Še pred desetletjem se nismo preveč spraševali, od kod vsa zelenjava in sadje na policah slovenskih trgovin, kupovali smo jo, v soboto šli na tržnico »po domače« ter izpulili kak korenček doma na vrtu. V zadnjih letih pa se je trend pri določenih skupinah ekološko ozaveščenih ljudi začel spreminjati, k temu so pripomogle še prehranske afere in ljudje so se začeli ozirati za na rodni grudi pridelano ekološko hrano. Je ta res boljša? Koliko je je na voljo? Kako vzpostaviti idealno linijo med proizvajalcem (kmetom) in potrošnikom, ki želi hrano kot zdravilo (prosto po Hipokratu), ne pa kot strup?
Avtorica: Petra Bauman v sodelovanju z prof. dr. Martina Bavec, inženirka kmetijstva, Fakulteta za kmetijstvo in biosistemske vede
Kaj je ekološko pridelana hrana?
prof. dr. Martina Bavec, inženirka kmetijstva
Ekološka je bila vsa hrana vse do konca 19. stoletja, ko so se pojavila prva mineralna gnojila in kasneje še insekticidi, ki so pravzaprav drug način uporabe živčnih bojnih strupov iz 1. svetovne vojne in nato še herbicidov, ki so v vietnamski vojni množično uničili rastlinje in drevesa ter s tem ošibili moči domačih vojakov. In te kemikalije ter številne druge vključno z gensko spremenjenimi rastlinami se danes uporabljajo v industrijskem kmetijstvu, ki je vse bolj in bolj globalizirano.
Ena vodilnih slovenskih strokovnjakinj za ekološko kmetovanje in velika nasprotnica gensko spremenjenih organizmov (GSO) Martina Bavec pojasnjuje, da je v svojem temelju ekološko kmetijstvo namenjeno preskrbi s hrano najvišje kakovosti pridelovalcem in njihovim potrošnikom v njihovi okolici, kar najbolje ponazori slogan lokalna hrana za lokalne prebivalce. Vsaka predelava/obdelava in tudi skladiščenje znižuje kakovost in vsebnost zdravju koristnih sestavin. Posebnosti ekološkega kmetijstva so prepoved uporabe GSO, hormonov, lahko topnih mineralnih gnojil in kemično sintetičnih sredstev za varstvo rastlin, preventivne rabe zdravil v živinoreji, obvezna je prosta reja živali, omejitve so pri aditivih, kjer je dovoljenih le okoli 40 pretežno naravnih snovi – v konvencionalni pridelavi pa se lahko uporabi preko 4000 kemikalij kot dodatek hrani. Pri lokalni pridelavi hrane tudi bolj varujemo okolje, saj se izognemo transportu kmetijskih pridelkov iz oddaljenih držav.
Ni vse dobro, kar je domače
Zadnja raziskava Univerze v britanskem Newcastlu, v kateri so analizirali vzorce mleka in mesa z vsega sveta, je pokazala, da imata ekološko pridelano mleko in meso več zdravih maščobnih kislin (omega 3) in manj oz. nič pesticidov v primerjavi s konvencionalno pridelavo.
Martina Bavec podpira ekološko kmetijstvo, kljub temu pa opozarja, da vse, kar je lokalno, še ni nujno samo po sebi odlične kakovosti. Za primer daje več piščančjih farm v okolici Maribora, kjer brojlerji (beli piščanci) dosežejo dva in več kilogramov že v dobrem mesecu, se minimalno gibljejo (da po nepotrebnem ne izgubljajo kalorij in hitreje priraščajo), jedo gensko spremenjene sojine tropine, preventivno pa so že v krmo primešana zdravila (kokcidostatiki). Meso je posledično sočno, mehko in – zelo poceni. Podobno je s kokošmi nesnicami, ki živijo v kletkah in nikoli ne vidijo sonca ter ne brskajo na prostem! Ta jajca imajo šifro, ki se začne s številko 3 in so cenovno najugodnejša v primerjavi z jajci s talno rejo brez kletk (šifra 2) ali z izpustom (šifra 1) oz. z ekološko vzrejenimi (šifra 0).
Slovenski pršut?
Večina slovenskih potrošnikov je ob nakupu kraškega pršuta z geografsko označbo prepričana, da s tem zaužije v Sloveniji vzrejenega prašiča oz. njegovo stegno, kar pa je daleč od resnice, saj je večina tega mesa iz zelo intenzivnih industrijskih farmskih rej Belgije, Danske itd., kjer se uporabi predvsem gensko spremenjena krma, lahko tudi beljakovine iz klavničnih odpadkov (mesna in kostna moka). Poleg tega je potrebno ločiti tudi hrano oz. živila iz v Sloveniji pridelanih surovin ali pa iz uvoženih (del mleka se iz Slovenije izvozi, hkrati pa tako mleko kot še več mlečnih izdelkov uvozijo). Ekološko živilo mora v prometu spremljati certifikat. Verodostojnost certifikatov lahko slovenski potrošniki preverjajo na spletnem iskalniku ekoloških certifikatov Ministrstva za kmetijstvo in okolje (https://webapl.mkgp.gov.si/bioWeb/isci.php).
Predolge oskrbne verige
Martina Bavec opozarja na dva pereča problema v Sloveniji. Eden je v vidiku, kakršnega nam hočejo predstaviti kmetijski politiki in predstavniki kmečkega lobija, ko govorijo o samooskrbi. Vidijo namreč samo tiste pridelke, ki jih npr. kmetje preko zadrug prodajo mlekarnam, klavnicam itd. Bavčeva poudarja, da pa se samooskrba v državi začne pri vsakemu posamezniku v okviru družinskega vrta, njive na podeželju, na majhnih kmetijah. Globalno gledano namreč kar 70 odstotkov vseh potreb po hrani na svetu pridelajo majhne kmetije in ne veliki večstohektarski kompleksi ali živilsko predelovalni obrati. Čeprav le-ti v zahodnem svetu diktirajo nakupovalne navade in izrabljajo naivnost potrošnikov, zlasti otrok in mladostnikov.
Drug problem pa so t. i. “preskrbne verige”. Te naj bi bile čim krajše, kar pomeni bodisi z neposredno prodajo oz. nakupom od kmeta na njegovi kmetiji, tržnici, preko zabojčkov, poslano po pošti ali z največ enim posrednikom (običajno kooperativo oz. zadrugo). V Sloveniji pa nam želijo pod »lokalno« predstaviti tudi živila iz velikih rej in živilsko predelovalne industrije. Na tretji strani številni mali pridelovalci kmetijstvo (denimo kot dopolnilno dejavnost) opuščajo zaradi novih zakonodajnih obveznosti (davčne blagajne, višji prispevek za zdravstveno zavarovanje).
Ali je res vsa hrana, ki je na trgu, varna?
Tako nacionalni kot evropski monitoring po besedah Martine Bavec kažeta, da pri vsakem drugem nakupu zelenjave in sadja zasledimo prisotnost ostankov pesticidov, ki so sicer pod mejnimi vrednostmi, vendar pa je pogosto v vzorcih hkrati po več pesticidov. V prehranjevalni verigi EU so ostanki pesticidov z najvišjimi vsebnostmi sicer najdeni v oranžah in mandarinah, namiznem grozdju, hruškah, jagodah in jabolkih, od zelenjave pa v fižolu, špinači, jajčevcih in papriki.
Kljub temu da so proizvajalci pesticidov in tudi predstavniki oblasti desetletja zagotavljali, da majhne doze ostankov pesticidov človeku niso nevarne, pa je po besedah Martine Bavec v zadnjih letih vse več dokazov, da to ne drži, kar je v svoji knjigi Miti o pesticidih argumentirano dokazal Andre Leu (2014). Pesticide povezujejo z večjo pojavnostjo avtizma, nižjim inteligenčnim količnikom, deformacijami novorojenih otrok, slabšo koordinacijo gibov, depresijo, multiplo sklerozo, alzheimerjevo boleznijo, krvnim rakom, rakom jeter, urološkega sistema in ščitnice, z diabetesom in debelostjo.
Ali morajo obrati javne prehrane uporabljati ekološka živila?
Obrati javne prehrane so dejansko vsi, ki ponujajo končnim potrošnikom (otrokom v vrtcih, šolah, domovih ostarelih, menzah, študentskih domovih, gostilnah, zdraviliščih, hotelih, izletniških in turističnih kmetijah s prenočitvijo …) pripravljene obroke hrane. Zakonodaja o zelenem javnem naročanju (UL RS 102/2011) določa, da morajo vsi obrati javne prehrane, ki se financirajo s proračunskimi finančnimi viri (javni zavodi), že od 1. 1. 2014 nabavljati vsaj 10 odstotkov ekoloških živil oz. živil iz preusmeritve v ekološko kmetijstvo. Za primerjavo – Danska namerava v letu 2016 doseči 60 odstotkov, v Avstriji je v številnih ustanovah že preseženih 50 odstotkov. Če javni zavodi ekoloških menijev ne oglašujejo, se jim ni treba vključiti v kontrolo in certificiranje in bo realizacijo teh 10 odstotkov ekoloških živil morda preverilo računsko sodišče ob kontrolah financ javnih zavodov, ki jih na določenem številu vsako leto izvedejo.
ABC
A V vsakem drugem vzorcu sadja ali zelenjave v EU so prisotni pesticidi
B Vsebnost pesticidov v živilih danes že povezujejo s hudimi boleznimi, od depresije do raka
C Rešitev je v samooskrbi in kratkih prehranjevalnih verigah na način ekološkega kmetovanja
