, obstajajo še injekcije botulinum toksina, ki ga apliciramo v steno sečnika. Uporabljamo tudi minimalno invazivno kirurško metodo, kjer s kirurškim posegom vstavimo nevromodulator, ki vpliva na živce v korenih tretjega sakralnega vretenca, ki so odgovorni za delovanje mehurja. Poseg se imenuje nevromodulacija. Ob tem poznamo še nevrostimulacijo tibialnega živca.« Kot poudarja naš sogovornik, so kirurške metode zdravljenja skrajna metoda.
Treba je spremeniti način življenja
Bolnik si pri prekomerno aktivnem sečnem mehurju lahko najbolj pomaga sam z zdravim načinom življenja. Primož Tršinar svetuje, naj se izogibamo uživanju in pitju hrane in pijače, ki negativno vpliva na sečnik, kot so kava, pravi čaj, alkohol, sladkor, kokakola. Vnetja sečnika preprečujemo z vnosom zadostne količine tekočin (čajev za sečila), pomagajo lahko tudi probiotiki za sečila. K primernejšemu uriniranju pripomore tudi uživanje lahke hrane in redno odvajanje mehkega blata.
Pomemben je tudi trening sečnika (glej trening sečnega mehurja). Prepogosto uriniranje lahko negativno vpliva na sečni mehur, saj se kapaciteta lahko počasi manjša in tudi sečnik se navadi, da je prazen.
Zdravljenje je torej zahtevno in dolgotrajno, zato je najbolje, če težave prepoznamo čim prej. V blažji obliki je zdravljenje namreč lahko uspešnejše. Ob sumu na težave z uriniranjem dr. Tršinar priporoča obisk pri osebnem zdravniku, urologu ali ginekologu, kjer ta z anamnestičnimi podatki in s pregledom določi vrsto oziroma obliko inkontinence. Zdravnik se tudi prepriča, ali ima nekdo težave samo zaradi prekomerno aktivnega sečnega mehurja ali pa je v ozadju še kakšna druga bolezen ali stanje.
Prisotnost štirih simptomov
Vsaj štirje simptomi morajo biti navzoči, da se težave z uriniranjem lahko določijo kot pretirano aktiven sečni mehur. Prvi simptom je povečana pogostost uriniranja, to je več kot sedemkrat ali osemkrat na dan. Prekomerno aktiven sečni mehur nam ne da miru niti ponoči: tudi takrat se vrstijo odhodi na stranišče. Normalno uriniranje je do šestkrat podnevi in enkrat ponoči. Poglavitni simptom pa je nenadna potreba po uriniranju ali urgenca. To pomeni, da se pojavi nenadna, močna potreba po praznjenju mehurja. In to kljub temu da smo ga morda izpraznili pred kratkim. Urgenca mehurja se lahko razvije v urgentno inkontinenco ali nehoteno uhajanje seča.
Trening sečnega mehurja
Trening sečnega mehurja je pomemben ukrep, s katerim si pomagamo pri težavah. Pri tem podaljšujemo vmesni čas med dvema odhodoma na malo potrebo. Ne gre na hitro, trening naj bo postopen, tako da čas v obdobju pol leta podaljšamo na dve do tri ure.
Če je naš začetni interval na primer petnajst minut, potem v štirinajstih dneh skušajmo ta čas podaljšati za pet minut, sčasoma pa tudi na sedem minut. Če moramo malo potrebo opravljati vsako uro, poskušajmo vmesni čas podaljšati za petnajst minut.
S treningom bo sčasoma v mehur prišlo več seča in bo ta sposoben zadrževati večjo količino. Ob tem je priporočljivo izvajanje tehnike za nadzor urgence, da s tem mehur umirimo in lažje zdržimo nekaj minut več.
Ena od teh tehnik je večkratno hitro stiskanje mišic medeničnega dna, ne da bi jih vmes popolnoma sprostili. Drugi način, s katerim si pomagamo, je pritisk na presredek. Na presredek lahko pritisnemo z roko ali pa se usedemo na zvito brisačo. Tako zmotimo refleks in mehur se preneha krčiti. Dobro je vedeti tudi to, da občutek urgence traja največ 30 sekund. Ko ta čas mine, mine tudi urgenca.
ABC
A Prekomerno aktiven sečni mehur močno moti normalno funkcioniranje.
B Vzrokov za PASM ne poznamo.
C PASM je lahko povezan tudi z inkontinenco, nehotenim uhajanjem urina.
