Večna težava – znojenje

Znojenje je pomembna lastnost kože, ki z ohlajanjem površine kože omogoča prilaganje telesa zunanjim temperaturam ali uravnavanje temperature telesa, ki je pomembno za nadzorovanje življenjskih funkcij.

Avtor: Sandi Luft, dr. med., spec. dermatologije

Potenje varuje telo pred pregrevanjem. Nadzoruje ga center v delu možganov, hipotalamusu, ki v primeru, da receptorji za temperaturo, ki so v telesu, občutijo povišano temperaturo, sproži potenje iz žlez znojnic v koži. Izhlapevanje potu s površine kože omogoča izgubo toplote in hlajenje. Dodatno k temu pripomore razširitev kapilar v koži. Regulacija temperature telesa je sicer kompleksen mehanizem, na katerega vplivajo številni dejavniki. Med njimi so tudi hormoni, na primer progesteron, ki zniža telesno temperaturo in zmanjša znojenje, estrogen pa ima nasproten učinek.

Človek ima okoli dva milijona žlez znojnic. Večina jih je ekrinih znojnic, katerih glavna vloga je uravnavanje temperature telesa. Nahajajo se povsod na koži, največ jih je na dlaneh, stopalih, pod pazduhami in na čelu. Izločajo znoj, ki je prozorna tekočina, brez vonja, sestavljena večinoma iz vode, sečne kisline, mlečne kisline in mineralov. Njihova aktivnost se nadzoruje s pomočjo avtonomnega živčevja, ki deluje neodvisno od volje posameznika. Poleg znojenja, ki je posledica delovanja mehanizmov za uravnavanje telesne temperature, lahko vplivajo na potenje tudi čustva. Emocije in stres spodbudijo potenje predvsem na obrazu, pod pazduhami, na dlaneh in stopalih, medtem ko se potenje zaradi zunanjih temperatur in/ali mišičnega dela pojavlja po celem telesu. S potenjem izpari s površine kože od 100 ml do 10–14 l znoja na dan.

Poleg ekrinih znojnic se v pazduhah in genitalnem področju nahajajo še apokrine znojnice, ki zaradi delovanja hormonov v puberteti pričnejo izločati gost izloček, ki daje posamezniku zanj značilen vonj. Pri čezmernem potenju, hiperhidrozi, nimajo vloge.

Potenje po celem telesu ali na posameznih delih

Moteče in čezmerno potenje, ki ni povezano z ohlajenjem telesa zaradi visoke zunanje temperature ali kot posledica mišične dejavnosti oziroma delovanja čustev, je dokaj pogosto. Približno 3 % žensk in moških ima pretirano potenje, hiperhidrozo. Meja med običajnim potenjem in hiperhidrozo je neostra. V primeru, da je potenje na meji med normalnim in hiperhidrozo, je slednje patološko, če posameznik zaradi tega občuti omejitve v življenju.

Hiperhidroza lahko prizadene vse telo ali posamezna oziroma več območij hkrati. Tako ločimo med generalizirano in lokalizirano hiperhidrozo. Večinoma se to stanje prvič pojavi med puberteto. Lokalizirana oblika se pojavi najpogosteje pod pazduhami in/ali na dlaneh in stopalih, tudi na čelu, zatilju in zgornjem delu trupa. Večinoma potenje nima znanega razloga v drugih boleznih, oseba je zdrava. V tem primeru je to t. i. primarna hiperhidroza. Nasproti tej je generalizirana hiperhidroza v večini primerov posledica drugih bolezni. Tudi nekatera zdravila so lahko vzrok za pretirano potenje, npr. opioidi, antidepresivi in druga.

Možni vzroki sekundarne hiperhidroze

• rak limfnih žlez – limfomi
• okužba z bakterijami (tuberkuloza, endokarditis borelioza)
• arterijska hipertenzija
• avtoimune bolezni
• parkinsonova bolezen
• poškodbe hrbtenjače
• hipertireoza
• menopavza
• feokromocitom
• adrenogentilani sindrom
• hipoglikemija, sladkorna bolezen
• karcinoid

Vzrok primarne hiperhidroze ni pojasnjen. Po današnjem znanju, ki ni dokončno, je to motnja v oživčenju znojnic, ki vodi v prekomerno stimulacijo in delovanje znojnic. Veliko vlogo ima vpliv genov, saj je pri 30 do 65 % bolnikov hiperhidroza prisotna pri družinskih članih.

Osebe s hiperhidrozo opažajo izrazito potenje že pri minimalni telesni ali duševni obremenitvi, bolečini, strahu, tremi pred javnim nastopom ali veselju. Nikotin in kofein ter visoka temperatura zraka še dodatno povečajo potenje. Pogosto se razvije avtonomno potenje, ki se pojavi neodvisno od vzrokov. Pretirano potenje je obremenitev za kožo. Roženi sloj se zmehča in postane manj odporen na bakterije, glive in viruse. Pogosto so okužbe kože odporne proti zdravljenju, vse dokler se sočasno ne zdravi še hiperhidroza.

