Kako se človek reši droge, ki ga je zasvojila? Odgovor je: z zunanjo pomočjo in osebno motivacijo. To dobro vedo na Zavodu Pelikan – Karitas, kjer že deset let rešujejo ljudi iz hudih kriz, povezanih z drogami. Delajo tudi s starši zasvojencev, saj je brez njihove trde roke in vztrajnosti težko biti uspešen. Več o ljudeh, ki si želijo novega, samostojnega življenja, ter o metodah pomoči, boste izvedeli v pogovoru s strokovno sodelavko Andrejo Lindič.
Avtor: Andreja Hergula
V čem se Zavod Pelikan – Karitas razlikuje od drugih tovrstnih ustanov?
Posebnost našega programa je t.i. visokopražni program. Le-ta zahteva visoko motiviranost posameznika za spremembo lastnega življenja in mu že na začetku postavlja visok prag za vstop v komuno. Zagovarja miselnost, da človek lahko svojo zasvojenost preseže, na človeka pa gleda kot na celoto, v kar je vključena tudi dimenzija svobodnega odločanja o sebi. Tak program omogoča predvsem dolgotrajno vzdržnost.
Novost v slovenskem prostoru je terapevtska skupnost za zasvojene s pridruženimi težavami v duševnem zdravju, v okviru katere izvajamo psihosocialno obravnavo za osebe z »dvojno diagnozo« (zasvojenost in hkratne težave v duševnem zdravju). Pri terapevtskem delu upoštevamo potrebe in zmožnosti posameznika ter sodelujemo z drugimi ustanovami s področja zasvojenosti in duševnega zdravja.
Pridejo odvisniki k vam samoiniciativno ali so običajno poslani s strani nekoga drugega?
Zelo različno. Nekateri se potem, ko se znajdejo na dnu prepada, kamor jih je potegnila droga, odločijo s takšnim načinom življenja prekiniti. Tisti, ki se za zdravljenje odločijo sami, so veliko uspešnejši. Drugi so v zdravljenje tako rekoč prisiljeni. Večkrat se zgodi, da starši večinoma po daljšem obdobju postavijo pred svojega otroka izbiro: zdravljenje ali cesta. V določenih primerih pa jih v to odločitev postavijo represivni organi, sodišče, policija.
S katerimi strahovi se sooča oseba, ki prvič pride k vam?
Bolj kot s strahovi se osebe, ki pridejo k nam, soočajo z nemočjo, da se sami »spopadejo« z odvisnostjo. V večini primerov so sami ali s pomočjo bližnjih že poskusili živeti brez drog, včasih tudi v drugih sorodnih programih, a jim to ni uspelo. Zato odvisnik v svoji odločitvi in osebnem boju proti zasvojenosti potrebuje podporo strokovnih in drugih delavcev.
Kdo so osebe, ki odvisnikom nudijo različne oblike pomoči? Katere lastnosti so tiste, ki so zaželene pri strokovnem osebju? Česa se morajo zavedati novinci, ki jim je takšno delo tuje?
Odvisnikom pomagamo strokovni delavci, sodelavci s področja socialnega varstva in tudi nestrokovni delavci s preteklo in zazdravljeno izkušnjo zasvojenosti. Vsak od nas daje svoj doprinos k programu zdravljenja, tako s strokovnega vidika kot tudi z vidika pomoči nekdanjega odvisnika, ki ga na poseben način razume in ga zna spodbuditi na njemu lasten način. Bistven je pristop delavca do zasvojene osebe. Ta mora v njem najti trdnost in oporo tako v samem načinu izvajanja programa in postavljanju meja kot tudi v terapevtskem pristopu, da se zasvojeni zave odgovornosti in pomembnosti svojih dejanj. Vsak, ki dela z odvisniki, mora ločiti manipulacije od dejanskih težav odvisnika. Novinci pa se morajo zavedati, da delo z odvisniki ni lahko. Zahteva veliko predanosti, določene veščine in znanja.
Katere oblike pomoči nudite – individualno svetovalno pomoč, skupinske terapije?
Nudimo različne vrste pomoči. Od informativnih razgovorov, svetovalnih razgovorov pred vstopom odvisnika v program, skupinske terapije odvisnikov v samem programu, do individualne strokovne pomoči.
Naš program zajema tudi delo s starši in svojci zasvojenih. Starši si v prisotnosti terapevta izmenjajo mnenja, pomagajo drug drugemu, si dajejo pogum, iščejo nasvete in prihajajo do pomembnih odločitev o spremembi dosedanjih odnosov znotraj družine. Skupaj z odvisnikom se morajo spremeniti tudi sami. Poleg skupine za samopomoč so jim vedno na voljo individualna ali skupinska strokovna svetovanja.
Srečujemo se tudi z mladostniki in njihovimi starši, pri katerih je potreben poseben pristop.
