Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content

V tokratni številki vas bomo seznanili z delom ginekologa in porodničarja. Pogovarjali smo se z asist. Ivanom Žebeljanom, dr. med., specialistom ginekologije in porodništva, s Klinike za ginekologijo in perinatologijo UKC Maribor.

Avtor: Maja Vičič, dr. med.

 

Ob besedah ginekolog in porodničar le redkokdo pomisli, da gre pravzaprav za specialista, ki mora združevati tako znanje ginekologije kot porodništva. Večina ginekologov in porodničarjev se ožje usmeri v različne subspecialne veje ginekologije ali porodništva. To še posebej velja za tiste, ki svoje delo opravljajo v bolnišnicah. Pot zdravnika ginekologa se prične po opravljeni medicinski fakulteti. Specializacija iz ginekologije in porodništva traja pet let in poteka na področju ginekologije kot tudi perinatologije – porodništva. Specializant mora tekom učnega procesa obiskati različne bolnišnične oddelke, med njimi tudi abdominalno kirurgijo, urologijo, onkologijo in transfuziologjio ter pridobiti tako teoretična kot praktična znanja s teh področij. Po opravljenem specialističnem izpitu mora biti ginekolog porodničar sposoben samostojno oskrbeti bolnice z akutnimi in kroničnimi ginekološkimi obolenji.

Ginekologijo in porodništvo prištevamo med kirurške specializacije. V njej se skriva široka paleta dejavnosti, ki zajemajo tako preventivo, diagnostiko in zdravljenje. Ginekolog porodničar spremlja žensko praktično skozi vsa njena življenjska obdobja. Pomembno vlogo ima v času deklištva, zrele dobe in starosti. Vsaka ženska v Sloveniji ima pravico do izbire osebnega ginekologa, ki ga lahko obiskuje podobno kot svojega izbranega zdravnika družinske medicine. Izbran ginekolog opravlja preventivne preglede, ukvarja se z diagnostiko ter zdravljenjem predrakavih, rakavih, infekcijskih in drugih obolenj rodil, svetuje o izbiri primerne kontracepcije, načrtuje nosečnost ter vodi normalne in nenormalno potekajoče nosečnosti.

Poleg tega mora biti izurjen operater, kar še posebej velja za ginekologa porodničarja, zaposlenega v bolnišnici, spoznati pa se mora tudi na bolezni dojk. Ginekologija in porodništvo sta v Sloveniji precej dobro organizirana in razvita, tako da imajo bolnice na razpolago skoraj vsa diagnostična in terapevtska sredstva, ki so na voljo tudi v bolj razvitih državah. Na tem mestu naj vas spomnimo na državni presejalni program ZORA (zgodnje odkrivanje predrakavih sprememb na materničnem vratu), ki uspešno zmanjšuje obolevnost za rakom materničnega vratu že od leta 2003.

 

Vsaka ženska med 20. in 64. letom starosti, ki v zadnjih treh letih ni opravila pregleda z odvzemom brisa materničnega vratu, dobi na dom pisno vabilo na pregled, v letih 2007–2009 pa je bila stopnja pregledanosti omenjene populacije žensk nad 70 % ciljne vrednosti.

Dobro leto dni se v Sloveniji izvaja tudi presejalni program DORA, ki z vnaprejšnjim vabljenjem omogoča ženskam med 50. in 69. letom starosti pregled dojk z mamografijo in s tem pomembno vpliva k zgodnjemu odkrivanju rakavih sprememb na dojkah.

 

Asist. Ivan Žebeljan, dr. med., specialist ginekologije in porodništva, z Oddelka za perinatologijo v UKC Maribor

 

Zakaj ste se odločili za študij medicine?

