Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Te besede sem pogosto slišala v svojem  otroštvu in zgodnji mladosti. Včasih, ampak res redko, sem si upala pripovedovati, kako sem zvečer, preden sem zaspala, kakih 15-krat vstala in pogledala, če mogoče ne gostuje pod mojo posteljo kakšna kača. Domači pa so se mi samo smejali in zamahnili z roko, češ, ah, kje pa, to sploh ni mogoče, nič ni na tem, kaj govoriš. Moj strah pa kljub prepričevanju ni bil zato nič manjši in tudi danes, ko sem v srednjih letih, me še vedno spremlja strah pred kačami in letali. Verjamem, da so med nami redki, ki strahu še niso izkusili.

Avtorica: Aleksandra V.

 

Varovalno čustvo

Življenje brez strahu je pravzaprav nemogoče. Strah izostri naša čutila, usmeri pozornost, sporoči nam, da smo ogroženi, in poskrbi, da ukrepamo in se zavarujemo pred nevarnostjo. Psihično stanje povzroči tudi fizične spremembe. Postanemo napeti in razburjeni, krvni tlak se poveča, srce pospešeno bije, pretok krvi se poveča, v krvi imamo višje vrednosti sladkorja, mišice tako dobijo več hrane in bolje delajo. Ker se žile tik pod kožno površino zožijo, koža pobledi. S tem se vzpostavi obrambni mehanizem, da v primeru poškodbe ne bi premočno krvaveli. Iz istega razloga se v kri izloča več snovi, ki strjujejo kri. Upočasni se prebava, dobimo suha usta, pritisne nas na stranišče. Iz endokrinih žlez se v kri sprostijo nekateri hormoni, ki vzdržujejo te spremembe. Vse te spremembe kažejo na to, da strah lahko razumemo kot zaščitni mehanizem narave. Podobno je v živalskem svetu, saj so tudi živali razvile instinktivne reakcije na strah. Ko začutijo nevarnost, otrpnejo, zbežijo, se postavijo v napadalno prežo. Tudi v človekovem obnašanju je mogoče zaznati podobne refleksne reakcije, saj tudi človek otrpne, napade, zbeži. Ker pa ima človek razum in svojo voljo, ni nujno, da deluje vedno instinktivno. Strah lahko kontrolira, situacijo, ki se je boji, lahko razume, s svojo voljo deluje na svoje reakcije. Ponavadi se prav v kritičnih trenutkih pokaže človekova inteligenca in sposobnost izbora prave poti oziroma strategije za rešitev. Čeprav neprijetno čustvo, lahko strah razumemo kot opozarjanje, ki je za nas koristno in ki ga potrebujemo. Res pa je, da se sodobni človek zelo redko znajde v situaciji, ko je ogroženo njegovo življenje ali obstoj.

 

Strahovi sodobnega človeka

Strah pa kljub temu vlada svetu. Sovražniki so nevidni, vendar jih je vse polno. Bojimo se osamljenosti, starosti, izgube bližnjih, fizične moči, lepote, imetja, denarja. Bojimo se pokazati svoja iskrena čustva, bojimo se bližine, bojimo se povedati, kar mislimo, bojimo se, da nas bo kdo prevaral, zapustil, da bomo izgubili službo, prijatelje, … V nedogled bi lahko naštevali, česa vse se boji današnji človek. Čustveni in mentalni zidovi, ki jih gradimo pred navideznimi sovražniki, so večinoma nezlomljivi, neprehodni in nam onemogočajo svobodno življenje. Naša psiha se počasi, a nezavedno uničuje, spreminjamo se v nebogljeno bitje, s katerim upravlja strah.

 

Anksioznost

Kadar gre strah tako daleč, da ima na posameznika že razdiralne učinke, govorimo o anksioznosti. To sproži že nenevarna situacija ali bitje, posameznikova reakcija pa je pretirana ali popolnoma nepotrebna in lahko traja predolgo. Pravzaprav postanemo sami sebi največji sovražnik. Kadar nas v vsakdanjem življenju ovira tak strah in nas onemogoča pri delu, razmišljanju, dejanjih, takrat govorimo o anksioznih motnjah. Za tovrstne motnje ni neke določene skupine ljudi, ki bi jim bila bolj podvržena, ampak se pojavljajo v vseh starostih in pri obeh spolih, čeprav so malo pogostejše pri ženskah. Anksiozne motnje so najpogostejše psihične motnje, več kot 10 % svetovne populacije trpi zaradi njih. Pomembno vplivajo na številna področja posameznikovega življenja, zato jih nikakor ne smemo pustiti vnemar. Posledice so lahko za posameznika in njegove bližnje zelo hude: težave v medosebnih odnosih, izogibanje aktivnostim, ki naj bi bile prijetne, zmanjšana delovna uspešnost, so le nekatere izmed njih. Žal je v naši družbi še vedno tako, da se težave skrijejo ali pa »zdravijo« na popolnoma neprave načine, na primer z alkoholom. Anksioznost je povezana tudi z depresijo, kar v najhujših primerih vodi celo v samomor.

 

Od pretirane skrbi do panične motnje

Pogosta oblika anksioznih motenj je prav splošna anksioznost. Ljudje, ki jih prizadene, se nenehno sprašujejo: »Kaj če se bo, kaj če se bi …?« So ujeti v začaranem krogu strahu in velik del življenja preživijo zaskrbljeni zaradi zdravja, službe, ljudi in stvari, ki jih obdajajo. Običajno trpijo zaradi telesnih težav (potenje, slab spanec, oteženo dihanje) in se niso zmožni sprostiti. Čeprav v sebi morda vedo, da s skrbmi pretiravajo, se tovrstnega stanja ne morejo znebiti, saj pogosto ne poznajo vzroka zanj.

Splošna anksioznost običajno ne vodi v panično motnjo, toda vseeno zna bolnika »zasužnjiti«  – pobere mu življenjsko energijo in povzroča nenehna nihanja v razpoloženju. Motnjo je mogoče uspešno omejiti in nadzorovati. Poleg relaksacijskih metod (meditacija ipd.) bo najbolj pomagal pogovor s psihoterapevtom, ki bo pomagal razumeti miselne vzorce, ki povzročajo skrbi.

Priporočljivo je tudi učenje nadzorovanega dihanja in sproščanja mišic, s čimer uravnamo bitje srca in krvni tlak. Ko se nas polašča strah, se je najbolje v mislih preseliti na kraj, ki nas pomiri in nam da zavetje.

Napadi panike so tisti, ki odvzamejo nadzor nad življenjem ljudi, ki trpijo za panično motnjo. Občutek groze se jih polasti v valu močnega strahu, ko bolnik občuti podivjano bitje srca in pospešeno dihanje, pogosto tudi bolečino v prsih. Občutek popolne nemoči, ko bolniki trdno verjamejo, da napada ne bodo preživeli, izdajajo tudi potne dlani, tresenje telesa in vrtoglavica. Tovrstni napadi trajajo nekaj minut in so lahko posledica stresa ali določenih situacij, čeprav se nadvse pogosto pojavijo brez posebnega opozorila. Ljudje s panično motnjo živijo v nenehnem strahu in pričakovanju novega napada, učinkovito zdravljenje pa je kombinacija psihoterapije in zdravil (antidepresivi in anksiolitiki).

Zanimivost:

Glavni vzrok strahu je nevednost. Strah v nas izziva tisto, česar ne poznamo, o čemur ne vemo dovolj. Neznano je nepredvidljivo, terja od nas prilagajanje, učenje in sprejemanje novega, težje nadzorovanje situacije. Vnaprej spoznati vsako situacijo, ki nas čaka v življenju, je iluzorno razmišljanje. Prav tako ne bomo vnaprej pripravljeni, da bi premagali strah. Sprejeti izzive, ki nam jih postavlja življenje, je tisto pravo. Nemogoče in povsem neživljenjsko je vnaprej zgraditi varno trdnjavo, ki nas bo obvarovala vsega hudega.

 

 

Julij, 2009

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja