Rak sečnega mehurja pogostejši pri moških

Rak sečnega mehurja je ena pogostejših oblik raka sečil, ki kljub napredku v medicini še vedno predstavlja pomemben zdravstveni izziv. Najpogosteje prizadene starejše odrasle, vendar se lahko pojavi tudi pri mlajših ljudeh, zlasti ob prisotnosti določenih dejavnikov tveganja, kot so kajenje, izpostavljenost kemikalijam, družinska obremenjenost in kronična vnetja sečil.

Bolezen se pogosto razvija postopoma in sprva poteka brez izrazitih simptomov, zato je zgodnje prepoznavanje ključnega pomena za uspešno zdravljenje.

V zadnjih letih se je razumevanje raka sečnega mehurja bistveno izboljšalo, kar je omogočilo razvoj sodobnejših diagnostičnih metod in bolj ciljanih terapevtskih pristopov. Kljub temu ostajajo izzivi pri zgodnjem odkrivanju, preprečevanju ponovitev in izboljšanju kakovosti življenja bolnikov.

Invazivni in neinvazivni rak

O tem, za kakšno bolezen gre, kakšni so simptomi, kako poteka diagnosticiranje in kako se zdravi, smo se pogovarjali z Dragano Taskovsko, dr. med., spec. urologije, iz UKC Maribor.

Povedala je, da je rak sečnega mehurja razmeroma pogosta bolezen in da pri njej obstaja več stadijev. »Lahko se kaže kot bolj invazivna oblika ali pa v bolj blagi obliki. Raka sečnega mehurja ločimo na mišično neinvazivnega in mišično invazivnega. Lahko se namreč razvije v več plasteh. Pri neinvazivnem tumor ne gre v globino in ne prehaja mišice mehurja. Ta tip raka ima boljšo ozdravljivost, gre za bolj blago obliko, seveda pa tudi tu obstajajo podtipi, ki so bolj tvegani. Tudi neinvazivni rak sečnega mehurja lahko preide v mišično invazivnega. Obstaja pa še ena oblika, to je karcinom in situ, ki je tudi v nivoju sluznice. Če se ne zdravi, se tudi ta oblika lahko razvije v bolj tvegano obliko.«

Obstaja več stadijev pri raku sečnega mehurja, ki se določajo na podlagi globine oziroma kako globoko sega tumor. Kateri so to? »Prvi stadij je pri karcinomu in situ, in to pomeni, da je tumor v nivoju sluznice mehurja. Stadij TA z drugimi besedami imenujemo neinvazivni papilarni karcinom sečnega mehurja. Med neinvazivnimi raki je tudi stadij T1, to je invazija tumorja v subepitelno vezivno tkivo, to je sloj, ki je pred mišico. Stadij raka, ki sega v mišico, se imenuje T2. Če prerašča maščevje, ki leži ob mehurju, gre za stadij T3. Če napreduje v okolne organe, pa gre za napredovalo lokalno obliko in se imenuje T4,« pojasnjuje Taskovska.

Kateri so prvi simptomi raka sečnega mehurja?

»Pri bolj invazivni obliki karcinoma se po navadi pojavi hematurija ali kri na vodi. Pogosto pa je znak tega raka tudi mikrohematurija, kjer se na pogled ne vidi krvi na vodi, lahko pa se jo ugotovi v laboratoriju. Redkejši simptom je pri obliki in situ, in sicer občutek draženja, pri čemer morajo bolniki pogosto na vodo. Ta simptom pa se ne pojavlja pri vseh bolnikih s to obliko raka. Drugi simptomi, kot so bolečine, hujšanje in podobno, se pojavijo v napredovalih stadijih,« razlaga naša sogovornica.

Ali so vzroki za tega raka znani?

»Težko govorimo o vzrokih, bolj gre za dejavnike tveganja za tega raka. Na prvem mestu je kajenje. Dejavniki tveganja so lahko tudi družinska obremenjenost, poklicna izpostavljenost rakotvornim snovem v kemični, gumarski in usnjarski industriji (na primer aromatski amini, aminobifenil in njegovi metaboliti, nekateri aldehidi, naftilamin ipd.),« pove Taskovska in dodaja, da obstaja tudi parazit Schistosoma haematobium, ki ga najdemo v vzhodnem delu Egipta. »Če se nekdo večkrat okuži s tem parazitom, se tveganje, da zboli za rakom sečnega mehurja, poveča.«

Ali se razlikuje zbolevanje za tem rakom pri moških in pri ženskah?

Naša sogovornica temu pritrjuje: »Moški zbolijo trikrat pogosteje kot ženske, po zadnjih podatkih onkološkega inštituta iz leta 2022 je bilo na novo obolelih 270 moških, žensk pa 100. Pri moških je pojavnost 25 na 100.000, pri ženskah pa 9,7 na 100.000,« še dodaja.

Diagnosticiranje

Kot pove naša sogovornica, se diagnosticiranje začne, ko pacient pride v ambulanto in se najprej napravita anamneza in klinični pregled. »Če je na podlagi tega postavljen sum, da gre za raka sečnega mehurja, je pacient napoten na cistoskopijo, to je endoskopski pregled, pri katerem zdravnik z instrumentom prodre skozi sečnico v mehur, ki je napolnjen s tekočino, da je dobro razprt. S posebno kamero se pogleda mehur, ali se vidi kakšna tumorska tvorba oziroma izrastek. Tako mišično invazivni tumorji kot tudi neinvazivni tumorji se kažejo z izrastkom, karcinom in situ pa z rdečino na sluznici mehurja. Če potrdimo tumor v mehurju, se opravita CT urografija ali magnetna resonanca mehurja,« razloži Taskovska in izpostavi, da je magnetna resonanca natančna preiskava, ki omogoča razlikovanje med stadijema T2 in T3. »Če nismo prepričani, da gre za tumor, opravimo še citologijo urina (neinvazivna mikroskopska preiskava celic v seču, ki odkriva vnetja, bolezni ledvic in predvsem raka sečil). To je citološka preiskava, s katero lahko ugotovimo tumorske celice v urinu. Ta preiskava ima različno občutljivost, saj bolje zaznava visokorizične tumorje. Če gre za neinvazivnega raka, pa sprememb s to preiskavo ne zaznamo,« opisuje urologinja in nadaljuje z razlago diagnostičnih metod. »V določenih primerih, ko je rak bolj invaziven, opravimo še CT pljuč, da izključimo metastatski rak. V okviru diagnostike, kadar je potrebna histološka potrditev diagnoze, se opravi tudi operacija oziroma transuretralna resekcija tumorja. Poteka podobno kot cistoskopija, pri čemer z zanko na inštrumentu izrežemo tvorbo ali rdečino in tkivo damo v histološko analizo. Na podlagi tega lahko ugotovimo, ali tumor gre v globino ali ne oziroma koliko invaziven je.«

Koliko časa traja, da bolnik pride do diagnoze?

»Čas postavljanja diagnoze se nekoliko razlikuje po posameznih centrih, pri nas od ambulantnega pregleda do cistoskopije traja do enega meseca, pri slikovnih preiskavah pa je čakalna doba včasih mesec ali dva. Da se opravi še transuretralna resekcija tumorja, vzame še dodatni čas. Tako da je čas postavitve diagnoze od tri do šest mesecev. Pomembno pa je, da diagnozo postavimo čim bolj zgodaj – predvsem pri mišično invazivnih rakih in rakih in situ.«

Kako se rak sečnega mehurja zdravi?

»Različno glede na obliko raka. Pri mišično neinvazivnem tumorju lahko tumor pozdravimo že v fazi diagnosticiranja s transuretralno resekcijo (minimalno invazivna endoskopska operacija, pri kateri se skozi sečnico odstrani tumor v mehurju). Pri tipu TA smo s tem pacienta že rešili in se le še opazuje. Po treh mesecih se pri teh pacientih naredi cistoskopija, in če se bolezen ne ponovi, se opravi še enkrat po devetih mesecih. Če še takrat ni ponovitve, se cistoskopija opravi enkrat letno. Pri raku stadija T1 pa moramo poleg transuretralne resekcije uvesti še imunoterapijo BCG, zato da bolezen ne napreduje. Pri karcinomu in situ prav tako opravimo transuretralno resekcijo tumorja, a ne moremo izrezati celotne rdečine. Zato tudi tu uvedemo imunoterapijo BCG, ki deluje na imunski sistem in s tem preprečimo ponovitev bolezni. Zdravilo se daje v šestih odmerkih enkrat tedensko. Če se po treh mesecih bolezen ne ponovi, nadaljujemo z vzdrževalnimi odmerki. Jemanje vzdrževalnih odmerkov je odvisno od bolnika do bolnika, traja od enega do treh let,« zdravljenje opisuje Taskovska.

Pri neinvazivnih TA tumorjih je težava v tem, da se pogosto ponovijo, in sicer v 30 do 40 %. »V takšnem primeru smernice določajo, da se bolniku da v mehur en odmerek kemoterapije. To pripomore k temu, da se bolezen ne ponovi.«

Glede uspešnosti zdravljenja naša sogovornica pove, da je različna pri različnih tipih raka sečnega mehurja. »V višjih stadijih T3 ali T4 bolniki pred operacijo potrebujejo še kemoterapijo in s tem se lahko stadij zniža. V tem primeru se uspešnost zdravljenja zviša. Če se stadij s kemoterapijo ne zniža, obstaja večje tveganje, da bo bolezen napredovala.«

Prvi znaki, ki jih ljudje pogosto spregledajo

Rak sečnega mehurja se v zgodnjih fazah pogosto razvija tiho, brez izrazitih bolečin ali jasnih opozorilnih znakov. Prav zato mnogi prvi simptomi ostanejo prezrti ali napačno pripisani manj resnim težavam, kot so vnetje sečil ali posledice staranja.

Najpogostejši zgodnji znak je prisotnost krvi v urinu. Ta je lahko jasno vidna ali pa tako blaga, da jo odkrijejo le laboratorijske preiskave. Pomembno je poudariti, da se kri lahko pojavi brez bolečin, kar ljudi pogosto zavede v občutek, da ne gre za nič resnega.

Med zgodnje opozorilne znake sodijo tudi spremembe pri uriniranju, kot so pogostejša potreba po odvajanju vode, nenaden občutek nuje ali pekoč občutek med uriniranjem. Ker so ti simptomi podobni okužbam sečil, jih bolniki pogosto zdravijo sami ali jih preprosto ignorirajo, še posebej, če se pojavijo občasno.

Nekateri ljudje opazijo tudi občutek nepopolno izpraznjenega mehurja ali rahlo nelagodje v spodnjem delu trebuha, vendar ti znaki običajno niso dovolj izraziti, da bi takoj sprožili skrb.

Telo redko »pošilja signale brez razloga«. Vsaka nepojasnjena sprememba pri uriniranju, zlasti prisotnost krvi v urinu, zahteva pozornost in pravočasno posvetovanje z zdravnikom. Zgodnje odkrivanje namreč bistveno poveča možnosti za uspešno zdravljenje in boljši izid bolezni.

ABC

A Kri na vodi je prvi simptom, ki lahko kaže na raka sečnega mehurja.

B Na prvem mestu med dejavniki tveganja je kajenje.

C Neinvazivni TA tumorji se pogosto ponovijo, in sicer v 30 do 40 %.