Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Še pred desetimi leti je delovalo šokantno, če je nekdo razkril, da je bil tako ali drugače trpinčen ali zlorabljan v otroštvu ali odrasli dobi. Javnosti in celo strokovnjakom se je zdelo, da gre za redek, obroben pojav, ki ne zasluži posebne pozornosti. Pa tudi če je kdo upal povedati svojemu zdravniku, psihiatru ali celo terapevtu, da je žrtev znotraj- ali izvendružinskega nasilja, je pogosto naletel na dvom ali celo cinizem strokovnjaka. Neradi, pa vendar moramo priznati, da psihoanaliza, ki jo sicer spoštujemo kot izredno humano in znanstveno utemeljeno disciplino, ni znala na pravilen način tolmačiti pomena (predvsem spolne) zlorabe v času otroštva.

dr. Robert Oravecz, dr. med., spec.psih., Psihiatrična bolnišnica Ormož

Avtorica: Saša Vrbančič

 

Posledice nasilja

Danes nihče več ne dvomi, da duševno, telesno in spolno nasilje v veliki meri prispeva k razvoju resnih duševnih motenj, odvisnosti in samouničevalnosti. Čeprav ne gre zanemarjati vpliva duševnega trpinčenja v smislu zaničevanja, poniževanja, nasilnega podrejanja itd., ima fizično in predvsem spolno nasilje veliko bolj daljnosežne posledice na delovanje in predvsem učinkovitost posameznika.

Zanemarjanje, trpinčenje ali celo izpostavljenost nasilju med staršema v času zgodnjega otroštva močno zavre razvoj določenih delov možganov in tudi funkcij, ki so povezane s temi področji. Takšni otroci so po eni strani pogosto nemirni, se nasilno odzivajo, druga plat pa je huda zavrtost in pretirana bojazljivost. Čeprav so se rodili z dobrimi dednimi danostmi, lahko neugodne razvojne izkušnje v zgodnjem otroštvu povzročajo takšno iztirjenje, da otrok ne bo sposoben slediti pouku v osnovni šoli ali bo celo vedenjsko problematičen. Tudi če pride do zlorabe in posledične travmatizacije po tretjem letu starosti, se posledice kažejo skozi celotno življenje.

Seveda so resnost in trajanje teh posledic v veliki meri odvisne od posameznika, od vrste in intenzitete zlorabe kot tudi od delovanja okolja. Čeprav zakonodaja ne predvideva kazenskega pregona tistih oseb, ki so vedeli za zlorabo otroka in ob tem zatiskali oči, pa vsi tisti, ki se posvečamo zdravljenju travmatiziranih oseb opažamo, da ti ljudje včasih igrajo bolj pomembno vlogo pri razvoju travme kot storilci sami.

 

Izgubljeno zaupanje, strah, krivda

Nedvomno je, da bodo tisti otroci, ki so bili že prej zanemarjeni ali trpinčeni, izpostavljeni  hujšim posledicam poznejših dogodkov. Prav tako je pomembna vrsta in trajanje zlorabe ter  tudi to, kakšen je odnos med storilcem in žrtvijo. Najhujše so posledice tistih zlorab, ki se zgodijo pred osmim letom starosti otroka, storjene od osebe, ki ji otrok zaupa in ko pride do vdora v katerokoli telesno odprtino.

Čeprav gre včasih za zelo majhne otroke, se pojavijo strašanski občutki krivde in sramu. Prav zaradi občutkov, da so sami prispevali k neugodnemu dogodku, otroci le redko zaupajo svojo bolečino staršem ali drugim pomembnim osebam. Tako lahko celo svoje življenje živijo z občutki greha, krivde, umazanosti, ničvrednosti, razvrednotenosti. Čeprav jih drugi vidijo kot prelepe, pametne, spoštovanja vredne osebe, žrtve nasilja sebe ne zmorejo videti v zrcalu teh ugodnih predstav, zato se med njimi in okolico nenehno vrstijo napetosti.

 

Če ne prej, se v času ustvarjanja družine pokažejo vse tiste skrite bolečine in težave, s katerimi je zlorabljena oseba prisiljena živeti. Zaradi občutkov razvrednotenosti si ti ljudje poiščejo partnerja, ki je potencialno nasilen oziroma nagnjen k odvisnosti, ali pa takšno osebo, ki je pripravljena živeti z njihovimi »demoni«. Motnje hranjenja, beganje od doma, zloraba alkohola ali drog, samopoškodovalnost vseh oblik neredko skrivajo za seboj hudo slabe izkušnje s seksualnostjo.

 

Pozabiti!!

O teh dogodkih je skorajda nemogoče govoriti, saj gre za spomine, ki jih posameznik poskuša izriniti iz svoje zavesti oziroma pozabiti. To pa so »jalova« pričakovanja, saj določeni sprožilni dogodki vedno znova prebudijo spomine na strašen dogodek. Pri otroških zlorabah velikokrat ne pride do »vdora« celotnega spomina, ampak se ozavestijo le majhni koščki mozaika, običajno gre le za neugodne telesne občutke, ki onemogočajo doseganje ugodja, veselja, razvoj samozavesti. Tekom let se človek nauči travmo skrivati in se navadi na življenje, ki ga v čim manjši meri spominja na neugodne dogodke. Vendar terja to zahtevno krmarjenje med nevarnimi skalami veliko energije ter povzroča nenehne napetosti in stiske. Dogodki in priložnosti, ki jih ostali večinoma doživljamo kot ugodne, so za marsikatero travmatizirano osebo vir neznosnega trpljenja in negotovosti. Prebujena travma se oglaša v sanjah, v obliki nočnih mor, pa tudi čez dan, v nesprejemljivih telesnih občutkih in predstavah o sebi.

 

Kako pomagati?

Pristop k problematiki trpinčenja iz zlorab v času otroštva in v odraslosti zahteva resno sodelovanje mnogih strokovnjakov in ustanov. Čas je pokazal, da pravzaprav nihče ni edini in merodajen na področju zdravljenja in preprečevanja nasilja. Gre torej za inter- in multidisciplinaren pristop, ki se v Sloveniji šele uresničuje. Pomoč žrtvam nasilja in zlorab zahteva vsebinsko sodelovanje policije, tožilstva, psihiatrije, družinske medicine, centrov za socialno delo, psihoterapevtov.

Pri preprečevanju nasilja, ki lahko deluje travmatogeno, igrajo zelo pomembno vlogo mediji, pa tudi politika, organi pregona in nevladne organizacije, ki vsi skupaj ustvarjajo pomembna sporočila za posameznike o tem, kaj je sprejemljivo v sodobni demokratični družbi in kaj zagotovo ne. Stroga kaznovalna politika lahko odvrne storilca ali opogumi žrtev, da se postavi za svoje pravice.

Žrtve trpinčenja in zlorab se velikokrat počutijo osamljene in se prepuščajo tistim predstavam o sebi, ki jih ustvarjajo storilci ali ki nastanejo same po sebi kot del travmatskega doživljanja.

Že povsem odrasle, izobražene osebe vidijo sebe kot odgovorne za zlorabe, ki so se dogajale pri njihovih petih ali šestih letih. Zato je na samem začetku obravnave zelo pomembno, da posameznik najde osebo, ki ga/jo je pripravljen/a poslušati in sprejeti, brez predsodkov in gest odklonitve. Na ta način se zlorabljena oseba odpre, postane zaupljiva, dojame, da ni edina s tovrstno izkušnjo. Pozitiven odziv s strani svojcev, prijateljev ali sodelavcev prinese zelo pomemben občutek sprejetosti in ustreznosti.

Različna društva, ki temeljijo na vzajemni pomoči in prostovoljnem delu zelo učinkovito delujejo, saj pomagajo spoznati žrtvi, da tisto, kar doživlja kot svojo osebno dramo, predstavlja družbeno-kulturni pojav s svojimi značilnostmi in zakonitostmi.

 

Strokovno, psihoterapevtsko zdravljenje tovrstnih problemov je izredno zahtevno, saj predpostavlja posedovanje ustreznih znanj o travmi kot zapletenem biološkem, psihološkem in družbenem pojavu. Zadnje desetletje se ugotavlja, da klasične, pogovorne oblike psihoterapij ne delujejo zadosti učinkovito na travmo. Nekateri raziskovalci so se zato obrnili k zdravilnim tehnikam domorodskih vračev in šamanov, nastopil pa je tudi razvoj metod, ki merijo na spreminjanje delovanja možganov, kjer so hranjeni spomini o hudem dogodku.

 

Zanimivost 1:

V začetku svoje znanstvene dejavnosti je sicer Sigmund Freud opisal svojo domnevo, da so določene duševne motnje njegovih pacientk tesno povezane z negativnimi spolnimi izkušnjami v času otroštva, vendar se je pozneje zoperstavil temu svojemu nauku in je goreče zatrjeval, da pravzaprav ne gre za resnično zlorabo, ampak za neizpolnjene rodoskrvne fantazije mladih deklet. S tem je za dolga desetletja zapečatil usodo vseh tistih moških in žensk, ki so se v času otroštva srečali z nasilno seksualnostjo odraslih. Le redki analitiki so se poskušali upreti Freudovim predstavam o seksualni travmi. Med njimi je bil Sándor Ferenczi, ki je opisal pojav »motenosti jezika med odraslim in otrokom«. Po njegovem otrok kaže želje le po nežnosti, sprejetosti in ljubezni, vendar se na to odrasla oseba odziva s seksualnostjo, kar deluje izredno razdiralno na otrokovo dušo. Izkušnja odrasle seksualnosti je pravzaprav »umor otroške duše«. Kljub drugačnim idejam – odnos do travmatizacije v otroštvu  se je začel spreminjati šele v 70. letih –, so se pojavili »feministični« strokovnjaki, med njimi tudi Judith Herman in Diana Russell, ki sta upali razkriti resnico o pogostosti, oblikah in posledicah zlorab.

 

Zanimivost 2:

Ena od teh metod je EMDR (Eye Movement Desensitisation and Reprocessing), ki se razvija že dve desetletji in se je pokazala kot učinkovita pri veliki množici travmatiziranih oseb. Ta oblika zdravljenja se izvaja tudi v Sloveniji s strani terapevtov, ki so se izobraževali v tujini.

Metoda zagotavlja, da s pomočjo stimulacije gibanja očesnih zrkel ali z drugimi dražljaji, ki izmenično delujejo na eno ali drugo stran telesa (npr. udarjanje po rokah, tleskanje poleg ušes itd.) prihaja do učinkovitega predelovanja travmatskih podob in občutkov, ki potem izzvenijo oz. izgubijo sposobnost vplivanja na duševnost posameznika. Predelava enega posameznega travmatogenega dogodka zahteva le nekaj seans, delo z zlorabo v času otroštva pa traja tudi nekaj let. Poleg EMDR je tudi hipnoza zelo učinkovita in zaželena pri zdravljenju dolgoročnih posledic travmatskih doživetij. V primeru, da se posameznik ne odloči za razreševanje svojih neugodnih izkušenj ali ne najde ustreznega terapevta, tvega, da se travma prenese tudi v naslednje rodove v obliki duševnih motenj, samouničevalnosti, odvisnosti ali celo ponavljanja določenih neustreznih vzorcev.

 

December, 2008

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja