Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Čeprav je številnim staršem neprijetno govoriti o nasilju, se pogosto sprašujejo, kako obvarovati otroke pred nasilnim vedenjem in kako brzdati lastne izbruhe jeze. Čeprav se bojijo agresivnosti, se jim zgodi prav to. Iz šole sporočijo, da je sin pretepel sošolca, malček odkriva, kako zabavno je razbijati, starši pa včasih izgubijo živce, otroka nahrulijo ali mu celo prisolijo kakšno zaušnico, sebi pa nakopljejo slabo vest in občutke krivde, ki se jih še dolgo ne morejo znebiti.

Avtor: dr. Nataša Rijavec Klobučar

 

Kaj je nasilje in kaj ne?

Je nasilje, ko otroka udarim enkrat po riti, ko mu dam klofuto, ko ga zmerjam, ponižujem in odrečem ljubezen? Je močan zamah nasilje, šibek pa ne? Kako se meri? Psihično in fizično nasilje res ne potrebuje definicije. Vsi vemo, kam spada fizični poseg v telo in kako se počutimo, ko nas nekdo žali, ponižuje ali razvrednoti našo osebnost. Nasilje ne more biti zgolj »poškodovanje otrokove psihe«, ampak se poškodovanje te psihe zgodi tudi takrat, ko je napadeno telo. Otrok je vendarle celostno bitje. Udarec, ki ga dobi, se zapiše v strukturo njegovih možganov.

 

Ko udarim, se počutim krivega!

Večini staršev se zgodi, da v svoji stiski, nemoči, ko utrujeni, izmozgani in izčrpani, slišijo v otrokovem vedenju vedno glasnejše sikanje, izsiljevanje in vpitje, svojega otroka tudi udari. A kaj se dogaja s staršem po tem, ko se napetost za hip sprosti? Starš, ki ne zagovarja nasilja, se ob svojem spodrsljaju počuti krivega in ima slabo vest. Zaveda se posledic, ki jih ima nasilje za otroka, zaveda pa se tudi, da sam ni znal poiskati alternativnega in ustreznejšega odziva na otrokovo vedenje. Vsakega, ki se mu to kdaj pripeti, ne smemo obsojati, vsi smo pod kožo krvavi. Obsojanja pa je vredna vsakršna vzgojna praksa, ki v sebi nosi nasilne elemente. Praksa, ne posamezni spodrsljaj! Tisti odrasli, ki so v svojem življenju dobili eno ali dve klofuti, povedo, da jim to ni pustilo velikih travm in da je morda v tistem trenutku bila čisto upravičena. A poudariti velja še enkrat – enkrat ali dvakrat v življenju, izjemoma, v skrajnosti in to ni bila metoda za vsak dan.

 

Ena po riti kot izgovor in opravičilo!

Nasilje je zgolj izgovor, da ne zmoremo drugače in da nam ni treba iskati drugačnih pristopov do otroka. Pristopa, ki otroka spoštuje, mu gradi občutke lastne vrednosti, pristopa, ki loči vedenje od osebe. Ali lahko »kaznujemo« vedenje s tem, da udarjamo po otrokovem telesu in ob tem spodbujamo občutek, da je otrok vreden, ljubljen ali zaželen?

Kamorkoli se ozremo v znanstveno preverjene trditve, nikjer ne zasledimo enega samega dokaza, da obstaja kakršnakoli pozitivna posledica »ene po riti«. Starši pa povedo, da ta vzgojni ukrep učinkuje hitro in zaleže takoj. In da starši ob tem ne potrebujemo veliko napora, ko otroka ni treba ustavljati z besedo.

Nasilje ni nič drugega kot izgovor in lastno opravičevanje. Ali morebiti tudi opravičevanje lastnih staršev, ki so nam za vsako stvar prisolili eno okrog ušes? Ni izgovora za opravičilo, čeprav starši iščejo pri strokovnjakih »dovoljenje za eno po riti«. Tega dovoljenja vam pač ne more dati nihče, čeprav ga je tako prijetno slišati in vzeti za svetega. Ni namreč nobenega argumenta, dokaza, da je udarec dober. Pa saj to nam govori že zdrava kmečka pamet, ki je v vseh starših, ki si želijo za svoje otroke najboljše.

 

Pomislite nase!

