Vsak od nas se je že kdaj urezal, padel ali se potolkel in si s tem pridelal kakšno ranico, ki pa smo jo komaj opazili in se je verjetno hitro zacelila sama od sebe. Žal pa nimajo vsi te sreče, saj se zavoljo raznih vzrokov in bolezni pri nekaterih rane nikakor ne zacelijo in se tako iz akutnih prelevijo v kronične rane, ki zahtevajo temeljito in dolgotrajno zdravljenje pod budnim zdravniškim očesom.
Avtorica: Anja Kuhar Glišić
Kaj sploh je rana
Rana pomeni vsako prekinitev kože, lahko sluznice ali globljega tkiva, ki nastane kot posledica mehanske poškodbe (denimo udarca), kemične poškodbe (kot je stik z lugom ali kislino) ali bioloških posledic (starost, pridružene bolezni itd.), nam je zaupala Sabina Osolnik, diplomirana medicinska sestra, ET, iz Univerzitetnega rehabilitacijskega centra (URI) Soča.
Rane sicer v grobem delimo na akutne in kronične. Prve imajo po besedah sogovornice hiter potek celjenja in se lahko zacelijo v nekaj dneh, medtem ko so kronične rane tiste, ki trajajo dlje od osmih tednov in je v njihovo zdravljenje treba vložiti veliko truda in znanja. Vzroki za nastanek kroničnih ran ležijo v različnih bolezenskih stanjih, ki so lahko posledica bolnikove bolezni ali slabše mobilnosti bolnika.
Vsaka kronična rana ima svoj vzrok
Kot vsaka stvar na svetu imajo tudi kronične rane seveda svoje vzroke za nastanek, ki nam jih je izčrpno opisala Osolnikova. Lahko nastanejo kot posledica stalnega pritiska na kožne štrline (sednica, križnica, pete), ki jih bolniki zaradi same bolezni ne morejo razbremeniti. Takšnih bolnikov z razjedami zaradi pritiska je denimo ravno na URI Soča kar nekaj, čeprav Osolnikova razloži, da večina bolnikov že pride k njim z omenjenimi ranami, se pa tudi zgodi, da kako rano pridobijo tudi v času rehabilitacije.
Kot razloži sogovornica, zdrav človek hitro začuti, kdaj pride do prevelikega pritiska na kožo, in se premesti, medtem ko denimo bolnik paraplegik ne čuti potrebe po razbremenjevanju in lahko zaradi stalnega pritiska pride do omenjene rane. Tu Osolnikova omeni še en pomemben dejavnik – in sicer ne gre samo za razbremenjevanje teh predelov, kar medicinske sestre počnejo, temveč veliko bolnikov zaradi same bolezni položaje za razbremenjevanje težko prenaša.
Kronične rane so lahko tudi posledica arterijske ali venske zapore, ki so pogosteje pojavljajo pri bolnikih s sladkorno boleznijo, kadilcih in bolnikih s povišanim krvnim tlakom. Tudi radio obsevanja zaradi zdravljenja različnih onkoloških obolenj lahko povzročijo kronične rane, v tem primeru je že na pogled videti, da je koža okoli rane prizadeta, pordela in se lušči. Zaradi uničene povrhnjice je koža še bolj nagnjena k okužbam, sploh koža vratu in obraza, pove Osolnikova. Ne nazadnje pa lahko kronične rane povzročajo tudi maligni tumorji nad kožo ali v njej, ki vodijo v uničenje tkivne kontinuitete, kar lahko povzroči nastanek odprtih razjed. Te imajo lahko cvetačast videz, še doda in omeni, da se velja tovrstnih ran načeloma čim manj dotikati in predvsem suho pokrivati.
Porast kroničnih ran
V zadnjih letih v Sloveniji na terenu beležijo porast kroničnih ran. Kot nam je zaupala Renata Batas, dipl. med. sestra in enterostomalna terapevtka, Patronažno varstvo – OE Šiška, ZD Ljubljana, se je na njenem območju število bolnikov iz leta 2018 na 2019 povečalo za 30 %. »Vzrok lahko pripišemo vse večjem deležu starejše populacije nad 65 let ter posledično večjemu pojavu kroničnih obolenj, med katere spadajo tudi okvare, obolenja ožilja, sladkorna bolezen, tudi maligna obolenja, kar ima pogoste zaplete, ki vodijo v nastanek kroničnih ran. Zaradi staranja in obolevnosti prebivalstva se vse pogosteje srečujemo z nepomičnimi bolniki, tudi invalidi, ki so še posebej ogroženi za nastanek razjed zaradi pritiska,« je povedala za našo revijo.
Zdravljenje ran
Osolnikova pove, da se pri večini težkih kroničnih ran izvaja klasičen postopek, imenovan nekrektomija, ki pomeni odstranjevanje nekroze oziroma mrtvine iz rane ali njenega robu. Manjše nekrektomije se izvajajo na oddelkih, večje pa se odstranjujejo v anesteziji v bolnišnicah. Medicinske sestre najprej rano usposobijo do te mere, da je videti čista, brez mrtvin, nato pa se lahko zdravnik plastik odloči za kirurški poseg, pri katerem se naredijo kožni režnji, kar omogoči, da se odprtina zapre.
Druga uspešna metoda zdravljenja kroničnih ran je metoda VAC (Vacuum Assisted Closure), ki poteka s pomočjo črpalke, ki se jo namesti na odprto rano. Ta pospešuje nastajanje granulacijskega tkiva in omogoči zaprto vlažno okolje za celjenje rane, lokalna aplikacija negativnega tlaka pa neprenehoma krči rano.
