Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Kaj storiti, če hlepiš po ljubezni in je ne moreš dobiti?

Kako premagati boleče trenutke izgube ljubljene osebe?

Kako preživeti dneve, kjer vidiš eno samo temo in nikjer nobene luči?

Kako premagati strah in nesamozavest, ki te napadata iz dneva v dan in ti ne dovolita dihati?

Kje vzeti pogum?

 

Mnogi preživimo takšne trenutke sicer težko, z obdobji žalosti in malodušja ali s trpljenjem, a se nekako dvignemo iz ruševin. Nekaterim pa to ne gre enostavno od rok. Težave, ki jih občutijo, jih tako obvladajo, da ne vidijo izhoda. Še najlažje preživijo dan, če ga zameglijo s cigaretnim dimom, poplaknejo z enim ali dvema kozarčkoma, se ga zadenejo še kako drugače, zaigrajo, noro športajo, deloholizirajo, menjajo partnerje, … in še bi lahko naštevali.

Avtorica: A. Vrbančič

 

Kaj loči ene od drugih? Zmožnost oz. sposobnost premagati probleme, reševati preizkušnje, ki nas doletijo. Kdaj smo pridobili te veščine? V svoji primarni družini, kjer so nam omogočili varno/nevarno okolje, postavili okvirje/niso postavili okvirjev, kaj in do kod smemo, nam izkazali ljubezen/niso izkazali ljubezni, nas zaščitili/niso zaščitili pred nevarnostmi, … Velik delež pri odzivu na kasnejše dogodke ima res primarna družina in kasneje šola ter družba, v kateri se giblje posameznik. Nekaj pa prinesemo tudi s sabo na svet, z genskim zapisom.

 

Alkoholizem je zasvojenost

Pravzaprav se ga je v težavah najlažje napiti. Alkoholne pijače so lahko dostopne, saj je v slovenskem prostoru kultura pitja zveličana. Še naš največji pesnik govori »… ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi …«. V Sloveniji je alkohol prva droga med drogami. Ni dobrega kosila, priložnosti, pomembne obletnice ali kateregakoli drugega dogodka brez dobre kapljice. Kdor ob takih trenutkih pije vodo ali sok in nazdravi z enim ali drugim, je »čudak, posebnež«. Tudi otrokom se ponudi požirek vina ali šampanjca ob »pomembnih« dogodkih. In za žejo se spije pivo, ne vode. Začne pa se že zjutraj.

 

Po količini popitega alkohola in številu alkoholikov smo med prvimi na svetu. Zaskrbljujoče je, da se starost prve rabe alkohola znižuje in je tako pri fantih kot tudi pri dekletih okrog 13 let. Vedno manj je mladostnikov, ki še nikoli niso pili alkoholnih pijač. Približno četrtina vseh smrti pri mladih med 15. in 29. letom starosti je povezana z alkoholom (prometne nesreče, samomori idr.). Dvoličen odnos do zasvojenosti kažemo že s tem, ko delimo »droge« na dovoljene in nedovoljene. Dovoljene so tiste, do katerih je družba strpna – recimo cigarete (na srečo v zadnjem času malo manj) in alkohol (vino, naš ponos). Prepovedane droge vsebujejo snovi, ki vplivajo na osrednje živčevje in povzročajo omamo.

 

Kaj je zasvojenost?

Zasvojenost je bolezen, ki celostno vpliva na človeka. Prizadene njegovo telo, duševnost, duhovno zaznavanje, odnose z bližnjimi. Iz zdravega posameznika naredi bolnika, ki ne zmore funkcionirati drugače kot s snovjo, s katero se »zadane«. Vendar kemična sredstva, s katerimi se omamljajo zasvojenci, niso vzrok za zasvojenosti. Droge oz. kemična sredstva v njih povzročajo odvisnost. To pomeni, da se motajo po organizmu na svoj način in si ga v celoti podredijo. Najlažje se to opazi, ko odvisnik abstinira. Takrat se pojavi odtegnitvena ali abstinenčna kriza. Trenutki fizične in psihične krize so ponavadi zelo hudi in trajajo nekaj dni ali dlje, odvisno od droge. Ko se fizično telo očisti, se kriza še vedno pojavlja v posameznikovi psihi, saj je tudi ta vajena droge. Omamljanje je postalo bistven del človekovega vsakdana, da ni več sposoben živeti brez njega. Zdravljeni alkoholiki povedo, da se še po desetletjih abstinence zgodi, da v trenutkih krize pomislijo na kozarec, nekateri pa se temu sploh ne morejo upreti, ampak gredo do konca.

 

Škoda zaradi zasvojenosti je lahko telesna (okvara določenih organov) ali vedenjska. Obnašanje posameznika potuje od ene skrajnosti v drugo, npr. »ko ne pije, je zlat oče in mož«, … Zasvojenec je agresiven, objesten, ne upošteva meja drugih in preveč posega vanje. Odvisnik se vsestransko spremeni: zanemarja sebe, šolo, službo, bližnje, prijatelje. Zanj ne veljajo nobeni okvirji več. Ko išče drogo, ne izbira, pomembno je, da jo dobi in zanjo je pripravljen iti kamorkoli in storiti karkoli.

 

Značilnosti zasvojenosti:

  • škodljivo vedenje, omamljanje,
  • potreba po ponavljanju, povečevanju odmerka,
  • čeprav se zasvojenec v treznih trenutkih zaveda odvisnosti, ne zmore prenehati z omamljanjem,
  • abstinenčna kriza ob odtegnitvi odmerka.

 

Zasvojenost z odnosi ali soodvisnost je bolezen, za katero večinoma zbolijo ljudje, ki so odraščali v alkoholno zaznamovanih ali kako drugače neurejenih družinah. Ker so dobili škodljiv vedenjski vzorec starša alkoholika in bili od njega čustveno, socialno in ekonomsko odvisni, so svoj razvoj prilagodili lažjemu preživetju. To je pomenilo tudi zanikanje lastnih želja in ignoriranje svojih sposobnosti. Usmerjeni so bili k staršu alkoholiku in se čutili odgovorne za njegovo stanje. Velikokrat so celo slišali, da niso dovolj pridni in da zato eden od staršev (ali celo oba) pije. Zaradi takšne manipulacije so trpeli dolga leta, vendar niso mogli ničesar spremeniti ali oditi. V njihovih možganih se je zgodila sprememba, vedenjski vzorec je postal bolezenski. Zaradi takšnega vzorca ga v odraslem življenju privlačijo takšni ljudje in si zato velikokrat izberejo za partnerja alkoholika. In zgodba se ponovi!

 

Kako nehati?

Večina zasvojenih v začetni fazi zatrjuje, da lahko kadarkoli odneha. Vsi, ki so sedaj zasvojeni, so nekoč zlorabljali alkohol samo občasno. To so počeli vedno znova in v njihovem organizmu se je zgodila sprememba, ki je niso mogli zaznati. Ujeti v zanko, ne da bi se zavedali, da se ta zateza čedalje bolj, so tonili globlje in globlje. Alkoholna omama je vendar dobro utopila skrbi, težave, strahove, nesamozavest, povečala pogum. Na trenutke se gotovo zavedajo svoje odvisnosti, vendar pride nova preizkušnja, človek pa je enak, in vaja se ponovi. In tako naprej in naprej, brez konca. Dokler … Dokler zadeva ni tako dramatična, da posameznik ne zmore več funkcionirati niti sam s sabo, kaj šele z okolico. Takrat se mora nekaj drastično spremeniti ali pa se bo alkoholni vlak, ki drvi s čedalje večjo hitrostjo, zvrnil v prepad brez zaviranja.

 

Zdravljenje

Človek, ki je odvisen od alkohola, mora imeti željo, da bo nehal piti, torej mora biti motiviran, saj bo le tako zdravljenje uspešno. To zdravljenje se običajno začne s prisilo, z »ukazom«, ideja prihaja od bližnjih oz. iz okolja, v katerem biva ali deluje. In abstinenca še ni dokaz, da je zdravljenje tudi uspešno.

 

Programi zdravljenja odvisnosti

Terapevtski programi pod okriljem psihiatrije temeljijo na klasični psihoterapevtski in svetovalni izvedbi, vodijo pa jih poklicni terapevti z medicinskim znanjem. Programi ponujajo kakovostna pojasnila o tem, kaj je zasvojenost in kako jo je mogoče zdraviti. Programi so ponavadi kratkoročno zastavljeni – do 6 mesecev, začnejo se s pripravo, z diagnostiko, nadaljujejo s terapijo, ki jo sestavlja bolnišnično, polbolnišnično in zunajbolnišnično zdravljenje, končajo pa takrat, ko se zdi, da je alkoholik ali katerikoli drug odvisnik »čist« in potrebuje podporo kluba zdravljenih alkoholikov, kjer bo pridobil znanja in vedenja o življenju brez alkohola in znal ponovno vzpostaviti odnose z okolico.

 

Pri nas je imel svoj sistem zdravljenja pokojni dr. Rugelj, ki je obravnaval alkoholizem kot posledico odvisnosti od odnosov, zato je k zdravljenju pristopal celostno. Človeka je »prevzgajal« na svojevrsten, dosleden in avtoritativen način po zelo zahtevnem programu, ki je vključeval gibanje (dolgotrajen tek, hoja v hribe), študij (dvig izobrazbe za vsaj eno stopnjo), branje, pisanje v smislu samorefleksije, vpogleda v svoje dnevno doživljanje, gojenje družabnih aktivnosti brez alkohola.

 

Ostale psihiatrične, terapevtske in svetovalne dejavnosti se ukvarjajo večinoma le s posameznimi simptomi zasvojenosti in k zdravljenju ne pristopajo celostno. Izvedba je omejena na klasično psihoterapevtsko svetovanje. V kombinaciji s primerno terapevtsko skupino in s kakovostnim programom zdravljenja so učinki lahko dobri. Obstajajo tudi programi, ki delujejo po principu dvanajstih stopnic anonimnih alkoholikov in so zelo razvejani (programi za zdravljenje alkoholizma, za svojce alkoholikov, za odrasle otroke alkoholikov in tako imenovane družinske skupine).

 

Treba se je zavedati, da pri zasvojenosti ni mogoče doseči trajnih učinkov samo z analizo in individualno psihoterapijo in brez dejavnosti za spremembo vedenja. Zasvojeni potrebujejo poleg svetovanja tudi konkretno pomoč pri vzdrževanju abstinence.

 

Tipi alkoholikov

 

V svetu je že dolgo časa v rabi Jellinekova razdelitev alkoholikov:

  • alfa alkoholizem

Alfa alkoholiki so odvisni od alkohola zaradi duševnih razlogov. Z alkoholom skušajo odpraviti težave in notranje stiske. Lahko se nadzirajo, koliko pijače bodo popili, tudi abstinirajo še lahko. Ne pijejo več, kot imajo ljudje za normalno. Težave nastanejo predvsem v medsebojnih odnosih z najbližjimi, delno pa se pojavljajo tudi organske motnje. Če prenehajo piti, se ne pojavi abstinenčni sindrom.

 

  • beta alkoholizem

Beta alkoholiki imajo večje organske motnje, zlasti vnetje želodca, vnetje živcev in cirozo jeter. Vzrok čezmernega pitja so prehrambene in alkoholne navade kraja, v katerem živijo. Težje zdravstvene motnje nastanejo predvsem zaradi enolične in pomanjkljive prehrane ob pitju. Druge težave so še družinske in materialne težave. Lahko pride tudi do zgodnje smrti. Če prenehajo piti, ne pride do abstinenčnih težav.

 

Alfa in beta alkoholizem se lahko razvije naprej v težje oblike:

 

  • gama alkoholizem

To je težja vrsta alkoholizma. Zvišana je toleranca, alkoholiki ne morejo nadzorovati količine popitega alkohola, telesna presnova je prilagojena alkoholu. Motnje in težave so lahko zelo hude na vseh ravneh. Alkoholiki lahko še abstinirajo, ne da bi se pojavil abstinenčni sindrom.

 

  • delta alkoholizem

Delta alkoholiki so že duševno in telesno odvisni od alkohola. Če nenadoma prenehajo piti, se pojavi abstinenčni sindrom, zato so za vsako abstinenco nesposobni. Lahko pa nadzirajo količino popite pijače, tako da neprestano po malem dolivajo in so pod vplivom alkohola. Če je potrebno, pazijo, da se ne opijejo težje oz. da se jim ne pozna mnogo, vendar se potem dobro napijejo zvečer.

 

  • epsilon alkoholizem

Alkoholikom te skupine pravimo dipsomani. To so občasni alkoholiki, ki neko obdobje pijančujejo, potem pa spet nekaj časa normalno živijo, brez alkohola in nimajo s pitjem nobenih težav.

 

  • zeta alkoholizem

Po vzorcu Jellinekove razvrstitve je Hudolin tako poimenoval tiste skupine alkoholikov, pri katerih je s pitjem povezana nasilnost (maligna agresivnost) v spremenjenem vedenju.

 

Junij, 2009

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja