Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Vsak se slej ko prej sreča z izgubo ljubljene osebe. Včasih je pot do zadnjega trenutka slovesa dolga in težka, pogosto pa smrt udari nenadoma in nas ovije v vse, kar predstavlja proces dokončnega poslavljanja, popolnoma nepripravljene. Strokovno osebje in prostovoljci v društvu Hospic, ki je bilo kot humanitarna, neprofitna nevladna organizacija ustanovljeno leta 1995, deluje s svojimi enotami v večjih krajih po Sloveniji ter spremlja in nudi pomoč umirajočim ter svojcem v procesu žalovanja.

Avtor: Dušica Herman

 

Žalovanje kot proces sprejemanja smrti je v precejšnji meri še vedno tabuizirano, ne znamo ga sprejeti kot nekaj, kar je kruto in boleče, a vendarle del naravnega dogajanja v življenjskem loku posameznika, ki se začne pravzaprav že s samim rojstvom. Na vprašanja, kako se vsak posameznik lahko spoprime s tako občutljivo temo, kot je žalovanje, kako in kdo mu lahko pomaga, je odgovarjala vodja programa žalovanja odraslih po izgubi ljubljene osebe, višja medicinska sestra Nada Wolf iz mariborske enote Hospica.

 

Morda bi bilo prav zapisati besedo v množinski obliki, saj je oblik žalovanja najbrž toliko, kolikor je individualen vsak človek?

Kadar se pogovarjamo o žalovanju, imamo v mislih predvsem proces, ki se sproži, ko doživimo neko izgubo. To je dinamično odzivanje, ki poteka na telesni, duševni, socialni in duhovni ravni. Kako se to odzivanje kaže navzven, pa je edinstveno za vsakega človeka in se kaže, kakor ste omenili, v njegovi individualnosti, ki opredeljuje posameznikovo vedenje in čustvovanje. Pri srečevanju z žalujočimi sledimo prav tej individualnosti, ki je morda velikokrat spregledana in tudi sporna v pričakovanjih nežalujoče ali manj prizadete okolice, se pravi ljudi, ki menijo, da smejo soditi, kako bi moralo žalovanje potekati.

 

Najbrž pa obstajajo določene razlike, ko gre za doživljanje smrti v krogu bližnjih, predvsem svojcev, v naši »zahodni« kulturi v primerjavami z drugimi kulturami?

Naj najprej odgovorim, kakšne so moje izkušnje, ki jih imam pri srečevanju z žalujočimi v naši kulturni sredini. Med svojci obstajajo in so opazne razlike v odnosih med družinskimi člani, vrednotami družine, vezmi, komunikacijo, ki se izrazito pokažejo prav v izjemnih situacijah, kakršna je smrt bližnjega. Doživljanje smrti se razlikuje celo pri dveh osebah v enaki sorodstveni veji. Dvojčka na primer ne doživljata enako očetove ali materine smrti, kajti vsak je imel z njim ali z njo svojstven odnos. Enako velja za vsak odnos v neki družini.

 

Kar se tiče razlik med celinami in kulturami, pa te seveda obstajajo in prav je, da to pri svetovanju v procesu žalovanja tudi upoštevamo. Včasih prepoznavam stiske pri ljudeh, ki so se preselili v drugo kulturno sredino, kjer so njihovi običaji in navade težje sprejete ali celo različno sprejete celo med družinskimi člani. To so lahko velike ovire v procesu žalovanja, še posebej, če gre za določene prepovedi ali pravila. Proces žalovanja, ki je že sam po sebi težak, postane še težji, če ga ovirajo nesoglasja, sodbe in konflikti.

 

Je v tem procesu morda lažje verujočim kot neverujočim, se pravi tistim, ki verjamejo v posmrtno življenje?

Splošnega in vseveljavnega pravila ni, čeprav večkrat slišim mnenje ljudi, da je najbrž lažje tistim, ki verjamejo, da se s smrtjo ne konča. Teža in bolečina procesa žalovanja namreč nista odvisna samo od tega upanja. Žalujoči se ukvarja s številnimi razmišljanji, občutenji, doživljanji in samospraševanji: kaj so naredili ali pokazali umrlemu, ko je bil še živ, česa niso, pa bi si želeli, da bi, postavljajo si vprašanja, zakaj, kako sedaj naprej, ali bodo zmogli, kaj bi morali reči nekomu, ki ga ni več, pa mu nikoli niso, … V procesu žalovanja se lahko izrazito okrepijo občutki osamljenosti, pogrešanja, praznine in strahu, ki ga občutijo in se z njim ukvarjajo v sedanjem trenutku in ga projicirajo tudi v prihodnost.

 

V tem okviru imajo svoj smisel in namen tudi obredi. V obredih nam je namreč simbolično dana poslednja možnost, da za pokojnika naredimo nekaj, tisto poslednje, in se od njega fizično poslovimo. Težko je reči, v kolikšni meri obredi olajšajo breme izgube, je pa pomembno, da jih opravimo tako, da nam ne bodo v procesu žalovanja nalagali dodatne teže ali povečevali stiske z vprašanjem »Zakaj nismo tega naredili tako …?«. Pomembno pa je tudi, da pri obredih skušamo v čim večji meri upoštevati želje pokojnika ali njegovo usmeritev v življenju, še posebej takrat, ko smo v dilemi, kako ravnati ali kadar so želje svojcev različne.

 

Se je na prihajajočo smrt bližnjega sploh mogoče »pripraviti«, da bi proces žalovanja omilil stisko in olajšal proces prebolevanja izgube?

Morda bo odgovor zvenel v kontekstu vprašanja nekoliko nenavadno, vendar je njegovo bistvo zelo pomembno za slehernega med nami. Skrbeti moramo za dobre medsebojne odnose, negovati vrednote in imeti pozitiven odnos do življenja; tako se pripravljamo na izgube bližnjih, ki nas doletijo. Kadar pa se družina sooča z bližino umiranja in smrti, je pomembno narediti tisto, kar je mogoče in prav: se odkrito pogovarjati o stvareh, o katerih razmišljamo, biti iskren in spravljiv ter znati odpuščati pretekle zamere, morda tudi krivice in napačna dejanja. Tudi upoštevanje želja bolnika in seveda možnosti družine spada v ta proces priprave na smrt. Prisotnost ob bolnem in umirajočem svojcu nam da veliko priložnosti, za katere nam je lahko po smrti žal, da jih nismo izkoristili. Prav za to skrbimo v Hospicu – da smo z družino, da zmore preživeti ta čas, da morda vidimo možnosti, ki jih družina zaradi stisk in skrbi ne vidi. Vse to lahko vpliva, da v procesu žalovanja ni dodatnih bremen in da lahko čas žalovanja naravno steče z bolečino, ki jo svojci zmorejo prenašati.

 

Kakšna je razlika v žalovanju, ko smrt nastopi nenadoma, na primer kot posledica različnih nesreč ali nenadne bolezni s takojšnjim terminalnim izidom?

Razlike so velike, tudi zaradi izgubljenih priložnosti, ki jih ob nenadni smrti nimamo, pa še veliko drugih stisk je, ki jih sprožijo posledice, kar še dodatno oteži žalovanje. Naj ponazorim s primerom. Če je pred nami strma planinska pot, ki se ji ne moremo izogniti, jo vseeno premagamo, če jo predvidimo in se nanjo ustrezno pripravimo. Če pa smo nenadoma postavljeni pred njo, je morda ne bomo zmogli. Pot je enako strma in obremenjujoča ter v obeh primerih je potreben napor, a nekateri žalujoči včasih menijo, da se lahko bolečinam in stiski izognemo, še posebej, če dobijo »prepričljiva« sporočila od drugih, da se to mora in da je to prav.

 

Zakaj pri nas nekako še vedno velja za – pogojno rečeno – »nedostojno« ali »nezrelo«, če posameznik, ki se ne zmore soočiti z izgubo bližnjega na način, ki bi mu dovoljeval »naravno« žalovanje, poišče pomoč?

Prevladujoče prepričanje v sodobni družbi je, da predstavljajo njene vrednote: biti močan, neprizadet, dobro razpoložen, ne preveč čustveno odziven. V žalovanju nastanejo prav tu velike spremembe, doživljamo kaos in dezorganizacijo, bolečino, skratka velikanske spremembe, ki jih spremlja občutek nemoči, to pa se nemara bistveno razlikuje od naših predstav, kako »moramo« obvladovati žalovanje. Prevladuje torej občutek, da bi to »morali« premagati sami, ker je to naravno. Če potrebujemo pomoč, naj bi to pomenilo, da smo šibki, torej je lahko tudi naša samopodoba porušena. Tudi vprašanja »Kako mi sploh lahko pomagajo?« lahko pogosto slišimo. Na smrt bližnjega nepripravljeni vidi včasih rešitev samo v tem, da bi se pokojni vrnil, kar je iracionalno, kaže pa, kako močno lahko žalovanje spremeni percepcijo realnega.

 

Zelo pomembno pomoč v procesu žalovanja predstavljajo tesne družinske vezi in prijateljski odnosi, še posebej, če so usmerjeni v sprejemanje žalujoče osebe, da spoštujejo njeno žalost in način žalovanja, da je vsak v tem tako občutljivem času lahko pristen, slišan in podprt brez velikih in pametnih nasvetov, kaj je prav in kaj narobe. Takrat tudi izzveni potreba po strokovni pomoči.

 

Poleg dela v skupinah, delavnicah in individualno je mogoče v okviru Hospica dobiti tudi pomoč v obliki različne literature, predavanj in podobno?

Vse to je na voljo v Hospicu, posameznikom nudimo telefonski ali oseben posvet, na predavanjih se udeleženci soočijo z lastnim odnosom do umiranja, v delavnice, ki jih organiziramo, se vključuje tudi medicinsko osebje, saj je smrt pacienta tudi zanje huda obremenitev. Ves čas torej sledimo potrebam, ki se pojavljajo, in iščemo načine pomoči in podpore, ki bi bili sprejemljivi za čim širši krog ljudi. Naši načrti so usmerjeni tudi v seznanjanje družbe s procesi, ki se dogajajo, in sprejemanje le-teh. Vse to pa je seveda dolgoročno delo spreminjanja naših družbenih vrednot in odnosa do življenja, umiranja, smrti in žalovanja.

 

Kot ustaljen in dobro sprejet način dela so se na primer v Ljubljani pokazala mesečna tematska srečanja z naslovom »Pot srca«, v Mariboru imamo enkrat mesečno »Večeri Hospica«, ki so namenjeni vsem občanom, zanje pa izbiramo različne teme, s katerimi želimo  širiti prepoznavnost Hospica, dodati kakovost življenju in odgovarjati na vprašanja o pomembnih življenjskih vprašanjih, ko nismo v »akutni stiski«, lahko pa se zgodi kadarkoli vsakemu od nas. Vsak od nas slej ko prej izgubi bližnjega. In naša želja je, da bi ob izgubi ljubljene osebe ob besedi »žalovanje« in procesu, ki poteka z njim, ostalo kar se da malo besedice »žal«. »Žal« za vse tisto, česar nismo znali ali zmogli narediti, pokazati in povedati pokojniku, ko je bil še živ. A tudi »žal« za spoznanja in čustveno breme odzivanja na izgubo, na katero se nismo znali ali upali sami pripraviti.

 

 

Junij, 2009

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja