Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Moj boj z depresijo se je začel proti koncu najstniških let, ko niti sam nisem vedel, kaj se z mano dogaja. Precej temno in otožno zaznavanje sveta sem pripisoval pubertetniškim muham ter takim in drugačnim nihanjem hormonov, ki so bili v tistem času na višku. Pravzaprav se je vse dogajalo počasi in postopno, le da sem bil jaz tako neveden in nesposoben si priznati temno dogajanje v moji duši, ki me je dan za dnem bolj mučilo in me onesposobilo za normalno delovanje v družbi, šoli in vseh socialnih stikih. Pojavil se je strah. Tisti pravi strah,  ki bi ga lahko kar zapisal z veliko začetnico. Strah, Strah, Strah. Ne vem, pred kom in čim, vem pa je bil pogosto gost in ni hotel stran.

Poskušal sem nekako normalno hoditi v srednjo šolo, se delati, da je vse o.k. in pod nadzorom. Tistih pet dni pouka sem še lahko zdržal, za vikend pa se je bilo treba sprostiti od muk, ki nam jih je povzročala šola in učitelji v njej. Vsi smo v tistih časih iskali smisel obstoja, jaz sem poleg tega iskal še sebe in se na svoj način spopadal še z eno morečo depresivno odisejado.

Da z mano nekaj ni v redu, sem posumil, ko sem prvič doživel napad panike. Bil je tako grozen, da sem mislil, da me bo pobralo. Težko sem dihal, v prsih me je dušilo in imel sem v glavi naenkrat tisoč misli, ki so švigale s svetlobno hitrostjo in se niso hotele ustaviti. Za trenutek sem pomislil, da se mi bo »utrgalo«. Zdelo se mi je, da strahu in bojazni pred samim seboj ne bo nikoli konec. Ko se človeku zgodi kaj takega, pomisli na vse mogoče. Kaj mi je? Kap? Konec tuzemeljskega življenja? Infarkt? Anafilaktični šok? Prestrašen sem odšel po pomoč v zdravstveni dom, kjer pa so mi dali le pomirjevala in me napotili domov, češ da bo minilo. Brez razlage, kaj je sprožilo napad, zakaj in kako? In potem sem imel še več vprašanj. Kaj če se ponovi, kaj če ne bom preživel, kaj če se mi res nekoč »utrže« in pristanem na psihiatriji? Mnogo vprašanj, nikjer nobenega odgovora.

Minil je mesec, dva, trije. Srednja šola se je zaključevala, jaz pa sem postajal vse bolj apatičen, izogibal sem se prijateljem, nisem odgovarjal na sms-sporočila, brisal sem e-sporočila, ki so mi jih pošiljali zaskrbljeni prijatelji. Jaz pa sem jim apatično odgovarjal: »Ne da se mi, brezveze, bolje se počutim doma, …«

Nisem imel volje do ničesar. Želel sem samo spati in biti sam. Postal sem asocialen in jezen na vse okoli sebe. Starši so me čudno gledali, a upali, da me bo minilo. Nisem jim preveč razlagal o slabem počutju, ker jih nisem želel obremenjevati. Dolgo časa sem mislil, da bo stvar prešla, a stanje se je slabšalo. Nazadnje je moj dan izgledal tako, da sem se zjutraj zbudil in si želel, da se sploh ne bi zbudil, bil sem večinoma v stanovanju, strah pa me je že pošteno  držal v svojih krempljih. Nisem si upal niti v trgovino. Mislil sem, da me vsi gledajo, da vsi vidijo mojo bedo, ki se mi dogaja. Rajši sem ostajal doma na varnem.

Kasneje so se pojavile še bolečine v različnih delih telesa. V najstniški zmedenosti sem bil prepričan, da gre za telesno bolezen. Nisem vedel, kaj me sploh boli. Mišice, kosti, telo, čelo, glava, … Vse je bilo ena sama zmeda, ki se je vlekla dve leti in se ni hotela končati. Tudi ko naj bi se obdobje adolescence zaključilo, sem jaz imel še vedno težave. Skupaj se je nekako prepletala še depresija.

Dve leti sem živel napol odklopljeno, ker me je bilo strah posledic, stigme in čudnih pogledov, ki bi me spremljali, če bi vedeli za mojo psihično stisko. Hotel sem ostati normalen človek, povprečen najstnik v povprečni družbi. Sam rešiti težave in ne obremenjevati drugih. Trmasto sem vztrajal precej časa, prepričan, da bodo težave minile. Tako in tako sem bil takrat najbolj pameten človek na svetu. Kasneje sem doživel še nekaj napadov panike in jih odgnal s pomirjevali, ki sem jih dobil od zdravnice. Kljub temu pa sem čutil, da je stvar globlja, da moram rešiti osnovni problem, ki me je zasledoval kot temna senca.

In so se vlekli in postajali tisti dnevi vse težji. Zvečer sem hodil spat im si želel, da se zjutraj ne bi več zbudi, zjutraj pa sem se zbujal in prva misel, ki mi je šinila v glavo, je bila: »Zakaj? Čemu?« Vse je bilo kot siva oaza nesmisla v mojem vse bolj zamračenem umu. Hotel sem samo spati, spati, minevati in preminiti. Hotel sem vzeti času čas, telesu dušo in uiti sebi. Pa ni šlo tako zlahka, da bi kar zaspal. Hudičevo težko se je bilo prebijati iz dneva v dan s težkimi mislimi, se zbujati z mračnim pogledom, gledati v rumeno sonce, ki sem ga vedno videl črnega in zakritega z oblaki in hoditi spat s solzami v očeh. Nisem vedel, kakšno trpljenje povzroča psihična bolečina. Jokal bi, kričal, molil, prosil, le če bi kaj pomagalo. Pa je bilo vse to kot zadušen krik, ki ga nihče ni slišal. Ena sama GROZA se me je polotila. Počasi sem spoznaval, se boril in si na koncu priznal, da se sam ne morem rešiti iz tega pekla.

 

Zbral sem pogum, se pripravil, kaj vse bom povedal in šel v dispanzer za mentalno zdravje. Ali po domače k psihiatru. Tedaj mi je bilo že vseeno, za stigmo in čudne poglede, koga bom srečal, prekleto vseeno mi je bilo za nerazumevanje ljudi. Hotel sem le, da me rešijo tega neznosnega psihičnega bremena. In sem šel.

Lahko rečem, da je bil to dan D zame. In kako je izgledal obisk psihiatra? Kot obisk običajnega zdravnika, da ne bo pomote. Najprej so sledile formalnosti, nato podrobnosti. Ter razlaga in obrazložitev moje diagnoze, ki se je glasila anksiozno-depresivne panične motnje.

Namesto pomirjeval, ki sem jih dobil prvič, ko me je grabil panični napad, sem bil deležen enournega pogovora. Ne boste verjeli, kako je pomagalo, bolj kot tiste pisane tabletke, ki sem jih dobil. Hvala za tistih 60 minut, ki jih ne bom nikoli pozabil. Vlile so mi novo upanje in me opogumile, da se borim naprej.

Potreboval sem kar dosti časa za razmislek, za sprejetje diagnoze, za soočenje sebe in bolezni. In prevzemanje odgovornosti za svoje nadaljnje življenje, ki ga moram nositi sam. In ta odgovornost je vključevala tudi priznanje, da potrebujem zdravila, antidepresive, ki naj bi mi vrnili temno razmišljanje v pozitivne sfere. Da bom spet tak kot nekoč, da se bom zjutraj ponovno vesel zbujal in spet videl smisel v življenju. Odgovornost je bila izključno v mojih rokah. In čeprav sem proti tabletam, tokrat res nisem videl druge možnosti, kot jih jemati, ker drugače ne vem, kako bi izplaval iz tega stanja. So mi razložili, da gre za moten prenos med živčnimi celicami, da bodo tablete pomagale urediti serotonin v možganih in da bo potem bolje. Ja sem jim verjel in zaupal ter počasi videval vsak dan malce več sonca, ki je kukalo izza oblakov.

To naporno težko in grenko obdobje je šlo mimo. V tem boju sem začutil sebe, da se moram boriti, da mi ni vseeno zame. Začutil sem sebe in svoje bistvo, ki je vredno, da gre naprej novim ciljem naproti. Spoznal sem dotedanje napačno življenje, ker so vedno bili najprej vsi pred mano, šola, služba, prijatelji, starši in nekje daleč na zadnjem mestu jaz. Bolezen me je opomnila in mi dala nauk. Sedaj sem jaz na prvem mestu, šele nato pa je vse ostalo. Ker moram najprej poskrbeti zase, da bom lahko kasneje poskrbel tudi za druge.

 

Nik

 

 

Februar, 2011

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja