Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

O depresiji je zadnja leta mogoče veliko slišati in brati, kot da je zajela večji krog ljudi ali pa  je postalo prevladujoče predvsem naše zavedanje, da je depresija bolezen, ki se je ni treba sramovati. O depresiji in še posebej o depresiji v starosti je z nami spregovoril psihiater Aleš Kogoj, dr. med., vodja Enote za gerontopsihiatrijo na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

Avtorica: Dušica Herman

 

Bi se strinjali, da gre za povezan proces; da o tej bolezni več vemo in da o njej govorimo bolj odprto kot včasih?

Depresija je ena tistih duševnih motenj, ki jo ljudje lažje sprejemajo, in ni več v tolikšni meri stigmatizirana, kot morda kakšna druga. Drug razlog, da se o depresiji več sliši, je ta, da se psihiatri zelo trudimo, da bi se tudi zdravniki splošne medicine naučili to bolezen bolje in lažje prepoznavati. Tretji razlog pa je čas, ki ga živimo in ki kot dejavnik obremenitve deluje na vse starostne skupine, vendar na vsako z drugačnim vzročno-posledičnim razvojem. A medtem ko je depresija pri mladih in ljudeh srednjih let lažje sprejemljiva, jo starejši še vedno dojemajo kot hujšo bolezen. Starostniki še vedno neradi iščejo pomoč, sramujejo se svojih težav in lahko bi rekel, da se prav pri depresiji v starosti bolj kot pri drugih duševnih motnjah kaže razlika v razumevanju, sprejemanju, diagnosticiranju in zdravljenju bolezni.

 

Kako se depresija v starosti razlikuje od depresij v drugih starostnih obdobjih?

Čeprav je depresija dokaj pogosta duševna motnja v vseh življenjskih obdobjih, velja za najpogostejšo duševno motnjo v starosti. Pri depresiji v starosti se znaki kažejo precej drugače kot pri bolnikih z depresijo v mlajših starostnih obdobjih, zato je še več možnosti, da jo spregledajo tako bolnik kot njegovi najbližji, nenazadnje pa tudi zdravniki. Pri starostniku, ki zboli za depresijo, imamo v mislih najprej hudo žalostnega človeka, obupanca, ki nima volje ipd. Seveda so vse to tudi znaki starostne depresije, vendar so kot njeni značilni simptomi bolj v ospredju težave na fizični ravni.

 

Depresivni starejši pogosto tožijo zaradi številnih telesnih težav, težava prepoznavanja depresije kot možnega vzroka pa je ravno v tem, da so ljudje tega starostnega obdobja v veliki večini tudi v resnici resno bolni ter imajo eno ali več kroničnih bolezni. Prav zato je celo zdravniku neredko težko razločevati in prepoznavati, kateri simptomi fizične narave so posledica neke telesne bolezni, kateri pa so tisti opozorilni znaki, ki opozarjajo, da gre v resnici za depresijo. Telesne težave se izrazijo kot glavoboli, neješčnost, bolečine v različnih predelih telesa, težave s prebavo, utrujenost, upad energije, torej gre za simptome, ki bi jih težko opredelili kot neko bolezen, čeprav so lahko težave res neprijetne. Značilno je, da starostniki prav zaradi takih težav pogosto prihajajo k svojemu zdravniku, a ker niso izrazito žalostni, potrti in brezvoljni, njihov zdravnik v teh simptomih težko prepozna starostno depresijo in jo spregleda kot klinično diagnozo. Pozorno poslušanje je pri tem najpomembnejše, kajti z zdravili se da starostno depresijo prav dobro zdraviti, posledično pa izginejo tudi simptomi na fizični ravni in težave, zaradi katerih je nekdo sploh prišel k zdravniku.

 

Kot pri drugih boleznih bi morali biti torej pozorni tako na simptome kot na vzroke za nastanek depresije v starosti?

Če se še nekoliko zadržim pri znakih, bi veljalo biti tako v krogu najbližjih kot pri osebnem zdravniku najbolj pozoren na tiste znake, ki opredeljujejo tudi starostnikovo siceršnjo socialno-družbeno umeščenost v okolje, v katerem živi. Ne le težave na fizični ravni, temveč tudi spremembe v njegovem načinu življenja in spremembe navad so lahko začetni znaki depresije, pa naj gre za izgubo interesa za stvari, ki so ga zanimale dotlej, za motnje pozornosti, za izraženo ali v njegovi okolici zaznano zmanjšanje samospoštovanja in celo vedno izrazitejše občutke krivde. Vsak depresiven bolnik vidi svoje težave hujše, kot so v resnici, in ko se teh stvari nabere veliko in preveč, začne depresiven bolnik razmišljati tudi o smislu življenja in o smrti kot možnem izhodu. Ne gre le za to, da starostnik večkrat pomisli na smrt, češ, saj sem svoje življenje že odživel, ampak v resnici neredko tudi sam aktivno poseže v to, da svoje življenje dokonča.

 

Je ta skrajni korak pogost?

Žal, kar zaskrbljujoče pogost. V Sloveniji je med starejšimi – ta meja se postavlja na starost 65 let – več samomorov kot med ostalo populacijo. V povprečju naredi samomor približno enkrat več starejših, kot je to pri mlajših na enako število prebivalcev, in med temi je moških še enkrat toliko kot žensk. Če je v Sloveniji količnik samomorov okoli 30, kar pomeni, da stori vsako leto samomor 30 ljudi na 100.000 prebivalcev, se pri starejših moških ta številka povzpne celo na 120.

 

Zakaj so starejši moški tako močno samomorilno ogroženi?

Za vsakogar velja, za starostnika pa še bolj, da je zelo pomembno, kakšno podporo in sprejemanje ima v svojem okolju, družinskem ali širšem družbenem. Za depresijo v starosti vemo, da so med najpogostejšimi vzroki oziroma vzvodi tudi konflikti v okolju, v katerem živijo, težave bližnjih, finančne stiske, pokojni dr. Marušič pa je raziskoval tudi dedno nagnjenost k depresivnosti. Ženske v starosti na splošno kažejo precej več vitalnosti in tudi bolj aktivne so, pa naj gre za tiste stvari, za katere v prejšnjih obdobjih niso imele časa, ali so še vedno zelo aktivne v širši družini. Moški morda tudi bolj travmatično doživljajo odhod v pokoj, ker ga spremlja občutek »odsluženosti« in zato tudi težje najdejo drugo polje samouresničevanja in samopotrjevanja, kar potrebuje vsakdo, tako moški kot ženske, tako mladi kot starejši oz. stari.

 

Kako učinkovite so sodobne metode zdravljenja depresije starostnikov?

Najboljša je kombinacija psihoterapevtske metode in medikamentoznega zdravljenja, težava pa je seveda v tem, da psihoterapevtske metode zahtevajo veliko število psihiatrov, ki jih pač ni. V praksi največkrat ostanemo pri osnovni psihoterapevtski obravnavi in zdravilih, pri čemer pretehtamo vsakega posameznika posebej. Antidepresivi so dokaj uspešna zdravila, učinkoviti so pri približno dveh tretjinah pacientov, a naj dodam, da velja enak ali zelo podoben odstotek učinkovitosti tudi pri nekaterih drugih zdravilih za druge bolezni izven psihiatrične stroke, pri katerih se nihče ne sprašuje, ali zares pomagajo ali pa gre v določeni meri morda tudi za tako imenovani »placebo učinek«.

Širok spekter antidepresivov daje dobre rezultate, odločamo pa se na podlagi simptomov, ki spremljajo depresivno stanje, med njimi bi posebej izpostavil nespečnost, o kateri doslej nisem posebej govoril. Z znanstvenimi raziskavami je namreč dokazano, da je nespečnost sama po sebi dejavnik tveganja za depresijo, v starosti pa je še pogostejša, pri čemer imajo precejšnjo vlogo tudi naše splošne življenjske navade, ki nas spremljajo že od zgodnejših starostnih obdobij. Rekel bi, da v splošnem premalo skrbimo za tako imenovano »higieno spanja«, navade, ki se jih je mogoče priučiti. Z njimi težave z nespečnostjo odpravimo, še preden postanejo kronične.

 

Pomanjkljivost medikamentoznega zdravljenja depresije v starosti je morda v tem, da zdravila ne začnejo delovati takoj, zaradi česar se pacient oz. njegovi najbližji po svoji presoji odločijo za prekinitev terapije, kar pa je seveda škodljivo. Večino antidepresivov je treba jemati najmanj dva do tri tedne, pri nekaterih je ta čas tudi daljši, da začnejo kazati želene učinke.

 

Vsak bolnik z diagnozo depresije starostnika pa lahko – ob pomoči in podpori okolice – tudi sam marsikaj naredi, da se mu stanje izboljša. V ta sklop spada tako splošna telesna aktivnost, spodbujanje pri uresničevanju ciljev, ki naj bodo glede na sposobnosti posameznika realni, pomemben pa je tudi občutek, da bolnik lahko nekomu zaupa.

 

Obstaja kakšna povezava med depresijo v starosti in manično depresijo?

Manično-depresivna motnja ali tako imenovana bipolarna motnja je področje, ki ga celo strokovnjaki včasih težko prepoznamo. Težava je že pri prepoznavanju simptomov, kajti gre za tako imenovane »jezave« paciente, ki se pogosto in radi pritožujejo. To so jezni, neprijetni, celo agresivni ljudje. Manično-depresivna motnja se praviloma pojavi v zgodnejših obdobjih in le zelo redko se prvič pojavi šele v starosti, depresija pa se lahko prvič pojavi šele v starosti. Pri slednji je posebej hudo dejstvo, da pogosto napreduje v eno od nevroloških bolezni, bodisi v demenco, Parkinsonovo ali Alzheimerjevo bolezen. Prvi pojav depresije v starosti je namreč lahko tudi eden prvih znakov ene od teh bolezni.

 

 

September, 2009

Ne spreglejte

V Sloveniji vsako leto odkrijejo 1400 novih primerov raka dojk, od tega je 6 do 8 % primarno razsejanega raka. Ta
Preberi več
Dojenje je za dojenčka najboljša izbira Dojenje je za dojenčka najboljša izbira. Za dojenčka materino mleko predstavlja optimalno prehrano, ki
Preberi več
Brez čakanja, s popolno organizacijsko podporo ter v mreži zanesljivih in strokovnih izvajalcev Oguljena fraza, star pregovor, ki smo ga
Preberi več
prepoznajte KVČB
Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je imunsko pogojeno vnetje prebavnega trakta. Gre za kronično, napredujočo bolezen, ki ima različno dolga
Preberi več
Revmatoidni artritis je kronična vnetna avtoimunska bolezen, ki prizadene sklepe, vezivno tkivo, mišice in kite. Pojavi se lahko v kateri
Preberi več
Slovenska tiskovna agencija je v sodelovanju s Slovenskim združenjem bolnikov z limfomom in levkemijo (L&L) v maju pripravila spletni dogodek L&L INFO
Preberi več
Sončenje in tudi vsakodnevni vpliv UV žarkov ima pomemben vpliv na zdravje in izgled vaše kože danes in čez  desetletja.
Preberi več
luskavica
Luskavica oziroma psoriaza je kronična vnetna bolezen kože. V nasprotju s prepričanjem nekaterih nikakor ni nalezljiva. Za njo zboli od
Preberi več