Odprta je telefonska številka za klice po pomoči. Poslužujejo se jo mladi v hudi krizi zaradi droge, zaskrbljeni starši, ki iščejo nasvet za svoje otroke, ter tudi ustanove, ki niso usposobljene za reševanje te problematike. Na internetnem forumu poteka dopisovanje in svetovanje anonimnim iskalcem pomoči za najrazličnejše stiske. Prek predavanj po šolah in drugih ustanovah, zloženk in plakatov, knjig in prisotnosti v medijih širimo stališče o škodljivosti in pogubnosti uživanja drog ter prepričljivo nakazujemo pot iz odvisnosti do vključitve ozdravljenih odvisnikov v normalno in zdravo življenje. Poseben odziv imajo različne akcije, kot so na primer Mladost brez drog in Šola za starše.
Po končanem zdravljenju v terapevtski skupnosti ima ozdravljeni odvisnik možnost vključitve v postopek organizirane ponovne vključitve v družbeno okolje, ki jo ponuja zavod. Strokovni delavec mu pomaga pri iskanju službe, stanovanja, mu svetuje glede izobraževanje, ga usmerja v okolja, kjer lahko naveže zdrave socialne odnose. Ravno zaradi te dolgotrajne povezanosti z ljudmi, ki mu stojijo ob strani in mu pomagajo, ozdravljeni odvisnik, tudi ko si uredi življenje, ne pozabi tega obdobja in se rad vrača na skupna srečanja ali pogovore.
Morda kakšna alternativna oblika terapije, ki se je poslužujete in se je izkazala za koristno?
Naša najbolj tipična oblika zdravljenja je način zdravljenja v Terapevtski skupnosti Srečanje, ki je znana po svojih prizadevanjih za osvobajanje človeka od vsake zasvojenosti in ponovne vključitve prej zasvojenih v polnopravno ter odgovorno življenje. To je eden učinkovitih odgovorov na težave zasvojenosti. Skupnosti niso psihiatrični sanatoriji, zapori ali bolnišnice, ampak šola življenja, predlog življenja v širšem pomenu, ki zajema celega človeka v prizadevanju, da bi se mu povrnilo osebnostno ravnotežje; so pot, da ponovno najde samega sebe. Delujejo na dveh osnovnih ugotovitvah: droga ni osnovna težava, resnična težava je človek, ki se ne zna in ne zmore pravilno orientirati, saj današnji način življenja mlademu človeku ne daje jasnih usmeritev, jasnih norm, vrednot, ampak ga pušča brez osnov za lastno osebno zorenje. Skupnost pomaga odkriti človeka samega, ki ima v komuni možnost pridobiti nove navade in nove vrednote. Danes imamo v Sloveniji pet moških centrov oziroma komun ter eno žensko komuno.
Bi lahko iz vaše prakse potegnili zaključke, čemu se osebe opajajo z drogami, pred čim bežijo, kaj jih žene k temu?
Razlogov, da se posameznik znajde v primežu zasvojenosti, je lahko veliko. Mladostniki s tem iščejo svojo potrditev, čutijo potrebo po prepoznavanju, včasih jih k temu privede tudi preprosta radovednost. Ali pa negativni vpliv družbe, vpliv sovrstnikov, ki s tem načinom življenja iščejo svoje dokazovanje.
Pogosto so osebe z veliko stopnjo čustvene stiske najbolj dovzetne za škodljivo odvisnost. V drogi najdejo način, kako umiriti svoja občutja (anksioznost, močna razburjenost, impulzivnost in dolgočasje, …). S pomočjo zasvojenosti blažijo bolečino, ki so jo začutili kot otroci (zapuščenost, zanemarjenost, travmatični dogodki). Temeljne potrebe po bližini, tolažbi in varnosti jim s strani staršev niso bile zagotovljene. Zato tudi kot odraščajoči in odrasli nimajo dovolj samozavesti, trdne opore in bežijo pred samim seboj, pred svojo odgovornostjo in iščejo nek nadomestek, navidezni svet, ki jim ga lahko ponudijo droge.
S kakšnimi fizičnimi in psihičnimi stresi se soočajo osebe na stopnji opuščanja drog?
Ko posameznik prekine z omamljanjem in ponavljajočim se škodljivim vedenjem pri vseh oblikah zasvojenosti, prihaja do abstinenčne krize – reakcije ali t. i. odtegnitvenega sindroma. Del tega je posledica telesne odvisnosti (kot znaki bolezni npr. težje viroze – odvisno od snovi, ki so jo uživali), drugi del pa je posledica psihične odvisnosti (tesnoba, nemir, slabost …).
Kaj je poleg terapije pomembno, da je lahko zdravljenje uspešno?
Za uspešno zdravljenje je predvsem potrebna osebna motiviranost. Posamezniku v programu nudimo vso potrebno pomoč, a če sam ni prepričan, da se hoče rešiti začaranega in pogubnega kroga zasvojenosti, je veliko dela zaman. Seveda pa je potrebno celostno individualno delo, ki vključuje spremljanje na poti skozi odvajanje od droge, poglobljen osebnostni pristop, spodbujanje, sodelovanje svojcev.
Je povratnikov, ki se vračajo k vam, veliko? Kako to, da kljub vašemu trudu in zavzemanju prihaja do ponovnega srečanja z drogo, ki je osebam povzročila toliko gorja?
Srečujemo se tudi s povratniki, ki kljub končanemu programu zdravljenja ponovno zapadejo v odvisnost. Pogosto je najmočnejši razlog »čar« starega življenja in pritisk stare družbe, ki je prehuda obremenitev za zazdravljenega odvisnika. Zato je zelo pomembno, v katero okolje se po končanem zdravljenju posameznik vrača. Pogost dejavnik je tudi neuspešna resocializacija, neuspešno iskanje službe, materialna nepreskrbljenost, ki v odvisniku povzroča napetost in razočaranje, neustvarjalen pogled na prihodnost, izguba volje do soočanja s težavami.
Koliko časa uporabniki potrebujejo, da jih s sproščenostjo pospremite v življenje brez drog?
Program zdravljenja v terapevtski skupnosti traja 2–3 leta. To naj bi bil čas, ko ozdravljen odvisnik popolnoma prekine s prejšnjim načinom življenja. V tem času se v intimnosti sreča s samim seboj, se dodobra obrusi v komunikaciji z drugimi, se nauči reda in koristnega dela, spozna svoj smisel in svojo poklicanost ter se naučiti tudi samostojnega in odgovornega življenja. Vse pa je odvisno tudi od vsakega posameznika. Nekateri za korenite spremembe potrebujejo več časa, drugi manj.
Kakšne izkušnje imate s starši odvisnikov, kako se ti soočajo z dejanji svojih otrok in s samim procesom terapije?
Starši morajo najprej prepoznati, da njihov otrok uživa drogo. Uporabniki drog poznajo dobre načine in metode prekrivanja, zato starši pogosto potrebujejo veliko časa, da odkrijejo, kaj se dogaja in imajo jasen dokaz, da njihov otrok uživa določeno substanco – drogo. Pogosto se morajo starši, ki se vključijo v naše programe, naučiti postavljati jasne meje in zahteve v vsakodnevnih dogodkih. Velik del pa doprinese tudi širše razumevanje človeka, medosebnih odnosov in prevzemanja svojega dela odgovornosti, s tem pa posledično tudi dinamike zasvojenosti. Zato so odločilni pristni in neprekinjeni stiki med družinskimi člani. Pri delu z družinskimi člani predvsem v prvem obdobju pogosto opazimo zanikanje in prikrivanje pred drugimi, celo pred partnerjem.
Čustva ponosa, sramu, jeze in krivde so največkrat vzrok, zaradi katerega svojci zavlačujejo s soočanjem. Odvisnik tudi lahko prikriva resnico z lažmi, s prirejenimi trditvami in z razlagami, ki so povsem prepričljive. S tem pa težava postaja vse bolj nerešljiva. Nemalokrat je opaziti tudi močno zaščitništvo in toleriranje načina ravnanja. Kriva je družba, ki je pokvarjena in nemoralna, droga je na vsakem koraku, ta otrok pa je zelo občutljiv in ranljiv. Razloge za težave iščejo drugje.
Najtežje je sprejeti spoznanje, da odvisnik ne zmore nadzorovati svojega omamljanja, prav tako pa je isto spoznanje in priznanje pomembno tudi za njegove bližnje. Tudi oni morajo opustiti iluzijo, da lahko nadzorujejo in preprečijo uživanje alkohola ali drog pri svojem otroku oziroma bližnjem. Gre za zavedanje, da tukaj ne zmorejo sami, da ni dovolj samo volja in moč, ampak da potrebujejo pomoč. Starši se morajo zavedati, da niso slabi starši ter da so na poti učenja in zorenja.
Morda še nasvet osebam, ki so zatavale v napačno smer, izbrale opojne snovi in ne zmorejo ven … Kako bi jih nagovorili?
Vedno obstaja pot. Nikoli ni prepozno. Če ne zmorejo sami, naj si poiščejo pomoč. Treba je verjeti, da zmorejo ponovno zaživeti življenje brez droge in da se lahko osvobodijo vsake zasvojenosti. Za tiste, ki potrebujejo tovrstno pomoč, lahko pokličejo na našo telefonsko številko 051 339 725 ali 01/548 03 63. Kogar pa zanima delovanje našega zavoda in pomoč odvisnikom, pa si lahko pogleda našo spletno stran www.pelikan.karitas.si.
December 2013
