V sliko srečne družine ob prihodu novega člana občutki žalosti ne spadajo, zato jih marsikatera ženska skriva. V zadnjih letih se o poporodni depresiji na srečo govori več, ženske dobijo informacije tudi v materinski šoli, na voljo so jim klinični psihologi v porodnišnicah. Ena takšnih je Arijana Steblovnik, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije v UKC Maribor. V Sloveniji poporodna depresija v zmerni ali močnejši obliki doleti 10–15 odstotkov porodnic.
Avtorica: Petra Bauman
Poporodna depresija
Poporodna depresija je razpoloženjska motnja, ki se pojavi približno v četrtem tednu po porodu ali kadarkoli znotraj enega leta. Kaže se kot huda utrujenost, slabo razpoloženje, ženske so jokave, negotove vase, imajo občutke krivde, zavračajo stike z drugimi, pojavi se nespečnost, neješčost, strah, ali bodo znale poskrbeti za otroka. Težja oblika se lahko manifestira tudi kot samomorilne misli in zahteva hospitalizacijo, ki je na srečo redka.
Baby bluz
Poporodna depresija pa ni enaka poporodni otožnosti, ki doleti skoraj 80 odstotkov žensk in ima vzrok v spremenjenem hormonskem ravnovesju (estrogen/progesteron). Otožnost se kaže kot občutek nemoči, razdražljivost, zaskrbljenost, ali bodo znale poskrbeti za otroka, tudi jokavost. Običajno mine v nekaj dneh, zahteva pa pravočasno pomoč v obliki več čustvene podpore, počitka in časa, da se po prihodu iz porodnišnice nova situacija uteče tudi doma.
Če pa ti občutki ne minejo tudi po dveh tednih, lahko govorimo o poporodni depresiji. Če je ženska depresivna ali anksiozna že med nosečnostjo, je zelo verjetno, da se bo razvila poporodna depresija. Sprožilni faktorji so lahko neželena nosečnost, kakovost partnerskega odnosa, njen značaj oz. zmožnost spopadanja s spremembami v življenju, njena pripravljenost na novo odgovornost.
Arijana Steblovnik razlaga, da so ženske s poporodno depresijo na začetku do otroka lahko zelo skrbne, celo preveč, pretirano jih skrbi, ali bo z otrokom vse v redu, nenehno preverjajo, ali diha. Nase popolnoma pozabijo, navdaja jih občutek, da niso dobre mame, dojenčka se sploh ne veselijo in zavračajo stik z njim, kar nujno vodi v občutke krivde. Lahko se pojavijo še omotice, vrtoglavice, panični napadi in v skrajnem primeru samomorilne misli.
Prvi vrh pojavnosti poporodne depresije je med drugim in tretjim mesecem, vzrok je huda izčrpanost, drugi pa lahko nosečnico doleti med sedmim in devetim mesecem, ko se na otroka zelo navezana mati mora začeti pripravljati na ločitev od njega.
Vpliv na razvoj otroka
Depresivne matere kažejo manjše zanimanje za otroka, značilno zanje je pomanjkanje očesne in verbalne komunikacije, zaradi česar otrok zavrača sesanje in nasploh razvije izogibalno vedenje. Pomanjkanje pristnega, ljubečega in globokega stika z materjo bo vplivalo na kasnejšo čustveno zrelost otroka in njegovo sposobnost učenja.
Otroci depresivnih mater imajo povečano možnost za duševne motnje. Blago depresijo je mogoče premagati s pogovorom, velikokrat pomagajo že sočutje, podpora in razumevanje, z zmerno in hudo depresijo pa se je po besedah Arijane Steblovnik možno spopasti samo s kombinacijo psihoterapije in antidepresivov, enako kot pri depresijah v drugih življenjskih obdobjih. Mamica lahko pomoč poišče v porodnišnici, povpraša ginekologa ali osebnega zdravnika, ki jo bo ustrezno napotil k specialistu.
Poporodna depresija in moški
Tudi moški se spremenijo, ko postanejo očetje. Otrok je s svojim prihodom najprej »motnja«, saj gre za veliko spremembo v odnosih v družini. Tudi moški lahko doživijo nezmožnost takojšnje povezanosti z otrokom, še zlasti če mu mamica namenja ves svoj čas. Skrbi jih, ali bodo družino lahko preživljali, tako kot pri ženski pa tudi pri moškem pridejo na dan stari vzorci, morda predsodki, pričakovanja, bolečine in zamere.
Še več, dr. Paul G. Ramchandaniz oxfordske univerze pojasnjuje, da tako kot materinstvo tudi očetovstvo lahko resnično spremeni možgane. Moškim naj bi se med partneričino nosečnostjo znižala raven testosterona; menda zato, da bi bili bodoči očetje manj agresivni in bi se na novorojenčka lažje navezali. Psihologi svetujejo, naj ženske svoje partnerje nevsiljivo povabijo v očetovstvo in mu ostanejo partnerice. Najbolje je, da oba ostaneta aktivna pri »vzpostavljanju romantike«. Vsaj začasno je vsak par v nekem neravnovesju, ki se sčasoma, seveda s trudom, sprejemanjem in prilagajanjem ustali, se bogati in spet cveti. Zelo pomemben je iskren pogovor o občutkih ter zavedanje, da je to, kar se dogaja, le začasno. Če sta si partnerja pred prihodom otroka že izrekla, da ostaneta skupaj in bosta gradila odnos, potem je to dobro izhodišče.
Prepoznajmo znake
Družinski člani in partner naj bodo pozorni na opozorilne znake in naj nikar ne rečejo, ah, saj bo minilo. Prav zgodnja obravnava lahko prepreči globljo depresijo, ki zelo prizadene življenje porodnice in njenih družinskih članov. Nezdravljena poporodna depresija namreč lahko prizadene socialni in zaposlitveni status ženske, njen partnerski odnos ter družinsko dinamiko.
