Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Kar je dokončno v naših življenjih, je zagotovo naša minljivost. Nihče ne more ubežati smrti, ki vedno šokira družino, čeprav je ta zaradi različnih vzrokov morda tudi pričakovana. Ne glede na filozofsko ali versko prepričanje, slovo od življenja stisne v kot vse. Preseneti utečen življenjski ritem, nas zbliža ali ponovno oddalji v ranljivosti, ki pokaže, kako smo majhni, osamljeni, kako nas je strah tudi tega, kar pride po življenju. Gotovo se čoln življenja najintenzivneje zamaje takrat, ko iz njega pade tisti, ki smo ga imeli radi.

Dr. Nataša Rijavec Klobučar

 

Običajno je potrebno leto dni, da se spet počasi postavimo na noge, čeprav zaradi različnosti ljudi, družin, začetnega šoka ne moremo žalovanja časovno uokviriti. Strokovnjaki predvidevajo, da žalovanje poteka po več stopnjah. Te so značilne tudi za ostala življenjska obdobja.

 

Slovo od malih in velikih »projektov«

V naših odnosih se namreč pogosto srečujemo s poslavljanji, s končnostjo majhnih in velikih projektov, npr. ko pišemo na koledarju novo leto, ko menjamo stanovanje, ko za seboj puščamo neko življenjsko obdobje – ko zapuščamo domače okolje, ko zaključujemo študij, ko stopamo v novo službo, ko se razidemo s prijateljem, ko »oddamo« otroka v zakon, ko postanemo abrahamovec, ko izstopimo iz profesionalnega življenja ipd. Pogosto ne prebolevamo samo smrti družinskih članov, ampak moramo preboleti tudi svojo preteklost, še posebno takrat, ko je bila le-ta prežeta z bolečino, zlorabo, s krivico, z nasiljem ipd. »Izžalovati« starše, ki so še živi. Se posloviti od vsega, kar je bilo »narobe« storjeno. Brez obtoževanja in z zavedanjem, da so naredili, kar so zmogli narediti. Z zavedanjem, da »nisi ti kriv«, ker niso znali dati, kar si zasluži vsak. S postavljanjem »zdrave« meje, ki ne ubije, ki le rahlja vezi s preteklostjo in riše nove povezave. Tudi s tistimi, ki so delali »krivico«. Da sebe osvobodi od spon preteklosti, da sebi da, kar drugi niso znali, zmogli ali hoteli dati.

 

Koraki poslavljanja:

 

Šok

Če se osredotočimo na smrt, potem ta preseneti posameznika, kljub morebitni pričakovanosti. Človek nikoli ni popolnoma pripravljen na izgubo. Smrt je zagotovo največji stresni dogodek. Šok spremljajo veliki dvomi, nezaupanje, ki zaščiti človeka pred hudo bolečino, zmedenost, raztresenost, ki je posledica razbitega sveta, v katerem ni več ljubljenega, nemirnost, občutja nerealnosti, nemoč nadzorovati nepredvidljiv svet. Simptomi žalovanja se pogosto izražajo tudi telesno, in sicer s suhimi usti, z vzdihovanjem, zehanje, jokom, s splošno šibkostjo. Naše žalovanje je odvisno od več stvari: kako se je smrt pojavila, kdaj in na kakšen način – je nastopila po dolgotrajni bolezni, v visoki starosti, ali je umrl mlad človek, v nesreči, v bolezni. Način, kako se človek rokuje s tem šokom, napoveduje tudi, kako se bodo odvijale naslednje stopnje žalovanja. Je izrazito individualno pogojeno in se lahko stopnjuje do drgetanja in tresenja, nespečnosti in izgube apetita. Človek se lahko zelo zapre vase, njegove misli preplavi izgubljeni član. Poseže po različnih obredih. Tudi ločitev, razveza, razhod dveh ljudi, ki sta kovala skupno prihodnost, udari v življenje obeh, čeprav sta se nanjo načrtno pripravljala. Močno pa prizadene posameznika, ko ena polovica dvojice drugo nepričakovano zapusti, odide iz odnosa (sam ali z drugim partnerjem).

 

Zavedanje izgube

Šok običajno spremljajo močna čustva podnevi in ponoči. Človek se začne zavedati, da je vez z izgubljenim človekom za vedno prekinjena. Pojavlja se hrepenenje po »izgubljenem« človeku in tesnoba ob nezadovoljenem hrepenenju, jok, ki pomaga pri prilagajanju na izgubo, jeza, ki se jo posameznik zaveda ali ne, krivda, sram kot posledica občutja, da je bila smrt ali izstop partnerja iz odnosa (razhod) kazen za posameznikovo neustreznost in neprimernost, motnje spanja in strah pred lastno smrtjo, ki se v tem času okrepi. Človek, ki ostane sam, je v tem obdobju zelo občutljiv, prebujajo se močni občutki nezaupanja in dvomi, ki se v intenzivnem sanjarjenju še povečujejo. Tu pa lahko žalujoči deluje zelo čustveno organizirano ali pa je na robu živčnega zloma.

