Rak materničnega vratu je za vsako žensko huda preizkušnja, s katero se mora soočiti, ko ji ginekolog postavi omenjeno diagnozo. Bolezen je druga najpogostejša oblika raka, za katero zbolijo ženske do 45. leta starosti. Razveseljivo pa je, da se je umrljivost zaradi raka na materničnem vratu v Sloveniji v zadnjih letih bistveno zmanjšala. Pomemben delež pri pravočasnem odkrivanju sprememb gre pripisati predvsem ustrezni preventivi, ozaveščanju žensk o pomenu rednih ginekoloških pregledov ter izvajanju presejalnih programov.
O sami bolezni in njenem zdravljenju smo se pogovarjali z mag. Stankom Pušenjakom, dr. med., ginekologom in porodničarjem iz UKC Ljubljana.
Avtor: Ines Trebec
Vemo, da je preventiva bistvenega pomena za preprečevanje pojava raka na materničnem vratu. Kako poteka vaše delo na tem področju?
Naš glavni interes je usmerjen v preventivo, torej preprečevanje raka na materničnem vratu, zato je naše delo na tem področju usmerjeno v odkrivanje predrakavih sprememb, torej takšnih, ki še niso rak in so 100-odstotno ozdravljive. Če jih ne odkrijemo ali predolgo pustimo nezdravljene, lahko prerastejo v pravega raka, ki zaseva drugam in je potem le še omejeno ozdravljiv oziroma zazdravljiv. Predrakave spremembe imajo malo, pogosto sploh nobenih simptomov, zato jih uspešno odkrivamo le z rednimi, obdobnimi ginekološkimi pregledi in brisi materničnega vratu v kombinaciji s kolposkopijo (pod povečevalom – lupo).
Pri nas že od leta 2003 poteka presejalni program za zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu raka – DP Zora. Ženske, ki se udeležijo presejalnih testov, imajo 80 % manjšo možnost, da zbolijo za to obliko raka.
S katerimi težavami se soočajo ženske, ki zbolijo za omenjeno obliko raka?
Simptomi in znaki raka na materničnem vratu so lahko zelo pestri. Najpogostejši in relativno zgoden je izvenciklična in/ali kontaktna krvavitev pri spolnih odnosih, zato je dobro, če je ženska pozorna na ta simptom tudi v času, ko ji sicer ne pripada redna obravnava (npr. v času 3 let po zadnjem preverjanju brisa, kadar ji tak bris pripada le na 3 leta). Tudi vztrajni, neodpravljivi in pogosto ponavljajoči se neprijetni izcedki iz nožnice so lahko simptom sprememb na materničnem vratu. Naj povem, da je le 90 % primerov raka na materničnem vratu takšne narave, da nastaja počasi v nekaj letih ali mesecih in preko predstopenj raka. Taka vrste je tako imenovani CIN – cervikalna intraepitelijska neoplazija, ki ima 3 stopnje.
Tako se razvija ploščatocelični rak, ki nastane skoraj izključno zaradi delovanja spolno prenosljivega virusa HPV (humani papiloma virus, ki napada kožo, sluznice, nožnico in maternični vrat ter povzroča različne vrste bradavic). Poleg ploščatoceličnega raka obstaja še žlezni rak, ki predstavlja približno 10 % raka materničnega vratu in ga preventivni pregledi žal ne zajamejo oziroma če ga, gre bolj za naključno odkritje, lahko pa prizadene tudi spolno neaktivne in povsem zdrave ženske.
Glavni simptom oziroma znak vseh oblik raka na materničnem vratu so izvenciklične krvavitve, torej naj bodo ženske same pozorne na to težavo ter ob pojavu pravočasno obvestijo svojega ginekologa. Po daljšem razvijanju bolezni prihaja tudi do propadanja večje količine tkiva, kar lahko povzroči dodatne simptome in znake, kot so najrazličnejši izcedki neprijetnega vonja, ampak ti se redko pojavijo brez predhodno že dalj časa trajajočih nepredvidljivih, nepričakovanih, izvencikličnih krvavitev.
Ali je mogoče opredeliti dejavnike, ki povečajo tveganje za razvoj bolezni?
Dejavnik tveganja za ploščatoceličnega raka materničnega vratu je okužba s humanim papiloma virusom (HPV), ki je spolno prenosljiva. S HPV se vsaj enkrat v življenju okuži polovica ljudi, ki so spolno aktivni. Okužba pri večini spontano mine, pri tistih pa, ki se razvije trajna okužba, lahko pride do raka na materničnem vratu. Danes je znanih že preko 155 tipov HPV, vendar je le 10 tipov dokazano povezanih z rakom materničnega vratu, najbolj tipi 16, 18 in 31. Prva dva našteta sta v razvitem svetu odgovorna za 85 % omenjenega raka, zato so proti tem tipom virusov razvili celo cepivo.
Edini znani dejavnik tveganja za dodatno pojavljanje žleznega raka na materničnem vratu je že več kot 20 let iz prometa vzeto zdravilo DES (dietil stilbestrol), ki so ga v nekaterih zahodnih državah, zlasti v Franciji in ZDA v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja uporabljali za preprečevanje splava pri nosečnicah, njihove hčere pa so potem v visokem odstotku razvile takoimenovano adenozo MV, iz katere se je pogosteje razvil žlezni rak materničnega vratu. Omenjeni podatek je torej danes bolj zgodovinski kot dejansko še aktualen v obravnavi žensk, tu in tam pa vseeno še srečamo žensko v 30. in 40. letih, katere mati je v nosečnosti z njo jemala zgoraj omenjeno zdravilo in ima s tem povezane težave.
Lahko opišete, kako poteka diagnostika?
Diagnostika RMV poteka s preventivnimi brisi materničnega vratu po Papanicolau ali po Bethesdi in po potrebi z dodatno kolposkopijo ter s pravočasnim obiskom, ko se pojavijo prvi simptomi bolezni (večinoma izvenciklične in kontaktne krvavitve pri spolnih odnosih).
Pomembno je, da se odvzem brisa opravi, kadar ženska nima menstruacije, saj bi bil lahko bris sicer neuporaben. Odvzem brisa je neboleč, ginekolog s pomočjo optične povečave pregleda maternični vrat ter s posebnim loparčkom obriše površino materničnega vratu ter dobljeni material razmaže po objektnem stekelcu za pregled pod mikroskopom. Z mikroskopskih pregledom po posebnem barvanju se potem določi diagnozo brisa (Po Papanicolau I., II., III., IV. in V., po Bethesdi A, B, C in še podskupine pri B in C.)
Velika večina žensk (95 %), ki redno obiskujejo svojega ginekologa in se udeležujejo programa presejanja RMV, pride do diagnoze na stopnji predrakavih sprememb. Te se v zelo zgodnjih stopnjah le spremlja na krajša obdobja, npr. 4–6 mesecev, če napredujejo, pa se jih lokalno odstrani z različnimi metodami uničenja tkiva (LASER, zmrznjenje, elektrokoagulacija) bolj napredovale, ampak še vedno predrakave spremembe, se raje izreže v obliki stožca (konizacija), da smo po posegu lahko prepričani, da smo odstranili vse spremenjeno tkivo ali ne, kar pri uničenju ni mogoče oziroma le posredno s kasnejšimi kontrolami brisov materničnega vratu.
Še nekaj besed o prognozi zdravljenja? Kakšno je preživetje po prebolelem raku na materničnem vratu?
Prognoza zgodaj odkritih predstopenj raka materničnega vratu je zelo dobra. Pravzaprav predvidevamo popolno ozdravitev in redko ponovitev oziroma napredovanje bolezni kljub zdravljenju. Če se pojavi že zgodnja oblika pravega raka brez zasevkov v oddaljene bezgavke medenične votline, pa je tudi v primeru odstranitve materničnega vratu (trachelektomija) ali cele maternice z delom obmaterničnega veziva prognoza zelo dobra in nam uspe pozdraviti več kot 95 % primerov.
Takoj ko rak zaseva v pripadajoče bezgavke rodil, prognoza bolezni začne padati in potem govorimo o 5-letnem preživetju zdravljenja, ki obsega tako kirurško odstranitev maternice in obmaterničnega tkiva kot tudi radiološko obsevanje. Tudi tu 5-letno preživetje pri raku materničnega vratu dosega zadnja leta 80–90 %. Včasih napredovanja bolezni pri pozno odkriti bolezni ni več mogoče zagotoviti brez pomembnega kirurškega poseganja v rodilom sosednje organe, zlasti končno debelo črevo in spodnja sečila. Slednje lahko pusti kar občutno invalidnost, zato bi radi, kolikor je le mogoče, preprečili potrebo po takšnih skrajnih posegih in bolezen odkrili še v 1. stadiju, ko je omejena na maternični vrat.
