Določena zdravstvena stanja omejujejo oziroma preprečujejo normalno izločanje blata ali urina. Za takšne bolnike je rešitev izločalna stoma, ki omogoča normalno življenje in delovanje tudi takrat, ko črevesje ali urinski trakt odpovesta.
Avtorica: Adrijana Gaber
Beseda stoma je grškega izvora in pomeni usta oziroma odprtino. Gre za kirurško izoblikovano odprtino na trebušni steni, skozi katero črevo izloča svoje izločke. Obstaja več vrst stom: kolostoma (debelo črevo izpeljano na trebušno steno), ileostoma (tanko črevo izpeljano na trebušno steno), urostoma (kirurško narejena odprtina na trebušni steni, skozi katero je potegnjen del tankega črevesa, v katerega sta pripeta oba sečevoda).
Stoma naj bi imela svetlečo, zdravo rdečo barvo, podobna je ustni sluznici. Stoma ni oživčena in je zato skoraj neobčutljiva. Pri izločalni stomi torej del črevesja, lahko je to debelo ali tanko črevo, izpeljejo na površje trebušne stene. Namenjena je izločanju blata. Lahko pa se črevesna stoma uporabi za izločanje urina. Pri kolostomi se izpelje debelo črevo in zato je tudi blato drugačno – je trdnejše in odvajanje ni tako pogosto. Pri ileostomi pa se izpelje tanko črevo. Pri tej je izloček pogostejši, bolj tekoč, in je zato zahtevnejša za nego. Pri urostomi uporabijo del tankega črevesja, po katerem izteka urin.
Poglejmo nekoliko podrobneje vse tri vrste izločalnih stom
Kolostoma
O kolostomi govorimo takrat, ko se debelo črevo spelje skozi trebušno steno. Kirurg na trebuhu oblikuje umetni zadnjik, skozi katerega bolnik s stomo izloča blato. Takšen način odvajanja blata je treba izpeljati zaradi različnih bolezni in težav. Najpogosteje zaradi operativnega zdravljenja raka na debelem črevesju in zadnjika, lahko je tudi kot posledica zdravljenja vnetnih črevesnih bolezni, poškodb črevesja ali zadnjika, prirojenih anorektalnih nepravilnosti, zapore črevesja in nekaterih drugih bolezni. Običajno gre za trajno spremembo, v določenih primerih pa je stoma začasna razbremenitev črevesja.
Ileostoma
Ileum pomeni zadnji del tankega črevesa in ileostoma je kirurško narejena izpeljava končnega dela tankega črevesa na mestu, kjer prehaja v debelo črevo, skozi odprtino v trebušni steni. Običajno je ta stoma v desnem spodnjem delu trebuha. Lahko je začasna ali stalna. O stalni ileostomi govorimo takrat, ko so odstranjeni celotno debelo črevo, danka in zadnjik, tako da je funkcija tega dela prebavil izgubljena in pomeni dokončno stanje ter zato odvajanje blata po naravni poti ni več mogoče. Začasno se ileostomo vstavi, ko je treba začasno izključiti odvajanje blata po naravni poti, pozneje pa obnovijo naravno pot izločanja blata. Blato iz tankega črevesa je v začetku zelo tekoče. Vsebina po ileostomi se sčasoma nekoliko zgosti in volumen se zmanjša. Glavna naloga tankega črevesa je vsrkanje prehrambnih snovi in vode. Encimi v tankem črevesu razgrajujejo hrano v manjše delce, tako da se beljakovine, ogljikovi hidrati, maščobe, vitamini in minerali lahko absorbirajo. Ti encimi v stiku s kožo lahko povzročijo draženje. Da bi se tem težavam izognili, kirurg ileostomo napravi tako, da izstopa za približno dva do pet centimetrov nad površino kože v stomalno vrečko.
Urostoma
Urostoma je prav tako kirurško narejena odprtina, skozi katero odteka seč. Pri urostomi seč izteka neprestano. Kožo je treba skrbno negovati, da tako preprečimo razraščanje glivic. Uporablja se enodelno ali dvodelno vrečko z nepovratno valvulo, ki preprečuje, da bi se seč izlival nazaj proti stomi. Vrečka se prazni preko iztoka na dnu. Pripomočki se menjajo na tri dni, saj seč topi kožno podlago. Bolnik naj redno prazni vrečko, potrebno pa je tudi uživanje vsaj dveh litrov tekočine na dan. Urostoma se vstavlja pri napredovalem raku mehurja, maternice ali prostate, pri skrčenem, zmanjšanem mehurju, nevrogenih okvarah (nedelovanju sečil), pri fistulah, hudi urinski inkontinenci z uničeno sečnico, prirojenih nepravilnostih sečil in pri poškodbah sečil.
Renata Batas, dipl. med. sestra
Pogovarjali smo se z Renato Batas, dipl. med. sestro, enterostomalno terapevtko iz Zdravstvenega doma Ljubljana, ki nam je najprej opisala, kako je stoma videti, pojasnila, kateri so najpogostejši zapleti, ter kako naj bolnik ravna s stomo in kakšna je pri tem vloga medicinske sestre. Stomo najpogosteje ljubkovalno opiše kakor popek vrtnice. »To je sluznica črevesja, živo tkivo, ki se izvija na površje kože. Velikosti so različne, običajno so ovalne oblike. Po operaciji je nekaj tednov še nekoliko otekla, po nekaj tednih pa oteklina uplahne.«
Naša sogovornica je povedala, da poleg izločalnih stom obstajajo še hranilne in dihalne stome. »Hranilna stoma je lahko gastrostoma. To je cevka, vstavljena v želodec, kadar ni možno hranjenje skozi usta. Jejunostoma pa je kateter, vstavljen v tanki del črevesja. Obstajajo tudi traheostome oziroma dihalne stome, ko imajo ljudje kanilo – cevko za dihanje, ki je vstavljena v sapnik.«
Kdaj je stoma potrebna?
