Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages

Brskajte po prispevkih

Generic selectors
Exact matches only
Search in title
Search in content
Search in posts
Search in pages
onesnazenost zraka

Onesnažen zrak je prvi okoljski vzrok za prezgodnjo smrt na območju stare celine, po zadnjih raziskavah namreč onesnaženost ozračja vzame kar desetkrat več življenj kot prometne nesreče. Je eden glavnih dejavnikov za nastanek bolezni, ljudje pa smo vsakodnevno izpostavljeni prekomernim vrednostim prašnih delcev in ostalih toksičnih snovi, ki se nahajajo v zraku. Predvsem v zimski kurilni sezoni je zunanji zrak še nekoliko bolj onesnažen, kljub temu pa pogosto precej boljši od zraka, ki je v naših domovanjih.

Avtorica: Nika Arsovski

Številke smrtnih žrtev onesnaženega zraka in obolelih so najverjetneje še podcenjene, saj so osnovane zgolj na posledicah kratkotrajnih učinkov onesnaževanja, medtem ko so v oziru na dolgotrajno izpostavljenost onesnaženemu zraku še precej višje. Ob skrb vzbujajočih parametrih velja omeniti, da naj bi se po podatkih sektorja za okolje in podnebne spremembe v zadnjih desetletjih kakovost zraka v Sloveniji bistveno izboljšala tudi po zaslugi strožje okoljske zakonodaje in izboljšane energetske učinkovitosti. Kljub temu pa koncentracija določenih onesnaževal še vedno ostaja previsoka, onesnaženost zraka pa je glavni okoljski dejavnik, povezan z boleznimi in prezgodnjo smrtnostjo, ki bi ga bilo mogoče preprečiti.

Najbolj pereča je zimska onesnaženost z delci PM10, poleti pa tveganje povzroča prizemski ozon. Po analizah Agencije RS za okolje sodeč smo za onesnaženost zraka z delci PM10 krivi posamezniki sami. Največji delež namreč prispevajo emisije gospodinjstev, največkrat uporaba tehnično zastarelih peči in kotlov ter uporaba neprimernih goriv.

Ravni trdih delcev PM10 v zraku so v veliki meri odvisne od vremenskih razmer, te so bile pozimi 2018 ugodnejše od zime poprej, zato je bila tudi raven delcev predlani v povprečju nižja. Najpomembnejši vir onesnaževanja zraka, predvsem v urbanih središčih, je brez dvoma promet, zlasti vozila na dizelsko gorivo. Prometni izpusti prispevajo predvsem k čezmerno povišanim koncentracijam PM10, PM2,5, prizemnega ozona in dušikovih oksidov.

Promet je tudi vir benzo(a)pirena, katerega vrednost je na evropskih tleh prav tako skrb vzbujajoča. Med glavne vire onesnaževanja zraka se uvrščajo še industrijski procesi in uporaba topil, kmetijstvo ter obdelava odpadkov. Kmetijska dejavnost je največji vir emisij amonijaka, kot posledica kmetijskih dejavnosti namreč nastane kar 95 % skupnih emisij NH3. Odlaganje amonijaka je škodljivo predvsem za naravni sistem, saj povzroča zakislevanje tal in izgubo biotske raznovrstnosti.

Onesnaženost podaljša vrste v zdravstvenih ustanovah

Onesnažen zrak ne oskruni le narave, temveč lahko močno škoduje tudi našemu zdravju. Trdi delci v zraku povzročajo vnetje pljuč ter posledično zmanjšajo pljučne funkcije in povzročijo nastanek kronično obstruktivne pljučne bolezni. Sprva so se raziskave vpliva onesnaževal na zdravje osredotočale zgolj na dihala, pozneje se je izkazalo, da vnetni mediatorji, ki se sproščajo v dihalih, po krvi potujejo tudi v druge organe in tudi tam povzročajo vnetja. Povzročajo sistemsko vnetje, motnje v delovanju srca in krvnega tlaka, posledično poslabšanje bolezni srca in ožilja. Delci naj bi po nekaterih raziskavah tudi pospeševali nastanek ateroskleroze.

Najpogostejši kronični vplivi onesnaženosti so povečano tveganje za pojav astme in kronične obstruktivne pljučne bolezni (KOPB), ob tem pa še nižja pljučna funkcija in povečano tveganje za pojav pljučnega raka.

Zaradi onesnaženosti zraka so polnejši hodniki v bolnišnicah, najbolj pa so na udaru bolniki z boleznimi dihal, sladkorno boleznijo ali boleznimi srca ter ožilja, torej starejši, pa tudi najmlajša starostna skupina – otroci. Onesnaževala v zraku lahko poškodujejo lokalno obrambo v pljučih in vplivajo na alveolo – kapilarno membrano, preko katere poteka izmenjava plinov.

Kakovost zraka je lahko slaba tudi v novogradnjah

Če so podatki zunanjega zraka zastrašujoči, pa je lahko karakteristika zraka v prostorih še dosti slabša. Zrak med štirimi stenami je pogosto še nekajkrat bolj onesnažen kot tisti na prostem. Ker večji del svojega časa preživimo v zaprtih prostorih, naša domovanja pa so dobro izolirana, zaradi česar je dostop svežega zraka težje mogoč, je prav zrak doma ali na službenem mestu tisti, ki lahko povzroči zdravstvene zaplete in bolezni.

Največji onesnaževalci v zaprtih prostorih so tobačni dim, radon, kemikalije, ogljikov oksid, dušikov dioksid, alergeni in vlaga. Sprva se vam bo morda zazdelo, da teh težav nimate, a pomislite: vlaga, ki se sprošča ob kuhanju, sveče in kadila, loščila in voski, gradbeni materiali, kot je formaldehid v vezanem lesu, zaviralci gorenja, peči na les … Ne le stare stavbe, tudi novogradnje se soočajo s slabo kakovostjo zraka v prostorih. Večina bivanjskih objektov je namreč odvisna od naravnega prezračevanja, ki pa ga vse prepogosto zanemarimo. Zračenje je predvsem v zimskem času pogosto sporno za vse, ki želijo v domu ohraniti lepo bero toplote.

Višja kot je relativna vlažnost, več je možnosti za površinsko kondenzacijo vodne pare

Več deset milijonov prebivalcev stare celine živi v vlažnih stavbah, kjer so prisotne težave s plesnijo, ker pa vse plesni niso enako nevarne, toksičnost je mogoče dokazati šele s preiskavami, je plesen venomer priporočljivo odstraniti pri viru. Pogosto so to toplotni mostovi, dotrajane fasade, vlaga, povzročiteljica plesni, lahko v prostor prihaja s podstrešja ali pa s tal.

Povprečna štiričlanska družina v 24 urah z dihanjem, kuhanjem in znojenjem proizvede od 10 do 15 litrov tekočine, ta se nabira na zidovih, v idealnih pogojih pa pride do nastanka plesni.

»Plesen za svoj razvoj ne potrebuje dnevne svetlobe, pač pa le vlago in hranljive snovi, ki jih najde v ometih, disperzijskih in drugih barvah, tapetah in lepilih za tapete, lesu, tekstilu in celo v prahu. Nevarnost nastanka plesni lahko torej omejimo predvsem tako, da v prostorih vzdržujemo primerno relativno vlažnost zraka, ki naj v zimskem času ne preseže za daljši čas vrednosti 55 ali 60 %.

Višja kot je relativna vlažnost zraka v prostoru, večja je nevarnost, da na hladnejših površinah nastopi površinska kondenzacija vodne pare. Vsaki temperaturi notranjega zraka namreč pripada določena največja količina vodne pare oz. pogovorno vlage, ki jo zrak še lahko vsebuje. Če je ta vrednost presežena in se dotok vlage ne ustavi, se presežek vodne pare utekočini; pravimo, da vodna para kondenzira. To se najprej zgodi na najhladnejših površinah, npr. za pohištvom, v vogalih in na vseh toplotno slabše izoliranih mestih (toplotnih mostovih),« pojasnjuje mag. Miha Tomšič z gradbenega inštituta ZRMK.

Plesen je mogoče opaziti na zidovih, lesenih površinah, kaj kmalu pa se prisotnost lahko pozna tudi na zdravju. Pojavijo se lahko alergije, okužbe, težave z ožiljem, poškodbe kože …

Simptomi se kažejo kot kašelj, glavoboli, vnetja grla, povišana telesna temperatura, slabost, vrtoglavica, v primeru dolgotrajne izpostavljenosti črni plesni pa lahko pride tudi do hujših zdravstvenih težav.

Najdovzetnejši za zdravstvene težave, povezane s kakovostjo zraka, kot sta plesen in vlaga v prostoru, so dojenčki in starejše osebe. Osebe, pri katerih so zdravstvene težave, povezane z dihali, že prisotne, lahko še poslabšajo zdravstveno stanje, če se zadržujejo v plesnivih sobah. Bivanje v vlažnih prostorih s plesnijo naj bi možnosti za nastanek astme povečalo kar za 40 %. Starejše osebe imajo pogosto oslabljen imunski sistem, ki je dovzetnejši za vplive z okolja, pri dojenčkih pa imunska obramba še ni razvita. Če so tako v prvem letu življenja dolgotrajno izpostavljeni sporam plesni v zraku, je možnost, da razvijejo težave z dihali, precej večja.

Na količino vodne pare v zraku najučinkoviteje vplivamo s prezračevanjem

Velik del težav s plesnijo je sicer mogoče rešiti že s prezračevanjem, najbolj učinkovito je mehansko prezračevanje ali zračenje z odpiranjem oken. Pri slednjem je treba odpreti okna v celotni etaži, tako okna kot zunanja in notranja vrata ter ustvariti prepih. V dveh do štirih minutah se zrak v prostoru v celoti zamenja, zatem okna in vrata zapremo. Postopek ponovimo vsaj trikrat dnevno.

»Na količino vodne pare v zraku najučinkoviteje vplivamo s prezračevanjem. Prostore moramo iz zdravstvenih in higienskih razlogov prezračevati v vseh letnih časih, zlasti pa je to pomembno pozimi. Iztrošen vlažen zrak zamenjamo z zunanjim, ki zaradi nizke temperature vsebuje bistveno manj vodne pare. Ker ima zrak majhno toplotno kapaciteto, se ob vstopu v notranji prostor hitro segreje, relativna vlažnost pa se ob tem zniža.

Zapisano tudi pomeni, da moramo biti zelo pozorni na relativno vlažnost zraka zlasti v starejših toplotno nezaščitenih stavbah, kjer so temperature notranjih obodnih površin tako ali tako nekoliko nižje, pa tudi v vseh prostorih, ki jih prekinjeno ogrevamo, ogrevamo na nižjo temperaturo ali sploh ne ogrevamo. Vendar tudi dobra toplotna izolacija stavbe sama po sebi ne odvrne nevarnosti površinske kondenzacije in nastanka plesni, če je v prostorih pogosto presežena primerna relativna vlažnost zraka ali če npr. z namestitvijo notranje opreme preprečimo toplemu zraku, da bi krožil ob vseh površinah zunanjih konstrukcij,« pojasnjuje mag. Tomšič in zaključi:

»Kako za ustrezno prezračevanje poskrbimo, niti ni pomembno. Predvsem moramo režim prezračevanja prilagoditi dejanskim potrebam, kar pomeni, da je treba s pomočjo preprostega vlagomera in termometra spremljati in nadzorovati stanje vsaj v najbolj kritičnih prostorih, kot so spalnice in otroške sobe. To je praktično nujno, kadar zamenjamo stavbno pohištvo s sodobnejšim, bolj zrakotesnim. Ob pojavu plesni je priporočljiva hitra reakcija. Takrat si lahko pomagamo s številnimi sredstvi za odstranjevanje plesni, ki jih najdemo v specializiranih trgovinah. Pomembno pa je, da čim prej odkrijemo tudi vzrok za ta neželeni pojav in da ga odpravimo. Če se problem ponavlja in njegov obseg povečuje, se je smiselno obrniti na strokovnjaka s področja gradbene fizike, ki bo po opravljenem pregledu predlagal trajne rešitve.«

Svež zrak je bistven tudi v času bolezni

Kakovosten zrak je bistven za naše dobro počutje in zdravje, prav posebej pa morajo biti pozorni na kakovost zraka v bolnišnicah in zdravstvenih ustanovah. Zaradi imunske oslabljenosti so namreč ob slabem zraku bolniki še bolj podvrženi prenosu okužb in nastanku novih bolezni. Svež zrak z zadostno vsebnostjo kisika, primerna temperatura in vlaga zagotavljajo kakovostno bivalno ugodje. V nekaterih zdravstvenih ustanovah v Sloveniji za kakovost zraka skrbijo z mehanskim prezračevanjem, drugje enotnih pravil za dosego kakovosti zraka ni. Režim prezračevanja je odvisen od načrtovanih in dejanskih robnih pogojev, v primeru, da pri samih meritvah zraka, kjer upoštevajo tudi raven CO2, vlage in škodljivih snovi, ni doseženih pričakovanih parametrov, se izdelajo projektne rešitve, ki lahko povečajo pretok zraka v prostoru.

»Nevarnost nastanka plesni lahko omejimo predvsem tako, da v prostorih vzdržujemo primerno relativno vlažnost zraka, ki naj v zimskem času ne preseže za daljši čas vrednosti 55 ali 60 %. Višja kot je relativna vlažnost zraka v prostoru, večja je nevarnost, da na hladnejših površinah nastopi površinska kondenzacija vodne pare. Vsaki temperaturi notranjega zraka namreč pripada določena največja količina vodne pare oz. pogovorno vlage, ki jo zrak še lahko vsebuje. Če je ta vrednost presežena in se dotok vlage ne ustavi, se presežek vodne pare utekočini; pravimo, da vodna para kondenzira. To se najprej zgodi na najhladnejših površinah, npr. za pohištvom, v vogalih in na vseh toplotno slabše izoliranih mestih.«

ABC

A Onesnaženost zunanjega zraka je pozimi včasih zastrašujoča, še slabša pa je lahko kakovost zraka v prostorih.
B Na količino vodne pare v zraku najučinkoviteje vplivamo s prezračevanjem.
C V prostorih vzdržujmo primerno relativno vlažnost zraka, ki naj v zimskem času ne preseže 55 ali 60 %.