Laboratorijska preiskava, s katero dobimo urinsko sliko, je prijetnejša kot odvzem krvi. Preiskave urina so najpomembnejše pri odkrivanju bolezni ledvic, sečnih poti in kot preiskava ob spremljanju uspešnosti terapije. Pri tem je ključnega pomena, kako vzamemo vzorec; o tem, kaj vse slika zajema, pa smo se pogovarjali z mag. Majo Zadel, mag. genetike, specializantko medicinske biokemije.
Katere preiskave zajema rutinski pregled urina?
Osnovna urinska analiza vključuje: organoleptične preiskave (barva, vonj, bistrost), ki se jih sicer ne opisuje v laboratorijskem izvidu, nas pa opozorijo na določeno bolezensko stanje, in fizikalne preiskave, kjer določamo koncentriranost urina z merjenjem relativne gostote.
Ključni del rutinskega pregleda urina pa so kvalitativne kemijske preiskave, ki jih izvajamo s pomočjo testnih lističev in omogočajo hkratno analizo več parametrov, kot so pH (kislost/bazičnost), relativna gostota, beljakovine, glukoza, ketoni, nitriti, bilirubin, urobilinogen, hemoglobin in levkociti. Sledijo še mikroskopske kvalitativne preiskave, kjer pregledamo usedlino urina, in mikroskopske kvantitativne preiskave, kjer se določa številčna koncentracija celic. Za osnovno analizo je potrebnih vsaj 10 ml urina, ki mora v analizo najkasneje v 1 uri od odvzema.
Katere so tiste vrednosti, ki se pojavljajo na urinski sliki pri analizi urina in kaj nam povedo?
Na testnih lističih se določa 10 parametrov, ki so pozitivni (z izjemo urobilinogena) le v primeru povečane prisotnosti – govorimo o presejalnem testu. Pa si poglejmo te parametre.
RELATIVNA GOSTOTA, katere normalno območje je med 1.005 in 1.040, se spreminja glede na število, težo in gostoto raztopljenih delcev v urinu. Z njo lahko ocenimo, kolikšna je sposobnost hidratacije in koncentriranja urina v ledvicah. Relativna gostota bo višja, če smo izločili manj urina. Najzanesljivejši rezultat dobimo pri pH urina do 6,5, lažno zvišanje pa je možno v primeru proteinurije (več kot 1 g/l beljakovin).
pH urina se pri zdravih ljudeh giblje med 4,5 in 8,0, diagnostični pomen pa ima predvsem zato, ker ledvice sodelujejo pri uravnavanju kislo-bazičnega ravnotežja. Njegova vrednost je odvisna od prehrane, presnove, lahko pa nanj vplivajo tudi razna zdravila.
BELJAKOVINE pri osnovni analizi s testnimi trakovi zaznamo le, ko je presežena mejna koncentracija. Če je vrednost na testnem traku pozitivna, govorimo o proteinuriji in je lahko primarno posledica bolezni ledvic samih, vnetja mehurja, sečil in prostate ali sekundarno kot posledica povišanega krvnega tlaka in bolezni krvnega obtoka.
Povišana GLUKOZA oz. glukozurija je največkrat prisotna pri diabetičnih bolnikih, pri bolnikih, kjer je glukozurija posledica znižanega ledvičnega praga ali pa gre dejansko za prekomerno uživanje glukoze. Lažno negativne rezultate dajo zvišane koncentracije askorbinske kisline (vitamin C), zdravila in lahko tudi vnetja sečil.
Povišana vrednost KETONOV (normalni presnovni produkt maščob) oz. ketonurija se lahko pojavi kot posledica sladkorne bolezni, stradanja, prekomernega bruhanja ali ob večjih telesnih naporih. Lažno pozitivne rezultate lahko povzročijo različni pigmenti in zdravila, medtek ko je lahko lažno negativen rezultat posledica nepravilno hranjenega ali prestarega urina.
Naslednji v vrsti je BILIRUBIN, ki se v povišanih vrednostih pojavi kot posledica povečane razgradnje hemoglobina, poškodbe jeter ali motenega odtoka žolča. Vedno pa v urinu najdemo razgradni produkt bilirubina urobilinogen, ki ima klinični pomen predvsem pri razlikovanju zlatenčnih bolnikov. Lažno pozitivne rezultate lahko povzročajo nekatera zdravila, lažno negativne pa zopet preveč vitamina C. Pomembno je tudi, da vzorci niso izpostavljeni sončni svetlobi, saj pride do oksidcije bilirubina in tako do lažno negativnega rezultata.
NITRITI so v urinu pozitivni, kadar gre za prisotnost gramnegativnih bakterij. Lažno pozitivni vzorci so lahko posledica ‘onesnaženja’, kar pomeni, da pri odvzemu spolovilo ni bilo čisto. Lažno negativni rezultati pa so možni zaradi neuživanja zelenjave, zelo pogostega uriniranja, vitamina C v višjih koncentracijah ali ob prisotnosti grampozitivnih bakterij.
Večji diganostični pomen ima prisotnost LEVKOCITOV v urinu, kar jasno kaže na okužbo sečil ali ledvične bolezni. Pri hudih okužbah je urin lahko zelo gost in povsem bele barve, saj je število levkocitov tako visoko, da je skoraj nemogoče natančno določiti ostale parametre in dobro pogledati usedlino. Lažno pozitivni rezultati so možni ob visoki vrednosti bilirubina, lažno negativni pa zaradi prisotnosti vitamina C, glukoze, beljakovin ali samo (pre)pozne analize.
Podobno je tudi s prisotnostjo ERITROCITOV v urinu. Pri pozitivnih rezultatih gre lahko za dve možnosti: hematurija – prisotnost eritrocitov v urinu, ki je lahko posledica sečnih kamnov, vnetja ledvic, alergij ali raznih infektivnih bolezni. Če pa so presežene koncentracije prostega plazemskega hemoglobina, kar je posledica večjega števila razpadlih eritrocitov, se višek hemoglobina izloči skozi ledvice v urin – govorimo o hemoglobinuriji. To se pojavi ob hemolitični anemiji ali tudi kot posledica hudih telesnih naporov. Ločimo ju lahko že po barvi – urin z eritrociti je moten in rdeče obarvan, medtem ko je urin s prisotnim hemoglobinom bister in rdečerjav.
Lažno pozitivne rezultate lahko daje menstrualna kri, zato se urinske analiza ne dela ob menstruaciji.
Poleg naštetega, kaj se v laboratoriju še pregleda v sklopu urinske slike?
Ker s testnimi lističi za večino le določimo stopnjo prisotnosti izbranega parametra, se pod mikroskopom vedno pregleda tudi usedlino oziroma sediment urina. Posebno pozornost pri tem pregledu je treba nameniti v primeru pozitivnih beljakovin, nitritov, levkocitov, in/ali eritrocitov.
Poleg celic v sedimentu lahko v primeru bolezni najdemo tudi različne bakterije, glive in parazite; lahko so prisotni tudi cilindri, ki so odlitki ledvičnih cevčic in imajo velik diagnostični pomen; prav tako najdemo kristale, ki so lahko prisotni pri zdravih ljudeh, ter kristale, ki kažejo na različna bolezenska stanja. V sedimentu pa se vedno nahajajo tudi epitelne celice, ki pa so v velikem številu prisotne ob raznih vnetjih – na podlagi tipa celic je mogoče ugotoviti, v katerem delu sečil se proces odvija.
Mag. Zadel ob tem še polaga na srce: »Če opazite, da je vaš urin rdečkast ali mlečen ali da tekom dneva ne urinirate dovolj pogosto, je o tem treba obvestiti zdravnika. Če pa imate v roki izvid, ki potrjuje, da so preiskave na beljakovine, glukozo, levkocite, eritrocite in/ali nitrite pozitivni, morate vsekakor obiskati svojega zdravnika.
Kako pa se pravilno vzame vzorec urina?
Glede na to, da vzorca urina ne jemlje laboratorijski tehnik tako kot npr. vzorec krvi, je še toliko večjega pomena, da se bolniki sledijo natančnim navodilom za odvzem. Nepravilen odvzem skupaj z biološkimi dejavniki kot so pogostost izločanja urina, prehranjevanje, stradanje, telesni napor itd. značilno vpliva na rezultate urinske analize.
Pri odvzemu urina v lonček je poleg higiene spolovila najpomembnejše, da se za analizo odvzame srednji curek, prvi curek pa zavrže. Urin je namreč pri zdravi osebi sterilen, dokler se nahaja v mehurju, ob uriniranju pa se s prvim curkom urina izplaknejo bakterije, ki so sicer normalno prisotne na vhodu v sečnico.
Za moškega je pomembno, da si pred uriniranjem očisti glavico penisa z nealkoholnim antiseptičnim sredstvom. Nato prvi curek zavrže, srednji curek pa zbere v sterilno posodico, ki jo dobi v laboratoriju.
Večja možnost okuženja urina je pri ženskah, saj je anatomsko sečnica širša in bližje zadnjični odprtini, zato je še toliko bolj pomembno, da si ženska pred zbiranjem urina sramne ustnice dobro očisti z nealkoholnim antiseptičnim sredstvom in prvi curek zavrže. Prav tako zbere srednji curek, ki je najprimernejši za analizo.
Za čim bolj realno urinsko sliko je najboljši drugi jutranji urin, saj se z vsakim naslednjim uriniranjem tekom dneva toliko bolj ‘speremo’, zato lahko dejansko nekatere snovi in mikroorganizmi, ki so sicer v porastu, padejo v normalno območje. Tak primer je preiskava štetja aktivnih bakterij, pri kateri je popoldanski vzorec lahko negativen na aktivne bakterije, čeprav je bil jutranji pozitiven.
Kako je videti ‘zdrav’ urin in kakšne barve naj bi bil?
Normalen urin je bister in bledo rumene barve, odvisno od hidratacije posameznika. Vse ostale spremembe bistrosti in barve lahko nakazujejo na bolezni ali spremenjena fiziološka stanja. Spremembo barve lahko včasih povzroči le vrsta hrane, npr. rdeča pesa, ki urin obarva rdeče in na prvi pogled daje vtis, da gre za hematurijo.
Rdečkasto obarvan urin lahko sproži zgolj rdeča pesa, na kaj pa kaže prisotnost krvi v njem?
Če opazimo že na pogled krvav urin (ki je rdečkast in ni bister), gre za makrohematurijo, je to lahko zaskrbljujoče, mesto krvavitve pa je lahko katerikoli del od ledvic do sečnice.
Vzroki so lahko različni, od vnetnih bolezni, kamnov, poškodbe, tudi tumorjev. Da lahko opredelimo točen izvor hematurije, se natančno pregleda sediment urina in v njem določi oblike eritrocitov, prisotnost in obliko cilindrov ter prisotnost beljakovin v urinu. Lahko pa je prisotnost krvi v urinu pri ženskah le posledica prenosa v vzorec, če je bil ta odvzet ob menstruaciji.
