Trend stremljenja k ekološki hrani je prežel tudi sadjarstvo, kar ima posebno težo tudi zato, ker gre sadje v prodajo takšno, kot je, brez večjih sprememb. Verjamemo pa lahko le ekološkemu sadju, ki se odlikuje s certifikatom, saj je vse preveč primerov zlorabe te označbe. Certifikat lahko pridelovalci pridobijo pri eni izmed treh organizacij, ki v Sloveniji skrbijo za certificiranje izdelkov kot ekoloških, med katerimi je tudi Bureau Veritas.
Avtor: Anja Kuhar
Pogovarjali smo se z Markom Majerjem, vodjo oddelka za certificiranje na področju prehrane v Bureau Veritas, ki je razblinil meglo nejasnosti okrog sadja, ki nosi oznako ‘ekološko’, svoje izkušnje pa je dodal še Boris Fras, predsednik Zveze združenj ekoloških Slovenije, ZZEKS.
Ko zemlja rodi …
Pridelava ekološkega sadja se začne na dekontaminirani zemlji in z ekološkim sadilnim materialom, začne Majer. Obstaja namreč register ekološkega sadilnega materiala, iz katerega kmetje črpajo osnovo, če pa na njem določene sadike ni, lahko pridelovalec z dokazili zaprosi pristojno organizacijo, ki potrdi, da ekološkega materiala ni na razpolago in v tem primeru lahko uporabi konvencionalnega.
Da kmet preide v ekološki ritem in v proces ekološkega certificiranja, osvetli Majer, je predvideno obdobje triletnega preusmerjanja, kar pomeni, da se ekološki pridelek pobere v četrtem letu po prijavi v sistem. »To obdobje se lahko skrajša, če obstajajo trdna dokazila, da se je v predhodnih obdobjih že kmetovalo na ekološki način, da so se uporabljala le gnojila, ki so dovoljena v ekološki pridelavi in fitofarmacevtska sredstva v skladu z ekološko regulativo«, torej le sredstva, ki so dovoljena po uredbi.
Tu torej veljajo enaka pravila za ekološko pridelavo, kot smo jih opisovali že v prejšnjih številkah revije, torej predpisi, ki strogo omejujejo uporabo kemičnih sredstev, gnojil in pesticidov, kar zagotavlja varen izdelek, ki zraste na razstrupljeni zemlji. K temu Fras še doda, da smejo pridelovalci s posluhom za čim bolj prijazno pridelavo sadja uporabljati večinoma le naravna gnojila »iz naravnih surovin, kot so razni komposti in zreli gnoji, pa tudi gnojila na osnovi kamenih mok, alg in podobno«.
Kako globoko sežejo pravila igre ekološkega sadjarstva in kako prepletena so z idejo o čim naravnejšem pristopu, odkrije Fras: tudi zaščita rastlin v ekološki pridelavi temelji na »učinkovinah, ki so pridobljene iz naravnih surovin.« Te so že dolgo preverjene in večinoma temeljijo na »zeliščni ali pa rudninski osnovi, lahko pa so to razni izvlečki iz rastlin in kamenin«. In da ne pozabimo, tudi skladiščenje in prevoz ekološkega sadja se morata izogniti »kemičnim sredstvom in sintetičnim konzervansom«.
Da se za ekološko sadjarstvo odločajo ljudje, ki so res s srcem pri stvari, govori samo zase že dejstvo, da proces preusmerjanja traja vsaj tri leta. »Če se prijaviš v kontrolo decembra, se naslednje leto decembra zaključi prvo leto preusmerjanja in tako naprej, šele četrto jesen dobimo ekološki izdelek«. Človek mora torej res verjeti v pravilnost izbire, da se odloči za takšno, včasih trnovo pot.
Kar je prinesel veter …
Pridelovalci ekološkega sadja lahko v dobri veri skrbijo za svojo ‘ekološko’ zemljo, ki pa se kljub temu lahko onesnaži s sosednjih površin. Majer pove, da pridelovalce že v začetku opozorijo na pomembnost preverjanja tveganih mej s sosednjimi in zagotavljanja preventivnih ukrepov, da ne bi zemlje onesnažili nezaželeni vsiljivci.
Načinov reševanja te težave je več, nadaljuje Majer. Lahko »se pusti, da se te meje zarastejo in nastane neke vrste naravna pregrada, ki prepreči onesnaženje z nedovoljenimi fitofarmacevtskimi sredstvi«, lahko se s sosedom sklene dogovor o tem, da bo škropil po pravilih, torej »ne s preveliko hitrostjo, ne čez dan, ne v vetrovnem vremenu«, ki lahko odnaša snovi vsepovprek itd. Nekateri se s sosedi celo dogovorijo, da sosedu obdelujejo določeno število njihovih vrst s svojimi ekološkimi sredstvi in se na ta način izognejo možnosti onesnaženja.
Strogo sito procesa certificiranja
Da je izdelek prepoznan kot ekološki, ni dovolj, da zraste na ekološko obdelani zemlji. Vsebovati ne sme nobenih nedovoljenih fitofarmacevtskih sredstev niti v sledeh, zato so tovrstni dogovori s sosedi resnično nujni. »Fitofarmacevtska sredstva se na sadju hitro poznajo in tukaj ne gre za vprašanje koncentracije pač pa zgolj za prisotnost«. Če ta obstaja, certifikata ne izdajo.
Majer pravi, da če obstaja kakršenkoli sum na onesnaženje s sosednjih površin, takoj naredijo vzorčenje plodov oz. listov ter posredujejo v analizo v pooblaščene laboratorije.
Certifikat pa se izdaja na izdelek, torej posebej za ekološka jabolka, posebej za ekološki sok iz jabolk ipd. Certificirani morajo biti vsi procesi, saj Majer opozarja, da se v procesih predelave dogajajo največje zlorabe in je treba preprečiti, da bi nekdo kupil na primer konvencionalna jabolka in iz njih naredil poceni ekološki sok. »Če nekdo drug dela sok, mora biti tudi sam certificiran oziroma mora pridelovalec poklicati nas, da gremo preverit proces k predelovalcu«, da je zagotovljen popoln nadzor.
Kako lahko človek ‘na oko’ preveri, ali gre res za pristno ekološko sadje, Fras odgovarja, da črvi in razne žuželke na s konvencionalnimi pripravki škropljenem sadju hitro poginejo, zaradi česar naj bi bil tudi sadež videti plastičen. »V ekološki pridelavi mora kupec pač dopuščati morebitne majhne poškodbe in luknjice na sadju, saj zaščitna sredstva iz naravnih surovin niso tako učinkovita in delujejo v primeru stika.« Ekološko sadje se od konvencionalnega razlikuje tudi po tem, da sadeži še zdaleč niso videti enako ter ne delujejo plastično.
Tkanje ekološke mreže med ljudmi
Fras vsem ljubiteljem, sledilcem in iskalcem ekološkega sadja našteje še nekaj nasvetov, kako najlažje do slednjega. Svetuje kupovanje pri ekoloških kmetih, ki jih kupec sam pozna in jim zaupa, obisk na ekološki tržnici ter na samih kmetijah. »Poleg certifikata in poznavanja kmeta mora biti kupec pozoren tudi na to, da kmet nima vedno vsega« sadja na voljo, v primerjavi s konvencionalnimi kmeti, »ki poleg svojih izdelkov prodajajo tudi uvoženo in imajo neverjetno ponudbo«. Kot dodaten pokazatelj resne ekološke ponudbe je znak, da »ekološkim kmetom sadja navadno hitro zmanjka«. Kupcem priporoča dvom in radovednost – saj skozi pogovor z ekološkim kmetom lahko izvejo največ informacij. »Tisti, ki goljufajo in preprodajajo, navadno govorijo v prazno in se zgolj hvalijo, o samih procesih rasti in zaščite pa vedo bolj malo«.
Varni, avtohtoni ‘vitamini’
Veliko ljudi verjame, da ima ekološko sadje bolj poln in izrazit okus, vendar pa je kaj takega težko z gotovostjo trditi.
Največjo prednost ekološkega sadja Majer vidi v uporabi oziroma dajanju prednosti avtohtonim vrstam sadja, »saj so te vrste že nekako odporne na bolezni, navajene življenja v našem okolju«. V konkretnem primeru so »industrijske vrste jabolk, ki so prišle v sedemdesetih, osemdesetih letih k nam od drugod, s seboj prinesle določene bolezni oziroma so zelo neodporne, zato jih je treba izjemno škropiti«, domače vrste pa ne potrebujejo tolikšne zaščite pred boleznimi. Zato so po Majerjevem mnenju tudi bolj varne in tudi ogromna prednost ekološkega sadja, saj je »varovanje narave tisto najpomembnejše, dejansko dobimo varen (ne bom rekel zdrav, ampak varen) izdelek, ki ni bil izpostavljen morebitnim škodljivim fitofarmacevtskim sredstvom«, ker ta večinoma niso dovoljena.
Fras še razširi pogled na prednosti ekološkega sadjarstva in v zgodbo vplete okolje ter videz kulturne krajine, ki naj bi manj trpela, saj naj bi bili nasadi in zgradbe ekološkega sadjarstva manjši. Poleg tega sadovnjaki zaradi neuporabe konvencionalnih insekticidov, pesticidov in umetnih gnojil »lahko gostijo množico malih živali, predvsem koristnih žuželk in ptic pevk, ki so vezane na mozaično kulturno krajino in lahko preživijo samo v sadovnjakih«.
Globlji žepi za zdravje
»Ekološko sadje ni dražje le zaradi tega, ker si to pač lahko privošči, pač pa zato, ker »je bio sadjarstvo tehnološko zelo zahtevno, veliko bolj kot recimo eko vrtnarstvo in poljedelstvo«, ravno zato so razlike v ceni pri sadju največje,« pravi Fras.
Muhasto vreme, zmrzal, pozeba in toča, ki lahko popolnoma uničijo pridelek (in slednja ga letos je, temeljito in precejšnjemu številu kmetov, med njimi tudi Frasu), poškodovano sadje tudi hitro zgnije, obstaja pa tudi »težava žuželk in plesni, ki napadajo že cvetove, za kar ni učinkovitega sredstva.«
Nenazadnje pa pravična cena izraža tudi spoštljiv odnos do kmeta, do narave in tudi do lastnega telesa, ki srka življenjsko energijo iz darov narave. Naj mu bodo ti čim prijaznejši.
Z Ministrstva za kmetijstvo in okolje RS so sporočili, da je bilo v letu 2011 v ekološko kontrolo vključenih 2.363 kmetijskih gospodarstev (za primerjavo: v letu 1998 je bilo takšnih le 41 KME, deset let kasneje, leta 2008, pa že 2.067 KME), med katerimi jih je 1.253 takšnih, ki se posvečajo ekološkemu sadjarstvu in imajo vsaj eno sadno vrsto.
V letu 2011 je bilo rasti ekološkega sadja namenjenih 857,85 hektarjev slovenskih sadovnjakov.
