Okužba nohtov z glivicami (onihomikoza) je pogosta bolezen, ki jo ima po podatkih novejših raziskav skoraj vsak deseti prebivalec. Nadležna je predvsem zaradi slabega videza, vendar pogosto imajo bolniki tudi druge neprijetne simptome, ki pa so redko dolgoročno nevarni.
Avtor: Klemen Kikel, dr. med.
Nekateri obolevajo pogosteje
Pogostejša je pri bolnikih, ki obolevajo za glivično okužbo stopala (poznano tudi kot atletsko stopalo), sladkorno boleznijo in luskavico ter pri starejših ljudeh in tistih, ki živijo v istem gospodinjstvu z obolelim z glivicami. V splošnem velja, da glivice bolje rastejo na toplih in vlažnih mestih, tako imajo tudi plavalci in tisti, ki se močneje potijo v stopala, pogosteje glivične okužbe nohtov. Verjetno je pomembna tudi dednost. Nohti na nogah so pogosteje prizadeti kot na rokah. Po navadi se bolezen začne na palcu noge in lahko zajame enega ali več nohtov, vendar redko vse.
Povzroča raznolike simptome
V 90 odstotkih je prizadet končni ali stranski del nohta. Bolezen se začne kot rumenkasto belo razbarvanje, ki se postopoma širi proti nohtni lunici (začetni, polmesečni del nohta, ki je svetlejše barve). Sčasoma se noht začne dvigati s podlage, se zadebeli in nazadnje se deformira vsa nohtna plošča, ki postane rjavkasta in krhka. Redkeje se srečamo z okužbo, ki se prične v nohtni lunici in je značilna za bolnike z zelo oslabelo imunostjo. Posebna oblika je tudi površinska bela glivična okužba nohta. Prisotne so bele lise, ki se večajo, in na teh mestih je noht mehkejši.
V večini primerov bolniki poiščejo zdravniško pomoč zaradi slabega videza, vendar spremenjen noht lahko povzroča tudi druge neprijetne simptome. Bolniki imajo lahko stalno prisotno bolečino v prizadetem prstu ali bolečino, ki se pojavi samo ob striženju nohtov ali hoji. Deformirani nohti lahko pripomorejo k pojavu površinskih (šen) ali globljih (celulitis) bakterijskih okužb kože in obnohtja, imenovanega zanohtnica, kar je sicer redko. Zaradi večje možnosti teh zapletov jih pozorneje obravnavamo pri bolnikih s sladkorno boleznijo, imunsko oslabelih in tistih, ki so takšno okužbo kože že imeli.
Postavitev diagnoze po navadi ni težavno
Druge bolezni nohtov so na pogled lahko zelo podobne okuženemu nohtu. Sem spadajo luskavica, ekcemska obolenja, poškodbe, pomankanje železa in druga. Tako velja, da so glivice odgovorne za dobro polovico bolezensko spremenjenih nohtov. Je pa možno, da sta prisotni obe bolezni hkrati, saj je bolezensko spremenjen noht dovzetnejši za naknadno okužbo z glivico.
Zato je pomembno, da okužbo dokažemo, preden se odločimo za zdravljenje. Najpogosteje uporabljamo pregled odstružka nohta pod mikroskopom ali dokaz glivične rašče na umetnem gojišču, kjer lahko določimo tudi točen tip mikroorganizma, ki je povzročil bolezen. Vsekakor pa je pomembno vedeti, da imamo lahko pri tretjini bolnikov težave pri dokazu diagnoze, saj metode niso popolnoma občutljive.
Pogosto uporabljamo sistemska zdravila
Zdravljenje vseh oblik bolezni je podobno. Protiglivični laki so zasnovani tako, da pospešujejo prodiranje zdravila v globino nohta. Nanašamo jih dnevno ali tedensko, odvisno od zdravilne substance. V splošnem so laki veliko manj učinkoviti od sistemskega zdravljenja s protiglivičnimi zdravili v obliki tablet, kljub temu pa jih predpisujemo bolnikom s površinsko prizadetostjo nohta, kot dodatek k tabletam ali tistim, ki si zdravljenja s tabletami ne želijo ali ga ne smejo prejeti. Sistemsko zdravljenje je dolgotrajno.
Traja šest tednov pri bolezni na rokah in dvanajst tednov, če so prizadete noge. Preden je noht videti ponovno zdrav, lahko mine nekaj mesecev. V kar četrtini do polovici primerov se bolezen ponovi. Odstranitev nohta priporočamo le redko, predvsem ob hudi deformaciji ali okužbi z odpornimi glivami.
Kaj lahko naredimo sami?
Verjetnost nastanka bolezni lahko zmanjšamo z nekaj preprostimi ukrepi. V slačilnicah in tuših, ki jih uporablja večje število ljudi, uporabljamo obuvala, imamo lastne pripomočke za nego nohtov in skrbimo, da so naše noge zmeraj čiste in suhe. Tudi stara obutev lahko vsebuje veliko spor, preko katerih se glivice razmnožujejo, tako jo je v primeru zdravljenja bolezni, če je možno, smiselno zamenjati.