Pri izbiri študija sem kar precej okleval. Odločal sem se namreč med študijem psihologije in medicine. Po uspešno opravljenih sprejemnih izpitih tako na psihologiji kot na medicini več noči pred odločitvijo nisem mogel spati. K odločitvi za študij medicine je verjetno pripomoglo dejstvo, da je tudi moj oče zdravnik, specialist družinske medicine, tako da sem s tem poklicem odraščal. Ugotovil sem, da je medicina način življenja in kot tako jo moraš tudi sprejeti. Spominjam se, da smo očeta zaradi njegovih službenih obveznosti večkrat videli le ob večerih. Vedel sem, da s svojim delom pomaga ljudem v stiski in tudi sam sem temu poslanstvu želel na nek način slediti, morda celo podzavestno. Psihologijo imam še vedno rad, predvsem me zanima behavioristika.

 

Kdaj in zakaj ste se odločili za specializacijo iz ginekologije in porodništva?

V prvih letnikih študija smo imeli premalo stika z bolniki, zato kar nekaj časa nisem vedel, v katero vejo medicine naj se usmerim. Ko pa sem v petem letniku opravljal vaje iz ginekologije in porodništva, sem spoznal, da je delo ginekologa porodničarja zelo dinamično in pestro, kar je v meni vzbudilo pozornost. Poleg barvitosti dela mi je bilo všeč dejstvo, da lahko kot ginekolog in porodničar skrbim za svojo izbrano populacijo. Na srečo so v mariborski bolnišnici ravno v tistem času iskali nove kadre, tako da sem leta 2002 lahko pričel s specializacijo, ki sem jo leta 2007 tudi uspešno zaključil.

 

Kako pa ste »zašli« ravno na oddelek za perinatologijo?

Naša klinika je sestavljena iz oddelka za splošno ginekologijo in ginekološko urologijo, oddelka za reproduktivno medicino in ginekološko endokrinologijo, oddelka za ginekološko onkologijo in onkologijo dojk ter oddelka za perinatologijo. Poleg tega imamo tudi laboratorij za medicinsko genetiko. Mentor, ki mi je bil dodeljen tekom specializacije, je bil perinatolog in najbrž so me ravno zaradi znanja, ki sem ga pridobil od njega, zaposlili na oddelku za perinatologijo. Delo na tem oddelku mi predstavlja izziv in zelo zadovoljen sem, da sem zaposlen ravno tukaj.

 

Kako poteka delovni dan bolnišničnega ginekologa?

Moj delovni dan je ponavadi precej razgiban. Po jutranjem sestanku in obhodu po sobah hospitaliziranih bolnic – viziti, se odpravim na delo v ambulante ali porodne sobe. Enkrat tedensko opravljam dispanzersko ambulantno dejavnost, takrat me lahko obiščejo ženske, ki so me izbrale za svojega osebnega ginekologa. Preostale dneve delam v ambulanti, kjer skrbim za vodenje tveganih nosečnosti, opravljam pa tudi ambulantno ultrazvočno diagnostiko. Veliko časa preživim tudi v porodnih sobah, kjer vodim porode. K stalnemu delu je treba prišteti številna dežurstva, zaradi katerih sem pogosto zaseden tudi ob vikendih. Prednost zaposlitve v bolnišnici je, da skoraj vsak dan počneš nekaj drugega, tako da delo ne more postati enolično. In ravno to mi zelo ustreza.

 

O moških v ginekologiji smo slišali že številne šale, napisanih je bilo več norčavih pesmi, nenazadnje tudi nekatera dekleta imajo poseben odnos do moških v ginekologiji? Kaj menite o tem?

Vsak ginekolog, pa naj bo ženska ali moški, je v svojem delu profesionalec. Z žensko želim najprej vzpostaviti iskren in spoštljiv odnos, saj le tak vodi do zaupanja, ki je temelj uspešnega zdravljenje. Zdi se mi, da bi ravno ginekologi porodničarji morali poleg strokovnosti imeti tudi dobre komunikacijske sposobnosti. Številne ženske se ob obisku ginekologa še vedno počutijo neprijetno in zato na preglede ne hodijo dovolj redno. Velikokrat se zgodi, da o svojih težavah ne spregovorijo iskreno. Nekatere se še vedno zelo nerade pogovarjajo o težavah v spolnosti in o težavah z uhajanjem vode. Dober ginekolog bi moral biti tudi dober psiholog. Sem pa že večkrat slišal, da smo moški ginekologi pri opravljanju pregleda veliko bolj nežni kot ženske. (smeh)

 

Kakšna je po vašem mnenju razvitost ginekologije v Sloveniji?

