Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Vse več parov se za starševstvo odloča pozneje, ko so si že ustvarili kariero in zgradili svoj dom. Zato lahko traja dlje, da se jim želja po otroku uresniči. Po podatkih ima težave z zanositvijo že vsak šesti do sedmi par. Danes je medicina pri postopkih diagnostike in zdravljenja neplodnosti že zelo napredovala. Zdravljenje s postopki oploditve z biomedicinsko pomočjo je zlasti za ženske zelo stresno in čustveno naporno, nobenega zagotovila ni, da bo tudi uspešno. O tem, kako se spoprijeti z dejstvom, da se želja po otroku ne bo uresničila, kaj lahko naredita partnerja, da zaradi tega med njima ne bo prihajalo do konfliktov in razpada zveze, smo se pogovarjali z Janjo Frelih Gorjanc, dipl. psihologinjo ter zakonsko in družinsko terapevtko.

Koliko partnerjev se med zdravljenjem neplodnosti oziroma po neuspelih postopkih zdravljenja odloči za psihoterapevtsko svetovanje?

Za to se po mojih izkušnjah odločajo zelo redki pari. Ta problematika je zelo težka. Želja po otroku je biološko in socialno zelo globoko usidrana v nas. Frustracijo povzroči že, če ne poteka vse gladko. Ženske začnejo dvomiti o sebi, koliko so vredne kot ženske, ker ne morejo imeti otrok. Podobni dvomi obhajajo tudi njihove partnerje. Porajajo se zelo raznoliki občutki, ki segajo od sramu, dvomov o sebi, samozavračanja, do strahu pred zavračanjem okolice. Vzbudi se lahko tudi strah med partnerjema, ki se začneta spraševati, kdo je kriv za neuspeh, in razmišljati o tem, ali ga bo partner zaradi tega zavrnil, ali je še dovolj dober zanj. Vsa takšna vprašanja segajo globoko v naše jedro, v našo identiteto.

Partnerja se morata soočiti z dejstvom, da zanositev po naravni poti ne bo uspela, se odločiti za zdravljenje, za katerega ni nobenega zagotovila, da bo uspešno. V življenju potrebujemo neko osnovno varnost, da lahko »dihamo« in nismo neprestano pod stresom. Vse to in samo hormonsko zdravljenje, ki predstavlja velik poseg v telo, je lahko zelo stresno. To vse tudi bistveno vpliva na kakovost življenja. Zato je priporočljivo, da posamezniki ali oba partnerja med zdravljenjem poiščejo duševno podporo. Obstajajo tudi skupine za samopomoč, kar partnerjem pomaga uvideti, da v tem položaju niso sami.

Kako naj se partnerja spoprimeta z dejstvom, da ne bosta imela otroka?

Željo po otroku, ki sega zelo močno v našo identiteto, o čemer sem že govorila, moramo najprej odžalovati, kar je boleč in morda dolgotrajen proces. Kako se partnerja spoprijemata s tem, je odvisno tudi od njunega temperamenta: nekdo se mora razjokati, drugi se jezi ali občuti potrebo po tem, da govori o krivici, ki se mu je zgodila. To je podobno kot pri procesu žalovanja, ko nam umre nekdo od bližnjih in ga ne moremo nikoli povsem odžalovati. Partnerja naj se vprašata, kakšno mesto je imel v njunem življenju otrok – je šlo za biološko željo ali željo po ustvarjalnosti, saj je otrok vedno neka ustvarjalnost, nadaljevanje življenja. Razmislita naj o tem, kako bi lahko to potrebo zadovoljila na drug način. Podelita naj si bolečino, skupaj naj žalujeta, se jezita … in raziščeta, kaj za vsakogar od njiju pomeni imeti otroka, katera njuna potreba je ostala nezadovoljena. Raziščeta naj, kje v njiju je nastala praznina in kako naj jo zapolnita. To je zelo različno pri vsakem posamezniku. Če je bila to potreba po socialni sprejemljivosti, se morata soočiti tudi z okolico, s svojimi odzivi na njene pritiske. To je lahko neka bolečina, ki jo je treba pozdraviti in zaceliti. Lahko pa je tudi neka potreba in naj razmislita, kako lahko na drugačen način prispevata družbi – se na primer priključita dobrodelni organizaciji, pomagata otrokom, starejšim ljudem ali drugim parom, ki ne morejo imeti otrok … Zaradi neizpolnjene želje po otroku se pogosto partnerji tudi razidejo, pri drugih pa to, da so skupaj preživeli težko obdobje, njihovo zvezo še bolj okrepi in jih poveže.

Kako lahko parterja poskrbita za to, da zaradi neizpolnjene želje po otroku med njima ne bo prihajalo do konfliktov in povzročilo njunega razhoda?

Včasih ko sta dva skupaj, začutita, da je prišel pravi čas za otroka. Ali bosta ostala skupaj, kljub temu da ne bosta imela otrok, je odvisno tudi od tega, od kod je izvirala njuna želja. Če mislita, da ju bo otrok povezal, ker nimata več veliko početi drug z drugim, je zelo verjetno, da se bosta po neuspehu razšla. Če pa sta bila že pred svojo odločitvijo za otroka povezana med seboj, sta se dobro poznala in sta skupaj nekaj doživela, se skratka imata rada, bosta kljub temu ostala še naprej skupaj. Vse to so dispozicije.

Če partnerja ugotovita, da sta se zaradi njune želje po otroku kot partnerja nekako izgubila, lahko znova poiščeta drug drugega. Raziščeta naj, kaj za vsakogar od njiju pomeni dejstvo, da ne bosta mogla imeti otrok in kaj to pomeni za njun partnerski odnos in kako bosta živela dalje. Ali sta oba pripravljena poiskati, kaj je dragocenega v drugem partnerju, nekaj ustvariti iz tega in se na novo spoznavati. To je podobno kot pri sindromu »praznega gnezda«, ko partnerja, ki sta se prej ukvarjala z otroki in družino, po njihovem odhodu naenkrat ostaneta sama in se začneta spraševati, kaj bosta zdaj počela in kako bosta živela.

Normalno je, da se par, ki preživi skupaj veliko let, znajde v neki praznini. To ne pomeni, da naj začneta razmišljati, kako sta »zavozila« njun partnerski odnos, ampak se morata na novo odkriti in se znova najti. Ljudje se spreminjamo, vsak dan dobivamo nove izkušnje, drugače doživljamo stvari in nam je pomembno nekaj drugega. Če se partnerja ne moreta več pogovarjati, naj se poskusita ukvarjati z nečim povsem novim – če na primer nista prej nikoli plesala, naj začneta plesati, če nista hodila v hribe, naj jih začneta odkrivati, če sta se prej posvečala športu, naj začneta poslušati glasbo … Poiščeta naj nekaj, kar ju bo bogatilo v življenju in kjer bosta lahko oba skupaj ustvarjala – zbirata naj na primer denar v dobrodelne namene, organizirata koncert, tek, pohod … Poiščeta naj skupen cilj, ki bo pripomogel k temu, da bo vsak od njiju rastel in da bosta rastla oba skupaj. Z drugimi besedami, poiščeta naj nekaj, kar bo pomagalo izpolniti njuno željo po otroku na drug način, kar ni nujno delo z otroki.

Kako naj se z neuspehom soočijo ženske, ki so imele zelo močno željo po otroku in so temu kar nekaj časa namenile vse svoje moči?

Raziščejo naj, od kod izvira njihova močna želja po otroku in kaj jim pomeni. Vprašajo naj se, ali se zdijo sebi kot ženske pomembne le kot matere, ali je v njih neka praznina, ki jo želijo zapolniti z otrokom, ki jim bo dal brezpogojno ljubezen. Včasih je to čisto običajna želja, vendar nas lahko nato sam proces odvrne od nas samih. Zdaj je čas, da »prevetrimo« svoje življenje in se vprašamo, kdo smo in koliko smo vredni, ker nimamo otrok. Ko spoznamo sami sebe, ko uvidimo, kaj nas je tako močno gnalo in katere so naše temeljne notranje potrebe, lahko poiščemo način, kako bi jih zadovoljili. Mogoče je to rana, ki se je zacelila in ni več nobene potrebe. Običajno gre za kombinacijo rane in normalne želje po otroku. Ko odžalujemo, se spočijemo in sprejmemo dejstvo, da ne bomo mogli imeti otrok, lahko začnemo iskati, kje bi lahko ustvarjali in v življenju pustili svoj pečat. Ne zapustimo samo otrok, zapustimo lahko tudi kaj drugega: na primer lahko napišemo knjigo o tem, kar smo doživeli, ali izdamo pesniško zbirko.

 

Oktober 2016

0 replies

Leave a Reply

Want to join the discussion?
Feel free to contribute!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja