Nehoteno mežikanje, hrkanje, cviljenje, tleskanje z jezikom, izgovarjanje določenih besed, skomiganje z rameni – vse to so tiki. Eni motorični, drugi vokalni, vsem pa je skupno, da se pojavljajo in ponavljajo nehoteno in nenadno. »Vzrokov je več, šlo naj bi za preplet genetskih dejavnikov, manjših nepravilnosti v bazalnih ganglijih in drugih bližnjih ter sorodnih področjih možganov, ki so pomembno povezani z nadzorom gibanja. Pomembni pa so tudi psihološki dejavniki, izmed teh še posebej stres,« je pojasnil Tilen Zamuda, dr. med., specialist psihiatrije, zaposlen na Oddelku za psihiatrijo UKC Maribor.
Ko pomislimo na tike, imamo običajno pred seboj neko obliko trzanja mišic. Nam lahko poveste nekoliko več o motoričnih tikih?
Tik je po definiciji nehoten, nagel, ponavljajoč se gib, ki nima smisla oziroma smotra. Med pogostejšimi so preprosti tiki, kot so mežikanje, grimasiranje, skomiganje, sukanje vratu, lahko so pa tudi kompleksnejši, kot so udarjanje po sebi, poskakovanje, gibi, ki posnemajo naučena opravila.
Ampak tiki so lahko tudi vokalni. Drži?
Res je, definicija je podobna kot pri motoričnih, gre za nehoteno, nesmiselno proizvajanje zvoka. So pa glasovni oziroma vokalni precej redki, le približno pet odstotkov ima glasovne tike. Običajno gre za hrkanje, pokašljevanje, smrkanje, sikanje ali kompleksnejše oblike, kot so ponavljanje besed, glasov ali tudi kletvic.
Tiki so običajno nehoteni. Jih je sploh mogoče kontrolirati?
Sčasoma človek, ki doživlja tike, začne prepoznavati opozorilno slutnjo, kdaj bo do tika prišlo, in s tem pridobi relativno kontrolo nad njim, ga zmore za nekaj časa odložiti, vendar pa je to običajno povezano z naraščajočo napetostjo, ki na koncu vodi do tika, sam poskus nadzora nad tikom pa je lahko zelo izčrpavajoč. Tiki se poslabšajo v stresnih situacijah in izboljšajo, če je oseba vključena v dejavnost, ki ji je všeč in se v njej dobro počuti. Sicer pa je kontroliranje tikov običajno bolj prisotno pri odraslih. Pri mlajših otrocih ta sposobnost še ni razvita, zato jih ni dobro opozarjati ali spraševati o tiku.
Otrok lahko ob vprašanju začne pretirano opazovati svoje tike, kar ga bo odvrnilo od nalog, ki zahtevajo njegovo pozornost. Starši pogosto poročajo, da otroci ali mladostniki, ki poskušajo zatreti svoje tiki v šoli, »eksplodirajo« doma. Vendar stroka ni enotna, ali to poslabšanje sproži zadrževanje ali stres in strah pred nesprejemanjem okolice.
Kaj se dogaja s tiki med spanjem?
Tiki med spanjem značilno niso prisotni. Praviloma tiki med spanjem ali globoko relaksacijo izginejo, toda včasih v plitkem spanju še ne popustijo. Dejansko se včasih pojavijo šele po neki naporni dejavnosti, ko se človek končno začne sproščati.
Mi lahko poveste več o tikih pri otrocih? Kdaj se začnejo pojavljati in zakaj?
Tiki se značilno začnejo pojavljati pri otrocih po petem letu, največja pojavnost je pri desetih letih, ko naj bi prehodne tike po nekaterih raziskavah imelo do 20 % otrok. Vzrokov je več, šlo naj bi za preplet genetskih dejavnikov, manjših nepravilnosti v bazalnih ganglijih in drugih bližnjih ter sorodnih področij možganov, ki so pomembno povezani z nadzorom gibanja, pomembni pa so tudi psihološki dejavniki, izmed teh še posebej stres.
So tiki pri otrocih prehoden pojav?
Večinoma da, po vrhu pojavnosti pri 8. do 12. letih se pogostost in intenzivnost tikov pomembno zmanjša skozi adolescenco, tako da je približno polovica pacientov v odraslosti povsem brez težav, izmed preostalih pa ima večina le blažje simptome. Ravno zato, ker so tiki najpogostejši pri otrocih, se z njimi največ ukvarjajo pedopsihiatri in drugi strokovnjaki, ki delajo z otroki.
Je za zdravljenje tikov pri otrocih smiselna psihoterapija?
Seveda. Z individualno ali skupinsko psihoterapijo pomagamo otroku ali mladostniku, da se seznani s povezavo med psihosocialnimi stresorji in motnjami v njegovem duševnem funkcioniranju, hkrati pa se s tem zmanjša breme stresorjev. Pomagamo mu najti učinkovitejše načine razreševanja konfliktov in obvladovanja stresa. Usmerjamo ga v dejavnejše iskanje lastnih poti za zadovoljivo obvladovanje življenjskih ovir. Smiselno je, da se v psihoterapevtski proces vključi vsa družina, ki lahko na ta način prepozna svojo slabšo funkcionalnost, prepozna in razume duševno stisko otroka/mladostnika, ki je v krizi, ter da poišče poti iz konfliktne situacije. Za otroke je primerna tudi igralna ali dramska terapija, s pomočjo katere otroku omogočimo, da preko igre vlog prepozna in odigra zanj ogrožajočo situacijo, terapevt pa skupaj z njim išče možne razrešitve konfliktnih situacij.
Zdravite tike pri otrocih tudi z zdravili?
Farmakoterapijo pri otrocih in mladostnikih uporabljamo le v času najhujše stiske, ko otrok ali mladostnik zaradi prevelike tesnobe, depresivnosti, bremena bolezni ni sposoben sodelovanja v psihoterapiji. Anksiolitiki se uporabljajo predvsem v začetni fazi zdravljenja, v času največje tesnobnosti otroka oziroma mladostnika. Zraven teh se uporabljajo tudi antidepresivi, antipsihotiki in nekatera druga zdravila, anksiolitike pa se po obdobju nekaj tednov redne rabe opusti predvsem zaradi nevarnosti razvoja odvisnosti.
Tiki so pogost spremljevalec nekaterih bolezni, npr. ADHD. Katerih še in zakaj?
Pri 65 % pacientov tiki niso ne prva ne najbolj moteča motnja, po pogostosti si izmed sočasno potekajočih motenj sledijo hiperkinetične motnje (ADHD), obsesivno-kompulzivna motnja, motnje šolskih veščin in druge motnje. Sklepa se, da so motnje precej povezane, ker dokazano prizadenejo prej omenjena sorodna in povezana območja v možganih, čeprav je časovnica razvoja motenj drugačna. ADHD običajno nastopi nekaj let pred tiki, obsesivno-kompulzivna motnja pa nekaj let kasneje. Sočasno potekajoče motnje so lahko povezane s slabšim potekom obolenja.
Kaj pa Tourettov sindrom?
Pri Tourettovem sindromu gre za kombinirane motorične in glasovne tike, pogosto je pridružena kopropraksija (izvajanje obscenih, vulgarnih kretenj) in koprolalija (preklinjanje ali drugo vulgarno izražanje). Začne se v starosti 6 oz. 7 let, približno petkrat pogostejši je pri fantih.
Mogoče še beseda, dve o zdravilih. Ali zdravila tike povzročajo ali odpravljajo?
Prva izbira pri zdravljenju so podporne in edukativne tehnike, v širšem smislu psihoterapija, če te ne pomagajo, tiki pa so kronični in onesposabljajoči ‒ to pomeni, da vplivajo na samopodobo, odnose v šoli, doma, šolsko uspešnost ‒, pa se poseže po zdravilih. Če je prisotna druga sočasna motnja, se poskuša najprej ozdraviti to motnjo. Zdravila torej tike odpravljajo, možne so tudi nepričakovane reakcije na zdravila, ki pa so redke.
Pomagajmo otroku, ki ima tike
V domačem okolju poskrbite za sproščeno družinsko vzdušje. Urejene razmere in rutina dajejo otroku občutek varnosti in predvidljivosti, zato je lažje sproščen in bolj zadovoljen. Obiščite svetovalnega delavca oz. psihologa, ki vam bo pomagal oceniti resnost težave, sodeloval v načrtovanju uravnavanja tikov ter vas po potrebi napotil na nadaljnje strokovne obravnave.
»Od hudiča obsedeni«?
Prve opise Tourettovega sindroma so našli v prvih knjigah o čarovništvu iz 15. stoletja, kjer so ljudi opisovali kot »od hudiča obsedene«. V 18. stoletju je motnjo prvi uradno opisal dr. Georges Gilles de la Tourette, ki je bil pionir francoske nevrologistične znanosti. Sindrom je danes že zelo znan in njegovih simptomov nihče več ne pripisuje ljudskim vražam. Tourettov sindrom lahko prizadene vse ljudi različnih ras, do petkrat pogosteje prizadene moške.