Menim, da sta ginekologija in porodništvo v Sloveniji precej dobro razvita. Temeljna pravica vsake ženske v Sloveniji je, da si izbere svojega ginekologa, kar spada v primarni nivo zdravstvene oskrbe. V mnogih evropskih državah opravlja rutinske ginekološke preglede z odvzemom brisa kar izbran zdravnik družinske medicine, ponekod celo medicinska sestra. Glede reproduktivnega varstva bi želel poudariti, da so pri nas vse kontracepcijske metode, razen kondoma, praktično brezplačne. Zelo pomembno se mi zdi, da so vse ženske, ki jemljejo kontracepcijske tabletke, pod zdravniškim nadzorom, kar pomeni, da pred predpisovanjem le-teh lahko preverimo morebitne kontraindikacije ter žensko opozorimo na možnosti stranskih učinkov. Glede preventive je treba omeniti tudi državna programa ZORA in DORA, ki pomembno vplivata k zmanjševanju obolevnosti za rakom materničnega vratu in zgodnjega odkrivanja raka na dojkah. Tudi na sekundarnem in terciarnem nivoju smo primerljivi z večino razvitih evropskih držav, kljub temu pa se zavedamo, da je napredek vedno možen. Na žalost je to povezano tudi s finančnimi možnostmi, ki jih ima država.

 

Kaj pa diagnostična sredstva in terapevtske možnosti. So pri nas na voljo vse metode, ki so prisotne tudi v razvitem svetu?

Pri nas imamo na voljo praktično vse metode, ki jih uporabljajo drugod po svetu. Tudi v ponudbi zdravil ne zaostajamo veliko. Imamo namreč enake zlate standarde zdravljenja kot ostale razvite države. Preko raziskav in študij pa uspemo naše bolnice zdraviti tudi z najnovejšimi zdravili, ki so vsaj tako dobra kot zlati standardi. Brez študij, ki jih opravljamo, si takega zdravljenja, ki je pogosto precej drago, ne bi mogli privoščiti.

 

Se vam zdi, da so v naši ginekologiji in porodništvu potrebne kakšne spremembe?

Mislim, da je treba več časa posvetiti osveščanju žensk. Ker smo ginekologi porodničarji precej obremenjeni in časovno omejeni, bi bilo smiselno, da bi se osveščanja lotili tudi s pomočjo različnih projektov ministrstva za zdravje, nenazadnje lahko k temu veliko pripomorejo tudi mediji. Na ta način bi lahko nekatera predrakava in rakava obolenja odkrili že veliko prej in s tem rešili marsikatero žensko življenje, v primeru nerakavih bolezni pa bi lahko bistveno izboljšali kakovost življenja. Znanje ginekologije in porodništva je izjemno široko in napreduje praktično iz dneva v dan. Zaradi tega je ginekologu in porodničarju izjemno težko slediti vsem novostim. Zato bi v bodoče veljalo razmisliti, da bi se tudi ginekologi, ki delajo izven bolnišnice, pričeli usmerjati v posamezne veje ginekologije in porodništva. Morda bi bilo dobro tudi, da bi v vsakodnevno delo vključili tudi več presejalnih testov. Druga alternativa pa je, da bi na nivoju države še bolj zaživelo načelo dela po nacionalnih smernicah, katere bi izdajal in redno posodabljal republiški strokovni kolegij za ginekologijo (RSK) in bi jasno podajal protokol ukrepov za posamezna obolenja.

 

Tekom svojega dela se verjetno srečujete tako z veselimi kot žalostnimi trenutki. Kako se spopadate z njimi?

Veseli in žalostni trenutki so del življenja vsakega izmed nas, vendar smo zdravniki in zdravstveni delavci tem trenutkom izpostavljeni pogosteje. Ginekologi in porodničarji seveda pri tem nismo izvzeti. Spopadanje z žalostnimi trenutki je naporno in stresno, predvsem za zdravnika začetnika. V primerih, ko moram sporočiti žalostno novico, jo skušam podati strokovno, vendar pri tem nikoli ne pozabim na čustveno doživljanje bolnic. Večkrat se zgodi, da zaradi tega nosim te zgodbe s seboj tudi, ko prestopim prag bolnišnice. Velikokrat razmišljam, kaj se dogaja z bolnico, tudi ko nisem v bolnišnici. Razmišljam, kaj bi še lahko storili, da bi se stanje izboljšalo in ali sem ravnal najbolje. Nekoč sem v tem razmišljanju v avto namesto dizla natočil bencin. Do svojih bolnic sem vedno iskren in realen, vendar jim nikoli ne poskušam vzeti upanja, ki je včasih edino, kar jim ostane, ko se soočijo z najhujšimi diagnozami.

 

Ker veliko časa preživite tudi v porodnih sobah, kakšni so občutki, ko porodite otroka?

Med delom se ne morem prepuščati čustvom, saj moram vseskozi ostati profesionalen. O čustvenem vidiku rojstva lahko razmišljam šele, ko sta tako mati kot otrok na varnem. Včasih je porod precej napet, treba je oceniti položaj in se v trenutku odločiti. Zato moram v glavi imeti vse možnosti za uspešen izhod. Izdelan moram imeti sistem, po katerem rešujem določeno situacijo. V času poroda moram skrbeti za dva, pomembna sta tako mati kot otrok. Ko se zapleten porod uspešno zaključi, sem izjemno zadovoljen. Ravno ta občutek me izpolnjuje in je eden izmed razlogov, zaradi katerih z veseljem opravljam ta zahteven poklic. Kljub večtisočim porodom me še vedno razneži, ko vidim, kako oče in mati prvič pobožata svojega otroka. Tudi sam sem oče in vem, da so ti trenutki nepozabni.

 

Kako komentirate dejstvo, da si vedno več žensk svojeglavo želi poroda s carskim rezom?

Veliko žensk pride na posvet o porodu z željo, da bi rodile s carskim rezom. Mislim, da se tako odražajo spremembe v družbi, ki smo jim priča zadnjih nekaj desetletij. Nekatere ženske želijo imeti nadzor nad vsemi situacijami v svojem življenju, porod pa je za njih velika neznanka z negotovim izhodom. Dobro se počutijo, če vedo, da bodo imele same oziroma nekdo drug popoln nadzor nad dogajanjem. Nekatere ženske podležejo vrstnicam ali svojim materam, ko jim pripovedujejo zgodbe o grozovitih mukam med njihovim porodom. Tako se pri teh ženskah še okrepi strah pred porodom, ki je sicer normalno prisoten v vsaki ženski. Res je, da so bili porodi včasih lahko zelo boleči, tudi zaradi pomanjkljive protibolečinske terapije. Danes imamo na voljo še več učinkovitih sredstev za lajšanje obporodne bolečine, vendar ne smemo pozabiti, da je miselna priprava nosečnice velikokrat najpomembnejši dejavnik za ugoden potek poroda. Obstajajo tudi ženske, ki se želijo izogniti vaginalnemu porodu, saj se bojijo morebitnih poškodb mišic medeničnega dna in s tem povezanih težav v spolnosti. To pa v strokovni javnosti ne velja kot indikacija za carski rez, saj je na voljo kar nekaj ukrepov, ki bi to stanje lahko popravilo.

Glede lajšanja obporodnih bolečin lahko z veseljem povem, da imamo sedaj v Mariboru tudi celodnevno možnost nudenja epiduralne analgezije. Imamo izurjen anesteziološki tim, ki se po posvetu s porodničarjem lahko odloči za pravočasno in pravilno dozirano terapijo. Vsem tistim, ki ženskam priporočajo carski rez brez posebnih strokovnih indikacij, pa svetujem, da si vsaj enkrat v življenju ogledajo, kako carski rez sploh poteka.