Če človek ne doživi bolečine ob izgubi in ne občuti zapuščenosti in zavrženosti, lahko postane nezmožen predelati izgubo. Bolečina, ki jo čutite ob slovesu, je nujna, da se boste lahko prebili iz »trpečih« tednov v bolj »znosne« dni. Ko jo začutite, najbolj boli. Zato je pomembno, da si poiščete ljudi, ki vas razumejo: skupino žalujočih, sorodne duše in bližnje, ki vas poslušajo v dolgih urah obujanja spominov. Da vas objamejo, ko jokate za fantom, ki vas je zapustil, da vam brišejo solze ob grobu staršev, da obtožujejo z vami usodo, ki vaju je spravila narazen. In če vam je prehudo, ni nič narobe, če se kdaj obrnete k strokovnjaku. Le-ta bo morda razumel na drugačen način kot tisti, ki so čustveno vpleteni v izgubo. Tudi zato, da bo naslednja stopnja čim krajša in vas ne bo zapeljala v depresijo.

 

Potreba po ohranitvi in umiku

Človek se zateka v osamo, veliko spi, počiva, oslabi mu imunski sistem. Ne zaupa več v zunanji svet. Obsesivno razmišlja o preteklosti. Potem pa počasi, a zares počasi postaja vidno sprejetje izgube, ko iz ozadja sili potreba po opredelitvi novih ciljev in svojega življenja.

 

Preobrat

V praksi je težko prepoznati, kdaj se zgodi preobrat. Morda takrat, ko človek vzame nadzor nad življenjem v svoje roke, začne raziskovati svoje želje, vrednote, potrebe. V sebi išče zaupanje za prihodnost, saj ni več drugega, na katerega bi se opiral. Počasi se vrača energija, uredi se spanje in tudi fizično zdravje se izboljša. Počasi se lahko poslavlja od svojega bližnjega – ne odpove se spominom, ampak dovoli dragemu, da odide. Ob tem razmišlja, kaj je npr. partner (ali starš, ki je odšel) pustil oz. kaj je pomenil. Celijo se rane, kar ne pomeni, da le-te ne bodo ostale, a ne bodo več tako bolele. Blažijo jih tudi različni obredi. Obudi se upanje na prihodnost in bolj realen pogled na travmatično izgubo.

 

Ponovni začetek

Ob izgubi je človek prepričan, da nikoli ne bo dosegel luči na koncu tunela. Da nikoli ne bo več zrl v prihodnost. Da brez človeka, ki je umrl, odšel ali te čustveno zapustil, ni mogoče več bivati. A pot iz kaosa, iz težkih čustvenih trenutkov, ko umira v tebi vse, je počasna, vendar se doseže vse tisto, kar se na začetku kaže kot neresnično. Smrt ter odhod (fizičen ali le čustven) spremeni človeka. Človek nikoli več ne bo tak, kot je bil pred izgubo. Rane so zapisane za vedno.

V zadnji stopnji se tako obnovi samozavedanje, sprejetje odgovornosti za svoje življenje in učenje življenja brez bližnjega. Fizično počutje postane bolj stabilno, povečana energija pa pomaga človeku, da začne skrbeti tudi za svoje telesne potrebe. Človek pogleda sam vase, oblikuje svoje želje, potrebe in cilje. Vzdržuje spomine, ki nehote in nepričakovano presenetijo posameznikov vsakdan, morda ob malenkostih in ob večjih dogodkih.  Posameznik se mora naučiti osamljenost obrniti sebi v prid – spoznava lahko nove ljudi, nove kraje in nove ideje.

 

Ko naši prijatelji, znanci in bližnji izgubljajo svoje drage, pa naj bo to smrt, razpad zveze ali izdaja tesnega prijateljstva, smo mi tisti, ki lahko ponudimo roko opore. Ko ob odprtem grobu prijazno rečemo vdovi, da naj »pokliče«, si mislimo, da smo naredili dovolj. Že res, da nam je težko pristopiti do žalujočega, »ker ne vemo, kaj reči«, »ker ne vemo, kako se obnašati«, a naša »prijateljska odgovornost« je, da mi  dvignemo slušalko, potrkamo na vrata in pokažemo, kako nam ni vseeno. Čeprav se nam zdi, da ne moremo ponuditi ničesar, da nam je težko narediti prvi korak (kako mora biti šele žalujočemu hudo prositi za ramo), bo naša pristna prisotnost žalujočemu pomenila veliko več kot le plaz »pametnih besed«, ki jih v takih trenutkih pač ne premore nihče.

 

 

November, 2012

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja