Veste, kaj pomeni enureza? Niste še slišali tega izraza? Jaz tudi ne, do tokratnega pisanja članka, ko sem se poučila, da gre za nehotno močenje postelje ali pa preprosto za uriniranje med spanjem. Če govorimo o sekundarni enurezi, je to pri posamezniku, ki je že vsaj šest mesecev ali dlje uspešno ostajal suh ponoči. Torej gre za ponoven pojav težave, ki je že bila odpravljena.
Že v uvodu pojasnjujem, da gre pri sekundarni enurezi za to, da je človek že suh ponoči, se pravi postelja ostaja suha nekje pol leta, potem pa se spet polula vanjo, v nasprotju s primarno enurezo, ki pomeni, da otrok od rojstva dalje še ni bil suh ponoči. Ko sem iskala sogovornika, sem za sodelovanje prosila strokovnjakinjo, ki mi je kaj hitro omenila, da je sekundarna enureza tako redko bolezensko stanje, da bi s pisanjem o tej temi le zmedli starše, saj gre v večini primerov za primarno težavo. Zato še enkrat več poudarjam, da ločimo dve obliki – primarno enurezo, ko otrok od rojstva nikoli še ni bil popolnoma suh ponoči, in sekundarno enurezo, ko je otrok vsaj šest mesecev ali dlje uspešno ostajal suh, potem pa se močenje ponovno pojavi. Tudi ti primeri se dogajajo in je zato prav, da ne zamahnemo z roko, ampak vseeno pišemo tudi o tem.
Zanimivo je, da sem ravno v dneh, ko sem pisala članek, naletela na babico, ki je omenjala težavo vnučka, češ, da se pri njima z dedkom na morju otrok, ki je sicer že suh, ponoči ni nikoli polulal, pri atiju – teden dni kasneje – pa večkrat. Seveda sta se spraševala o potencialnih vzrokih in rešitvah.
Če že govorimo o enurezi, se je najprej treba vprašati, kdaj naj bi bil zdrav otrok ponoči sploh suh. Večina otrok naj bi začela nadzorovati uriniranje podnevi po tretjem letu starosti, ponoči pa lahko tudi nekoliko kasneje. Če otrok do petega leta starosti še vedno občasno omoči posteljo, je to še normalno in sprejemljivo. Po mednarodnih smernicah o enurezi govorimo šele pri otrocih, starejših od pet let.
Statistika pravi, da približno 10 % petletnikov ponoči še moči posteljo, pri desetletnikih se to zgodi pri približno treh do petih odstotkih, v mladostništvu in v odrasli dobi pa pri približno enem odstotku ljudi. Težave so pogostejše pri fantih kot pri deklicah. Ko govorimo o sekundarni enurezi, kot je v primeru prej omenjenega dečka, so statistike drugačne. Teh primerov je, kot že rečeno, veliko manj. Se pa kljub vsemu skrbniki otrok, ki imajo težave, morajo vprašati, zakaj pride do ponovnega močenja po tem, ko je otrok že bil suh.
Vzrokov za primarno enurezo je več. Eden najpogostejših je nezrel ritem izločanja hormona vazopresina. Ta hormon običajno ponoči poskrbi, da se v ledvicah izloča manj urina, ki je gostejši. Pri otrocih z enurezo je ta mehanizem še nezrel, zato se ponoči izloči preveč redkega urina, ki ga mehur ne zmore zadržati.
Drugi pogost razlog je zelo globok spanec. Otroci, ki spijo izredno trdno, se na občutek polnega mehurja ne prebudijo, starši pa pogosto opažajo, da jih je ponoči skoraj nemogoče zbuditi.
Možen je tudi prekomerno aktiven mehur z manjšo prostornino. Tak mehur se hitro napolni, otrok pa ga ponoči ob trdnem spancu ne zmore zadržati.
V nekaterih primerih so razlog dedni dejavniki, denimo če je eden od staršev kot otrok močil posteljo, je možnost večja, da bo enako doživel tudi njihov otrok. Med otroki, katerih starši nikoli niso imeli teh težav, je verjetnost, da se bo pojavil, le 15-odstotna, če je imel težavo eden od staršev, se poveča na 44 %, če pri obeh, pa doseže 77 %.
Vzroki sekundarne enureze so lahko sladkorna bolezen tipa 1, diabetes insipidus, bolezen ledvic z motnjo koncentracije v urinu in druge bolezni.
Če se otrok, tudi ko je že suh, enkrat polula v posteljo, še ne pomeni, da ima težave. Lahko gre namreč za enkraten dogodek, ki se zgodi iz različnih vzrokov, lahko je težava samo v preveliki utrujenosti, preglobokem spancu, prepolnem mehurju …
Če se težave pojavljajo večkrat, pa je prav, da se starši vprašajo po vzrokih. Najpogosteje je prva misel, da se to lahko zgodi tudi samo zato, ker otrok spi pregloboko. To je namreč popolnoma možno, saj je globok spanec eden od pomembnih dejavnikov. Med slednje sodi tudi dednost. Marsikateri starši se spomnijo, da so imeli tudi sami kot otroci enake težave, kot je to v primeru gospe, s katero smo se pogovarjali. Težava se sicer lahko pojavlja vse do mladostništva, redko pa vztraja tudi v odraslost. Po osemnajstem letu naj bi ponoči močilo le še približno en odstotek ljudi.
Starši ob soočenju otroka s primarno enurezo seveda odidejo po pomoč k osebnemu pediatru. Slednji se pogovori z otrokom in starši, tako da skupaj skušajo poiskati možne vzroke. Družina nato doma vodi »vprašalnik o pitju, lulanju in kakanju«, kjer se beležijo količine popite tekočine, pogostost lulanja, čas uhajanja urina in način praznjenja mehurja. Že iz teh podatkov in kliničnega pregleda zdravnik največkrat ugotovi, kaj je v ozadju. Le redko so potrebne dodatne preiskave. Če se ob nočnem močenju pojavljajo tudi dnevne težave, pa je treba najprej urediti vedenjski vzorec podnevi.
Močenje postelje po petem ali šestem letu starosti lahko za otroka pomeni hudo stisko. Pogosto ga je sram, počuti se drugačnega, ima slabšo samopodobo, izogiba se prenočevanju pri prijateljih, šoli v naravi ali taborom. Pomembno je, da starši in strokovnjaki težavo jemljejo resno, da otroka spodbujajo in pohvalijo že za majhne korake. Diskretni pripomočki, kot so nepremočljive podloge ali urejena in osvetljena pot do stranišča, lahko otroku olajšajo skrbi. Ključno pa je, da otrok začuti, da težave ne rešuje sam, ampak ob podpori družine in strokovnjakov.
Zdravljenje je različno in vedno prilagojeno vzroku. V osnovi se začne s splošnimi ukrepi. Otrok mora redno prazniti mehur podnevi, vsakih dve do tri ure, vedno tudi pred spanjem. Piti mora začeti več dopoldne in zgodaj popoldne, manj pa zvečer. Pomembno je tudi, da zaspi brez pleničk, le na nepremočljivi podlogi. Če ti ukrepi ne zadoščajo, zdravnik lahko predpiše zdravilo, ki je podobno hormonu vazopresinu. Ta ponoči zmanjša količino izločenega urina. Druga možnost je uporaba alarma proti nočnemu močenju, ki se sproži ob prvih kapljicah urina in otroka prebudi. Sčasoma se otrok nauči zbujati sam, že ob občutku polnega mehurja. Pri prekomerno aktivnem mehurju pa se lahko predpišejo antiholinergiki, ki povečajo njegovo prostornino. Včasih je za popolno odpravo omenjenih težav potrebna kombinacija različnih pristopov, s katerimi se večina otrok sčasoma posuši in doseže popolno suhost.
Izkušnja mamice zdaj že odraslega dekleta, ki se je soočala z močenjem postelje. Ker je imela tudi sama te težave, se je z njimi spopadla lažje in hčerki karseda najbolj pomagala. Predvsem je bila vesela, da v njunem primeru ni prišlo do negativnih reakcij sovrstnikov, kar je po mnenju stroke prej redkost kot pravilo.
Tudi sama sem imela podobne težave v otroštvu, prav tako moja mami, zato sem vse skupaj že dobro poznala in ni bilo večjih skrbi glede tega. Lažje sem razumela hčerko in njeno stisko, zato sem ji lahko ponudila oporo in kakšen nasvet glede sprejemanja same sebe kljub močenju postelje. Najbolj problematično je bilo, ko je hčerka ponoči pomočila posteljo, ko so tudi pleničke popustile in je bilo treba preobleči vso posteljnino in pižamo. Zanjo je bilo to precej stresno, saj je bila zjutraj utrujena. Tudi za starša je izkušnja precej naporna, saj je treba preoblačiti posteljo in napol spečega otroka sredi noči, ampak sem se res trudila, da smo vse skupaj izvedli čim bolj mirno in hitro.
Najpomembnejese mi je zdelo, da se hčerka zaveda, da zaradi tega ni slaba, čudna ali manj vredna, temveč ima samo zdravstveno težavo, ki bo z ustreznim zdravljenjem oziroma sčasoma minila. Razložila sem ji, da drugi otroci ne razumejo, da ni sama kriva za močenje postelje in da jo bodo zaradi tega mogoče zbadali. Sama sem imela tako izkušnjo, ampak so bili njeni sovrstniki presenetljivo sočutni in je niso zbadali. Za težavo je vedelo nekaj prijateljic oziroma sošolk, ki pa so se odzvale z veliko razumevanja. Ko je izvedela, da ima enako težavo še sošolec, je bila še bolj sproščena. Presenetilo me je, da niti fantje niso zbadali tega sošolca, pravzaprav nihče ni jemal vsega skupaj za kaj posebnega, kar se mi je zdelo res zrelo od sovrstnikov.
Ko je prišel čas, da bi bilo primerno, da bi bila ponoči hčerka že brez pleničke, sem začela sumiti, da bo imela verjetno težave z močenjem postelje. Težava je trajala nekje do dvanajstega leta.
Zdelo se mi je odgovorno, da zaradi močenja postelje obiščeva zdravnika, kjer sem izvedela, da je težava na neki način dedna. Predlagali so hormonska zdravila, za katera sem se odločila, da jih bo uporabila šele, če težava ne mine sama. K sreči se je to zgodilo. Popolnoma je prenehala z močenjem postelje do približno dvanajstega leta.
Glede tega je bilo največ skrbi, saj je hčerko skrbelo, kako bo, ko bodo sošolke videle, da je pomočila posteljo. K sreči obstajajo tudi večje plenice, ki se oblečejo kot hlačke, kar ji je vse skupaj precej olajšalo . Tako sem ji za seboj dala nekaj plenic in ji naročila, naj gre sama v kopalnico in si jo namesti. Ves postopek sva prej že doma vadili, da bo zadevo izpeljala čim bolj umirjeno. Zjutraj je šla na toaleto, mokro pleničko zavila v vrečko in zavrgla. Sošolke sploh niso opazile, da je kaj drugače, zato je težava ni ovirala pri socialnem življenju.
Najbolj me je presenetilo, da so hčerkini sošolci sprejeli tovrstne težave s precej sočutja in sošolcev, ki so imeli kakršne koli zdravstvene težave, niso zbadali. Največje olajšanje pa sem čutila, ko je hčerka prenehala močiti posteljo. K sreči se je vse dobro izteklo, kar želim tudi vašim bralcem oziroma bralkam, ki se soočajo s tem.
A Po mednarodnih smernicah o enurezi govorimo šele pri otrocih, starejših od pet let.
B Pri odpravljanju težav morajo sodelovati otrok, družina in strokovnjaki.
C Zdravljenje je različno in vedno prilagojeno vzroku.