»Največkrat so razlog maligne bolezni črevesja – rak na črevesju, vnetna obolenja debelega črevesa, chronova bolezen, ulcerozni kolitis in proktitis, divertikulitis, psevdomembranozni enterokolitis. Stoma je včasih potrebna tudi ob poškodbah črevesja, danke in presredka, prirojenih nepravilnostih anorektalnega predela, fistulah, inkontinenci za blato in ob paraplegiji,« našteva sogovornica in dodaja, da je na srečo preventivni presejalni program Svit zelo uspešen in se rakava bolezen odkrije dovolj zgodaj, da stoma vsaj v teh primerih ni potrebna.
Izločalne stome za blato so lahko trajne ali začasne. Stoma je običajno na trebuhu, levo spodaj so kolostome (iz debelega črevesa), ileostome pa so na desni strani telesa. Prav tako so urostome običajno speljane na desni strani.
Preberite tudi prispevek: Kaj je Crohnova bolezen? – ABCzdravja.si
Preberite tudi prispevek: KVČB – od diagnoze do remisije – ABCzdravja.si
Oskrbovanje stome
Batasova pove, da običajno bolnika, pri katerem je predviden poseg z izidom oblikovanja stome, že pred operacijo seznani s stomo, z njenim videzom in delovanjem (pogovor s kirurgom – operaterjem in dipl. med. sestro – enterostomalno terapevtko). »Po operaciji medicinske sestre in enterostomalne terapevtke bolnika naučijo, kako se vrečka izprazni in kako se zamenja celoten pripomoček. V primeru, da bolnik ni zmožen tega opravljati sam, vključijo svojce in jih naučijo nege in oskrbe stome.«
Kako pogosto je treba pripomočke menjati? »Pogostost menjavanja je odvisna od vrste pripomočka. Dvodelni sistem, ki ga sestavljata ločeni plošča in vrečka, se menjava na dva do tri dni. Enodelni sistemi pa se menjavajo vsakodnevno (pri kolostomi enkrat do trikrat dnevno, pri ileostomi enkrat dnevno). Svetujemo, da se vrečka izprazni, ko je napolnjena do tretjine oziroma slabe polovice – zato da ni težka in ne vleče navzdol.«
Kako pa se pravzaprav ravna s temi pripomočki? »Pri kolostomi, kjer je blato formirano, se vrečka zamenja, vsebina se izprazni v WC in vrečka se zavrže v smeti. Potem si bolnik nalepi ali pripne novo vrečko, odvisno od modela. Pri enodelnem sistemu pa se, ko se vrečka napolni, odstrani celoten pripomoček, koža na predelu stome se umije in osuši, nato se nalepi nova vrečka.«
Kakšna je vloga medicinske sestre pri privajanju bolnika na stomo?
»Takoj po operaciji medicinske sestre oskrbujemo in opazujemo stomo, delovanje stome, stanje kože okrog nje, da ne bi prišlo do zatekanja blata na kožo pod pripomočkom za stomo in posledično do vnetja kože okrog stome. Postopno usposabljamo bolnika, da najprej zna izprazniti vrečko, potem tudi zamenjati celoten pripomoček. Z bolnikom se pogovorimo tudi o njegovem življenjskem slogu, prehrani in o športnih dejavnostih. Podamo mu tudi informacije o združenjih bolnikov. Ko gre bolnik domov, se povežemo s patronažno službo, ki ga obišče na domu. Obiski patronažne medicinske sestre so potrebni, saj so bolniki iz bolnišnice kar hitro odpuščeni in je malo časa za poučevanje bolnika in/ali svojcev glede nege in oskrbe stome. Patronažna medicinska sestra bolnika na domu obiskuje toliko časa, dokler ni usposobljen za samostojno oskrbo stome. Na začetku so obiski patronažne sestre zelo pogosti, pozneje pa bolnika spremlja le še občasno.«
Kako sprejeti življenje s stomo?
Povprašali smo tudi o možnih zapletih pri stomi. »Največkrat prihaja do težav s kožo, in sicer do vnetja kože, posebno kadar blato ali urin zatekata pod kožno podlogo. Takšna koža je rdeča in roseča in kožne podloge se na takšno kožo ne »primejo«. Vneta koža povzroča bolniku tudi pekoče bolečine, poleg tega bolnik izgubi zaupanje, skrbi ga, kako bo s tem živel naprej. Naš cilj je najti takšen pripomoček, ki se bo na koži obdržal toliko časa, kot je potrebno,« pojasnjuje Batasova in dodaja, da je pri bolnikih sprejemanje stome postopno in precej težko. »Bolniki se počutijo stigmatizirani in potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo drugačen način izločanja in se nanj navadijo. Pri sprejemanju jim lahko zelo pomaga vključitev v društvo oseb s stomo (ILCO), kjer se lahko pogovorijo z ljudmi, ki imajo enake težave, dobijo pa tudi kakšen koristen in uporaben nasvet.«
Preberite tudi zgodbo bolnika s stomo: Življenje s stomo: Drugačno življenje, a nič manj kakovostno – ABCzdravje.si
ABC
A Stoma je sluznica črevesja, živo tkivo, ki se izvija na površje kože.
B Bolniki imajo običajno precej težav s sprejemanjem stome.
C Za bolnike je koristna vključitev v društvo oseb s stomo (ILCO).