Večini že lastna izkušnja iz svojega otroštva, ko je morebiti odraščal ob palici ali pogostem kaznovanju, pove, kako se počuti otrok. Ravno tako, kot ste se počutili sami, ko so vas pretepli ali vam je kaj priletelo okoli ušes. Ni prijetno se vračati v občutja, ki so se prebudila v majhnem otroku – strahovi pred očetom in mamo, ki nista znala, zmogla ali hotela poiskati drugačne poti do otroka. Kako se počuti otrok, ki mu sicer ves čas govorimo, da ne sme tepsti svojega bratca, niti vrstnika v vrtcu, da ne sme udarjati po nas, ko mu »zapoje« z naše strani ena po riti. Mi smo vzor otroku, kaj je prav in kaj ne. Kako naj razume, zakaj ga mi lahko udarimo, sam pa svoje jeze ne sme izražati na ena način kot mi?

Otrok ne more razumeti, da nas je pošteno zaskrbelo, ko se je izgubil v trgovskem centru in smo iz lastnega strahu otroku eno prisolili. Čisto drugače seveda zveni, če temu našemu enkratnemu dejanju sledi tudi naše opravičilo: »Veš, nisem naredil prav, ker sem te udaril. Me je bilo strah, da si se izgubil, ampak te  ne bi smel udariti.«

 

Udarec kot izjema in ne pravilo!

Gotovo so otroci zelo različni, nekateri ubogajo na prvo besedo, drugim je treba z ostrim in s strogim glasom dopovedati, kaj se sme in česa ne. Vsi pa smo se kdaj že srečali z otrokom, ki je zapadel v situacijo, ko nismo zmogli reagirati drugače ali smo izkoristili že prav vse možnosti. Npr. stekel je čez cesto in v naši veliki skrbi, kaj se bo zgodilo, potegnili otroka k sebi in pograbili prvo orodje, ki je učinkovalo – klofuto ali udarec, ki jih ni med našimi vsakdanjimi vzgojnimi metodami. Kot skrajni enkratni ukrep v naši stiski, ki se pripeti sam od sebe. A zanj ni opravičila. Zanj moramo sprejeti odgovornost.

 

Nasilje v imenu ljubezni?

Nasilja nič ne opraviči. Nikakor ne more biti preventiva. Nikakor ne more biti posredovana v imenu ljubezni. Otrok se počuti zavrženega, nevrednega, odveč. Ali pač se lahko izgovarjamo, da so to meje, ki jih postavljamo, v imenu ljubezni in ker nas skrbi, kako bo z otrokom v prihodnost. Da ga ne bomo razvadili. A meje in pravila igre se postavlja z besedo. Čeprav je ta marsikdaj ostra, odločna, stroga, otroka ne ubije. Na spoštljiv način mu pove, kaj se sme in česa ne, čeprav kdaj povzdigne glas, ko dosledno ločimo osebo od vedenja. A postavljanje meja, pogajanje in doslednost pri posledicah, ki sledijo kršenju pravil, je veliko bolj naporno, kot pa sebe odrezati od vseh čustev, zatreti občutke krivde in slabo vest ter se opreti na to ali ono izjavo redkih strokovnjakov, ki staršem ponujajo najlažjo pot. Vzgoja brez nasilja je garanje!

 

Meje in pravila pri predšolskem otroku

Dejstvo je, da otroci razumejo dosti več, kot odrasli mislimo. Meje in pravila ter navajanje na odgovornost se postavljajo že zelo zgodaj. Ko mu stokrat povemo, da ne sme po stopnicah, ko mu prepovemo, da vzame nož v roke, ko se ne sme približati štedilniku na drva. Včasih v to vložimo ogromno napora. To zmorejo naši predšolski otroci in nič slabega se ne zapiše v njihove možgančke, ki se najbolj intenzivno razvijajo tja do tretjega leta. Lahko pa spet iščemo izgovor, da zdravega triletnika ne moremo učiti z besedo, naj drugih ne tepe, ne grize, ne pljuva, kar je treba prepričljivo večkrat ponoviti.

In nikoli ne obupajte, da ste zamudili vlak. Čeprav vam strokovnjaki ponujajo enostavne nasvete ali vam trkajo na slabo vest, ker svojemu otroku pač ne privzgajate odgovornosti z »eno po ritjo«, čeprav bi bilo to kdaj pa kdaj najlažje narediti.

In še enkrat, ne iščite opravičil za svoje udarce, ker opravičil pač ni. Za otroka to ne more biti dobro in to ni nikakršna preventiva! Morda le »preventiva« pred lastno odgovornostjo, ko moramo postati aktivni pri iskanju drugačnih vzgojnih prijemov in da moramo vzgajati tudi sebe. Vzgoja namreč traja celo življenje, tako vzgoja otroka kot tudi vzgoja nas odraslih. In vsako obdobje prinaša tudi »popravni izpit«, da nekaj spremenimo tudi za nazaj. Čeprav bi to možnost radi kdaj zanikali.

 

 

Junij, 2012

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja