Bolečina v hrbtenici je ena najpogostejših težav, s katero se vsaj enkrat v življenju sreča preko devetdeset odstotkov ljudi. Hrbtenica je sestavljena iz vratnih, prsnih in ledvenih vretenc. Od vratu proti hrbtenici se njihova velikost veča, saj morajo spodnja vretenca nositi večjo težo. Zadnje, peto križno vretence je postavljeno na križnico, ki je negibljiva, saj so njena vretenca zrasla v eno kost križnico, ki tvori zadnji del medeničnega obroča. Pod njo je še en skupek zraslih vretenc, imenovan trtica, ki je nastal iz 3–4 zakrnelih vretenc repa.
Vladimir Maganja, dr. med., spec. fizikalne medicine in rehabilitacije
Hrbtenica torej povezuje ramenski obroč z medeničnim in nosi glavo. Vretenca so med seboj povezana z medvretenčnimi ploščicami in s sklepi ter utrjeni z vezmi oziroma ligamenti. Največjih obremenitev so deležne zadnje medvretenčne ploščice ali diski, saj nosijo največjo težo, zato je okvara le-teh najpogostejša. Poleg povezovanja zgornjega in spodnjega dela trupa hrbtenica v svojem poteku nudi kostno zaščito občutljivim živčnim povezavam v hrbteničnem kanalu. Iz hrbtenjače med vretenci obojestransko izstopajo medvretenčni živci, ki oživčujejo pripadajoče nevrološke dele.
Kako je sploh mogoče, da hrbtenica prenese take obremenitve?
Pri globokem prepogibanju in dviganju težkih bremen delujejo na spodnje ledvene medvretenčne ploščice ogromne sile, saj delujejo preko ročice, ki jo predstavlja dolžina hrbtenice, od križnice do ramen. Te sile pri dviganju bremen v globokem predklonu ustvarjajo silo na disk tudi okrog 400 kilogramov na kvadratni centimeter. To je tudi porušna trdnost najkakovostnejšega betona, ki se pri teh obremenitvah začne drobiti in sesedati. Kako je sploh mogoče, da hrbtenica prenese take obremenitve? Medvretenčna ploščica je sestavljena iz vezivnega obroča, notranjost pa sestavlja jedro iz zdrizastih hrustančnih celic, napolnjenih z vodo. Torej deluje hrbtenica po hidravličnem načelu. Vretenca plavajo na vodni blazini, ki jo predstavlja središčni del diska. Pri tem ima vezivni obroč isto nalogo kot avtomobilska pnevmatika, voda v središču diska pa opravlja isto nosilno nalogo kot zrak v avtomobilski gumi.
Velike obremenitve povzročajo mikroskopske poškodbe, ki na rentgenu niso vidne. Te poškodbe se same pozdravijo v enem mesecu. Statistika pravi, da je takih primerov 80 odstotkov. Potreben je le počitek, ki ustvari pogoje za obnovo poškodovanih tkiv. Boli nas, kadar so poškodovane strukture obremenjene, torej nam bolečina preprečuje opravljanje tistega, kar nam škodi. S tem je omogočena samoozdravitev, saj so prizadeta tkiva ob upoštevanju bolečin razbremenjena, s tem pa je omogočena njihova obnova. Torej ima bolečina zaščitno vlogo.
Kaj povzroči »išijas«?
Če je osrednji del diska dehidriran, se večina obremenitev prenese na vezivni obroč, kar je podobno vožnji s praznimi gumami. Vretenca se približajo in stisnejo ishiadični živec na mestu njegovega izhoda iz hrbtenice, posledično nastopijo ishialgije. To so pekoče bolečine, lahko občutene v celotnem poteku živca do stopala in prstov. Te bolečine so običajno najhujše zjutraj, saj je takrat dehidracija diskov najizrazitejša, pritisk na živec najmočnejši, bolečine najhujše. To je posledica tega, da čez noč izdihamo v povprečju en liter vode, čemur pritrjuje tudi tehtnica, saj zjutraj pokaže kakšen kilogram manj. Izjema, ki potrjuje pravilo, da hrbtenica najbolj boli zjutraj, so pacienti, ki ne upoštevajo klica bolečine po počitku in kljub temu delajo, zato imajo največje bolečine pri in po obremenitvah.
Vretenca torej plavajo na vodni blazini središčnega dela diskov, ki so elastični in opravljajo vlogo blažilnikov, vzdolžne obremenitve pa dodatno blaži dvojna S-ukrivljenost hrbtenice. Hidratacija diskov je izjemno pomembna. Če je le-ta premajhna, se večina teže prenese na vezivni obroč diska, ki sčasoma oslabi, degenerira, se zmehča in začne popuščati. Sprva se obroč izboči proti živcu le pri obremenitvah, ob pritisku nanj pa povzroča ishialgične bolečine ali vidne tresljaje (senzacije), ki so podobne tresenju električnega toka. To izbočenje ali protruzija je sprva dinamično, saj se po prenehanju obremenitve vezivni obroč vrne v prvotno lego. Bočenje obroča diska in pritisk na živec se izvaja tudi pri povečanju pritiska v trebušni votlini, pri kihanju in kašljanju, odvajanju blata. Tudi takrat so lahko prisotne senzacije električnega draženja, ob izboljšanju pritiska v trebušni votlini in razbremenitvi, se disk povrne v prvotno lego, bolečina in tresljaji pa popustijo. Z nadaljnjim popuščanjem vezivnega obroča se dinamično izbočenje pretvori v trajno protruzijo, ko se vezivni obroč ne vrača več v prvotno lego, temveč je izbočenje stalno, s tem pa tudi bolečine. Z nadaljnjo oslabitvijo obroč poči, središčni del se iztisne proti živcu in ga stisne, posledično nastopijo hude pekoče ishialgične bolečine. Lahko pride do poškodb, katerih posledica so nevrološki izpadi, npr. padanje stopala ali uhajanje blata ali vode, kar je znak za nujen operativni poseg.
Pogosto imajo bolniki več protruzij ali manjših hrbteničnih kil, ki ne povzročajo velikih težav. Tako stanje je le relativno znamenje za operativni poseg. Vprašljiv je uspeh operativnega posega, še posebej, če težave niso hude. Po operativnih posegih pogosto nastanejo močne zarastline, ki pritiskajo na živec, neredko jih je treba s ponovnim operativnim posegom odstraniti.
Maj, 2012