 

Medicina pa ni vaša edina ljubezen. Poznamo vas tudi kot priznanega košarkarskega sodnika.

Res je, šport mi predstavlja obliko sproščanja, ki me ohranja psihično in fizično močnega. Pomaga mi, da se lahko uspešno spopadam s službenimi napori. V gimnazijskih in študentskih časih sem bil aktiven košarkar. Štiri leta sem igral v Prvi slovenski košarkarski ligi, enkrat pa sem zaigral celo v finalu Pokala Slovenije. Tekom študija sem na žalost ugotovil, da medicine in košarke ne morem združiti na nivoju, kot sem si želel, zato sem aktivno igranje košarke opustil. Danes sem v košarki še vedno aktiven, saj sodim v Prvi slovenski ligi. To mi je svojevrsten izziv in možnost, da ostanem v športu, ki ga imam rad. Tudi za kakovostno sojenje je treba ohranjati dobro psihofizično kondicijo. Sam to dosegam predvsem s tekom, občasno tudi s tenisom in plavanjem. Lani sem prvič pretekel polmaraton (21 km) in pri tem premagal celo nosilca olimpijske medalje Jureta Koširja.

 

Delate tudi s študenti na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Kakšen izziv vam predstavlja poučevanje?

Delo s študenti mi je že od vsega začetka v veselje. Znanje želim podati na sproščen in zanimiv način, takšen, ki bo mladega medicinca spodbudil k razmišljanju in ga motiviral pri študiju. Medicina je logična veda, zato je treba vzbuditi tudi tak način razmišljanja. Ob pravem načinu študija postane tudi medicina užitek. Poleg strokovnega znanja pa od svojih študentov zahtevam spoštljiv pristop do bolnikov, kar se mi zdi še posebej pomembno.

 

Ali bi se ponovno odločili za medicino, če bi se vrnili v študentske čase?

Čeprav je poklic zdravnika vedno bolj naporen in ugled zdravnikov v današnji družbi v upadanju, bi se za ta poklic zagotovo ponovno odločil. Res je, da sem moral v študentskih časih za knjigami preživeti ure in ure, moji prijatelji pa so se medtem lahko zabavali po mili volji, vendar mi ni žal časa, ki sem ga žrtvoval, da lahko sedaj opravljam ta poklic.Uživam v delu, ki ga opravljam. Želim si le to, da bi bil nekoliko manj obremenjen ter da bi bilo delo nekoliko bolje organizirano. Lepo bi bilo tudi, če bi se lahko manj ukvarjal s »papirnimi« zadevami ter da bi imel na razpolago več časa za pogovor z bolnicami.

 

 

Junij, 2010

Ne spreglejte

Za svoje plovilo moramo poskrbeti že na začetku sezone. Začnite sezono brez skrbi s spomladanskim čiščenjem. V zaprtih prostorih lahko
Preberi več
Vas zanima edinstvena klimatska naprava na trgu, s katero boste varčno ogrevali in hladili prostore ter hkrati prečistili zrak v
Preberi več
Srčno popuščanje je bolezen, pri kateri srčna mišica zaradi oslabljenosti ne more dovolj učinkovito poganjati krvi po telesu. Avtorica: Maja
Preberi več
Spondiloartritisi so skupina kroničnih vnetnih revmatskih bolezni, ki si delijo podobno klinično sliko in prizadenejo predvsem hrbtenico in periferne sklepe.
Preberi več
Astma je kronično obolenje dihalnih poti, za katero je značilno astmatsko vnetje, ki je prisotno tako v velikih kot v
Preberi več
Kaj lahko storimo, da preprečimo aterosklerozo, da preprečimo aterosklerotično srčno-žilno bolezen, in kako lahko ukrepamo, da se tako huda dogodka,
Preberi več
Pri raku jajčnikov gre za skupino malignih tumorjev jajčnika, ki se sicer delijo na več tipov ter podtipov. Daleč najpogostejši
Preberi več
Srce je mišična črpalka, ki poganja kri po telesu – tako skozi pljuča, ko omogoča nasičenje krvi s kisikom, kot
Preberi več