Med uspešne postopke zdravljenja ran sodi tudi obsevanje z laserjem, pove Osolnikova, z UV- in infrardečimi žarki. Tako kombinacija žarkov kot tudi sama toplota obsevanja pripomore k celični delitvi in hitrejšemu celjenju rane. Uporabijo se lahko tudi rastni faktorji, ki pa se po besedah sogovornice pri nas zelo malo uporabljajo, tudi zaradi zelo visoke cene.
Eden od relativno novih načinov zdravljenja kroničnih ran je zdravljenje z ličinkami muhe Lucilia sericata, ki se jih zapre v kronično rano, ličinke pa s svojimi prebavnimi encimi obloge na rani raztopijo, posrkajo in pojedo. Po besedah Osolnikove so izkupički celjenja izjemno dobri, metoda pa se kljub temu žal ni, vsaj v večji meri, obdržala pri nas, kar sogovornica razlaga predvsem z odporom bolnikov do načina zdravljenja, pri katerem se v rano zapre ličinke muhe, ter tudi z višjo ceno samega postopka, saj je treba zgolj v ta namen vzrediti ličinke posebnega rodu.
Preberite tudi prispevek: Za vsako rano se najde obloga – ABCzdravja.si
Oskrba krnoničnih ran
Batasova razloži, da zdravstvena nega in oskrba kroničnih ran na terenu v okviru patronažne službe že več kot desetletje poteka po sodobnih strokovnih smernicah, ki jih je napisalo Evropsko združenje za oskrbo ran (European Wound Management Association oz. EWMA) in prevedlo v slovenski jezik Društvo za oskrbo ran Slovenije – DORS. Dodaja še, da strokovne smernice za oskrbo kroničnih ran temeljijo na teoriji celjenja ran v vlažnem okolju, pripravi dna rane za celjenje po konceptu ‘TIME’.
Osolnikova razloži, da pri kratici ‘TIME’, pri čemer ‘T’ pomeni ‘Tissue Management’, najprej je torej treba poskrbeti za tkivo in oceniti, koliko je prizadetega; ‘I’ je vezano na ‘Infection/Inflammation’ oziroma preprečevanje vnetja, strokovno osebje torej oceni, ali je rana okužena, ali je že prišlo do nastanka biofilma itd.; ‘M’ pomeni ‘Moisture Balance’, torej vzpostavitev pravega ravnovesja vlage v rani, finalni del pa je ‘Epithelization’ oz. epitelizacija, ki je končni cilj zdravljenja in pomeni, da se kožni pokrov zapre.
(Skoraj) za vsako rano obstaja obloga
Pogoj za zdravljenje z oblogami je čista rana po nekrektomiji. Namen oblog je odstranjevanje izločkov iz rane, s primerno oblogo pa se tudi poskrbi za vlažno okolje in boljše celjenje rane ter za primerno izmenjavo plinov in ohranjanje toplote. Ne nazadnje so obloge tudi zaščita rane, da ne pride do sekundarne okužbe. Po besedah Osolnikove morajo obloge zagotavljati dolgotrajni zdravilni učinek na rano, da se zmanjša možnost maceracije kože in da je možna njihova uporaba tako na suhi kot tudi na vlažni koži, rani se mora obloga dobro prilegati, pomembno pa je tudi, kako rano čistimo in kako pogosto obloge menjavamo. Na trgu je oblog več kot 3000, še doda, saj se stalno pojavljajo nove z dodanimi zdravilnimi učinkovinami ipd.
Pri zdravljenju kroničnih ran z oblogami je nujno vedeti, da ni vsaka obloga primerna za vsako rano, zato je potrebno veliko strokovnega znanja za izbiro prave, ki je po besedah Osolnikove kombinacija navodil proizvajalca, strokovnega znanja in eksperimentiranja prave kombinacije.
Materiali oblog
se delijo na primarne in sekundarne, primarni so tisti, ki prihajajo v stik s kožo, neposredno na rano; sekundarni pa so namenjeni prekrivanju primarnih, bodisi za zaščito ali pričvrščevanje. Pri slednjih je pomembna visoka vpojnost, saj rana izloča veliko izločka, ter zagotavljanje vlažnega okolja rane ter njene okolice, pove sogovornica in še doda, da je v nasprotju s splošnim prepričanjem za rano dobro, če je obloga na njej več dni, saj so temu moderne obloge tudi namenjene.
Med različnimi oblogami Osolnikova našteje od najpreprostejših do najzahtevnejših najprej vazelinske nelepljive obloge, obloge z zdravilnimi učinkovinami, polpropustne filme, hidrokoloide, obloge s poliuretansko peno, zapolnitvene obloge, hidrogele, obloge iz alginata ter obloge, ki zmanjšujejo končno brazgotino. Med oblogami sogovornica izpostavi medene obloge, ki so jih v neki obliki sicer poznali že v Starem Egiptu, te pa med bolniki niso preveč priljubljene, saj na rano delujejo močno in ko začnejo iz nje vleči izloček, lahko bolnik občuti bolečino, ki se jo ustraši, zato je po besedah Osolnikove pametno poleg oblog jemati podporno protibolečinsko terapijo, ki jo predpiše zdravnik.
ABC
A Kronična rana je tista rana, ki se včasih tudi po osmih tednih ne zaceli.
B Kronične rane nastanejo zaradi pritiska, arterijske/venske zapore, kot posledica sevanja, tumorjev itd.
C Na trgu so na voljo številne obloge, ki pri celjenju ran igrajo ključno vlogo.