Življenje v stalnem strahu pred potenjem

Hiperhidroza v srednje in težji obliki povzroča duševno stisko. Bolniki imajo ovire pri socialnih stikih, saj mokra oblačila in hladne vlažne roke delujejo na druge ljudi odbijalno ali spodbujajo gnus. Pri veliko poklicih so mokre dlani velika ovira, saj znoj deluje npr. na delovno orodje in otežuje fino ročno delo. Zdravniki, farmacevti, zobozdravniki, negovalci, fizioterapevti in poslovneži imajo lahko zato velike težave pri tesnih stikih z bolniki in/ali poslovnimi partnerji. Življenje s hiperhidrozo je stalen strah, da bo v naslednjem trenutku prišlo do izbruha potenja. Ta duševni stres je sam po sebi pogosto dovolj, da pride do povečanja znojenja. Hitro se pojavi začarani krog, ki ga ni mogoče prekiniti brez pomoči strokovnjakov.

Obstaja več vrst simptomatskih terapij, ki lahko hitro omilijo težavo. Vzporedno s tem je treba poizkusiti z zmanjšanjem dejavnosti živčnega sistema s pomočjo relaksacijskih tehnik, kot so avtogeni trening, progresivna relaksacija mišic po Jacobsonu, zmanjšanjem trajnih dejavnikov stresa s pomočjo psihoterapije. S pomočjo dvotirne terapije lahko v večini primerov hiperhidrozo zelo dobro obvladujemo.

Sistemska terapija hiperhidroze

Možnosti terapije se izbirajo glede na stopnjo hiperhidroze, ki jo delimo na lažjo, srednjo in težjo (več v tabeli). Pri generalizirani hiperhidrozi je treba izključiti druge bolezni in zdravila, ki bi lahko bili povzročitelji. Pri primarni hiperhidrozi se potenje zdravi ciljano, na območjih, kjer se pojavlja, pri čemer se običajno zmanjša tudi prevelika aktivnost znojnic. Pri generalizirani hiperhidrozi se uporabljajo antiholinergična zdravila, ki se uvajajo postopoma, v naraščajoči dozi. Lahko se jemljejo tudi občasno, npr. pole ure pred javnim nastopom ali drugimi okoliščinami, kjer pričakujemo povečano potenje. Imajo določene prehodne stranske učinke, ki so vzrok, da pri nekaterih osebah ni mogoče povišati doze do te mere, da bi učinkovito zavrla potenje.

Tabela: Razdelitev lokalne hiperhidroze po težavnostnih stopnjah

Samozdravljenje čezmernega potenja lahko poteka tudi s pomočjo zelišča – žajblja v obliki čaja ali ekstrakta (lat. Salvia officinalis). Slednje ima dolgo tradicijo uporabe proti potenju. Učinkovitost tega zelišča je potrdila tudi Evropska agencija za zdravila (EMA).

V posameznih primerih jemanje nekaterih zdravil, kot so nekateri antidepresivi, antihipertenzivi, antiepiletiki in indometacin, deluje proti čezmernemu potenju.

Lokalna terapija pri hiperhidrozi

Lokalno terapijo pri hiperhidrozi uporabljamo pri lažji in srednje izraženi obliki. Terapija izbora so aluminijeve soli v 15–20-odstotni koncentraciji v gelu, vodni ali alkoholni raztopini. Delujejo na izvodila znojnic in jih začasno zamašijo. Na začetku je vsak drugi ali tretji dan potreben večerni nanos, pogosto se pojavlja tudi draženje kože, ki po ponavljajoči se uporabi izgine. Za preprečevanje draženja moramo kožo zjutraj umiti. Aluminijeve soli delujejo najbolje na pazduhe, manj na dlani in stopala. Ugoden učinek je pričakovati v treh tednih in po prekinitvi uporabe traja še nekaj tednov, vse dokler se vrhnjica ne odlušči.

Pri blažji obliki hiperhidroze pomagajo antiperspiranti, ki se dobijo v prosti prodaji (koncentracija aluminijeve soli 1–2-odstotna). Nanašati jih je treba večkrat na dan. Tudi naravni in umetni tanini lahko začasno zamašijo izvodila znojnic na površini kože, ne dražijo kože, vendar so v primerjavi z aluminijevimi solmi manj učinkoviti.

Z električnim tokom nad potenje

Postopek, ki se imenuje iontoforeza, se uporablja predvsem na dlaneh in stopalih, ki se lahko namočijo v kad z vodo in elektrodami z nizko napetostjo. Izvaja se lahko tudi z napravami za domačo uporabo. Novost so naprave s posebnimi maskami in gobami, ki omogočajo izvedbo tudi na pazduhah. Pri ionotoforezi se visokofrekvenčni izmenični tok nizke jakosti prevaja do izvodilnih kanalov znojnic, kjer časovno omejeno deluje na zmanjšanje izločanja znoja. Postopek se v začetku izvaja 3–4-krat na teden, v trajanju 10–15 minut, vse dokler se ne pojavijo pričakovani učinki. Vzdrževanje stanja se izvaja 1–2-krat na teden. Učinkovitost je 80-odstotna. Postopek se ne izvaja pri nosečnicah in osebah s kovinskimi ter elektronskimi vsadki.

Zdravljenje hiperhidroze z botulinskim toksinom A

Botulinski toksin tipa A je uveljavljena terapija za lokalizirano hiperhidrozo, ki se izvaja z vbrizganjem majhnih količin v kožo. Toksin zmanjša prenos dražljajev iz živcev na znojnice. Učinkovitost je 95-odstotna, učinek se pojavi v treh do petih dneh in traja šest do sedem mesecev, nato se lahko postopek ponovi. Vbrizganje toksina na dlani in stopala je zaradi prisotnosti veliko živcev boleče in se lahko izvede s pomočjo lokalne anestezije, kar v pazduhah ni potrebno. Stranki učinki na dlaneh in prstih so začasno zmanjšanje jakosti mišic, ki mine v nekaj tednih. Postopka ne izvajamo v primeru nosečnosti, dojenja in miastenie gravis. Glede na učinek in trajanje ima botulinski toksin veliko prednosti pred ostalimi lokalnimi terapijami. Deluje tudi pri težji obliki hiperhidroze.

Zadnja možnost s kirurgijo in mikrovalovi

V primeru, da nobena od konservativnih možnosti ne deluje, velja poskusiti s kirurškimi postopki. Slednji zmanjšajo potenje na dva načina: prekinitev prevajanja živčnih signalov do znojnic in odstranitev znojnic iz podkožja.

Prekinitev prevajanja živčnih signalov izvedemo s pomočjo endoskopskega posega na ravni prsi, kjer se s pomočjo kovinske sponke prepreči prevajanje živčnih signalov do znojnic glave, pazduh in dlani. Metoda je učinkovita v tri četrtini primerov potenja dlani. Če se prekine prevajanje živcev na ledvenem predelu, deluje na zmanjšanje potenja stopal, vendar je slednje manj učinkovito kot na zgornjem delu telesa. Slabost tega postopka je, da se v nekaj mesecih ali letih v do 90 % pojavi nadomestno potenje v blagi ali težji obliki na drugih delih telesa. Roke po posegu postanejo suhe, potenje se prestavi na noge, dimlje ali spodnji del trupa.

Popolna odstranitev lojnic se lahko izvede le na pazduhah s posegom, ki poteka v lokalni anesteziji. S pomočjo kirurškega postopka, t. i. kiretaže, se odstrani del globljega dela kože, kjer se nahajajo znojnice. Učinek je do 90-odstoten. Bolj ko se postopek izvede invazivno, večji je učinek, vendar se lahko prej pojavijo stranski učinki, kot so odmrtje kože, brazgotine in motnje obarvanosti kože. Zaradi različnih okoliščin lahko pride do ponovnega potenja in postopek je treba ponoviti.

Preberite tudi prispevek: Proti znojenju z operacijo

Z mikrovalovi nad znojnice pazduh

Pred nekaj leti se je pojavila tehnologija na osnovi mikrovalov, ki omogoča selektivno in trajno uničenje žlez znojnic. Za zdaj se uporablja le za območje pazduh, v pripravi in razvoju so protokoli za izvedbo zdravljenja potenja na drugih delih telesa. Poseg poteka v lokalni anesteziji in za zdravljenje primarne hiperhidroze pazduh ga moramo dvakrat ponoviti. Učinkovitost je primerljiva z abrazijo znojnic in endoskopsko simpatektomijo, nima pa tveganih stranskih učinkov, ki so značilni za kirurške posege. Edini trajni stranski učinek terapije potenja pazduh z mikrovalovi je odstranitev dlak pazduh (70-odstotno po eni terapiji).

Kako si lahko pomagamo sami?

Vsekakor je smiselna nošnja zračnih in lahkih oblačil ter obuval iz naravnih materialov. Izogibati se je treba vročim jedem in pijači, alkoholu in kofeinu, ki spodbudijo potenje. Večkratdnevno umivanje, uporaba gelov s pH5 in dezodorantov ter vlago absorbirajočih pudrov na osnovi smukca lahko zmanjšajo potenje in nastanke neprijetnega vonja.

Ni smiselne ločitve pristopa med lokalno in sistemsko hiperhidrozo. Pri osebah z izrazitim potenjem pazduh je v nekaterih primerih smiselno sistemsko, operativno zdravljenje ali odstranitev znojnic z mikrovalovi, na drugi strani pa je generalizirano hiperhidrozo smiselno zdraviti lokalno z aluminijevimi solmi.

Preberite tudi prispevek: Ko nam znojenje škoduje